VSL sklep II Kp 33723/2011

Pritožbi zagovornika obsojenega A. A. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

1Z v uvodu navedeno sodbo je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani obsojenemu A. A. preklical pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 33723/2011 z dne 13. 11. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 33723/2011 z dne 5. 6. 2013, ki je postala pravnomočna 14. 6. 2013 in mu izreklo kazen osem mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenemu A. A. pogojne obsodbe ne prekliče, pač pa mu skladno z določbo četrtega odstavka 506. člena ZKP posebni pogoj odpravi, podrejeno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Če obsojenec v v pogojni obsodbi določenem roku ne izpolni obveznosti, ki mu je bila naložena, lahko sodišče prekliče pogojno obsodbo in mu izreče kazen, če ugotovi, da bi obveznost lahko izpolnil, pa tega ni storil, ker še naprej kaže asocialen odnos do kaznivega dejanja. Gre torej za fakultativni preklic pogojne obsodbe, ker obsojenec v določenem roku ni izpolnil obveznosti, ki mu jo je naložilo sodišče ob izreku pogojne obsodbe. Sodišče pa mora najprej razjasniti, zakaj obsojenec ni izpolnil obveznosti, ali zato, ker je kljub svoji pripravljenosti ni mogel izpolniti (npr. zaradi splošne nezmožnosti za izpolnitev …) ali zato, ker ima še naprej odklonilen odnos do samega dejanja. Na podlagi predhodne ocene o obsojenčevi (ne)zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja (61. člen KZ-1) sprejme eno od odločitev, navedeno v 506. členu ZKP.

5V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obsojencu preklicalo pogojno obsodbo in mu izreklo kazen osem mesecev zapora, vendar iz razlogov sodbe ne izhajajo povsem jasni zaključki, da je bil obsojenec zmožen poravnati škodo in tako izpolniti poseben pogoj, pa tega namenoma ni storil, kar smiselno uveljavlja tudi pritožba z navedbami, da je obsojenec v osebnem stečaju, da je stečajni upravitelj prevzel upravljanje z vsem njegovim premoženjem, zato sam z njim ne more razpolagati.

6Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja podatke o obsegu obsojenčevega premoženja, sklicujoč se na podatke stečajnega upravitelja pa navaja tudi skupno višino terjatev ter višino zneska ločitvenih upnikov, v nadaljevanju pa zaključuje, da samo dejstvo, da je bil zoper obsojenca z dnem 20. 10. 2014 uveden postopek osebnega stečaja, ne spremeni ugotovitve senata, da bi obsojenec po izteku roka za plačilo posebnega pogoja (14. 12. 2014), ki mu je bil enkrat že podaljšan (do 14. 6. 2015), lahko izpolnil obveznost. Zaključke izpodbijane sodbe, da bi obsojenec lahko izpolnil obveznost v času od 14. 12. 2014 do 14. 6. 2015, ko je bil že zoper njega uveden osebni stečaj, pa utemeljeno izpodbija pritožba z navedbami, da sodba sicer pravilno navaja, da po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) na podlagi 353. člena stečajni dolžnik ne more več sam izvajati plačil, temveč z vsem njegovim premoženjem razpolaga stečajni upravitelj, vendar so razlogi sodbe, da postopek osebnega stečaja ni odločilnega pomena za obsojenčevo zmožnost izpolniti posebni pogoj, nelogični in so tudi sami s seboj v nasprotju.

7Pritožba pa tudi utemeljeno uveljavlja, da v sodbi niso povsem jasno obrazloženi razlogi v zvezi z obsojenčevim predlogom za odpravo posebnega pogoja zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja, oziroma da so le-ti zmotni. Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ne loči inštituta odpusta obveznosti, ki ga ureja ZFPPIPP, ki ne dopušča odpusta tistih obveznosti, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, in odprave posebnega pogoja, ki je urejen v ZKP (oziroma v 61. členu KZ-1). V konkretnem primeru je namreč zagovornik obsojenca predlagal, naj sodišče obsojencu v postopku preklica pogojne obsodbe, ker zaradi začetega postopka osebnega stečaja s svojim premoženjem ne more in ne sme prosto razpolagati (torej je uveljavljal, da obstajajo upravičeni razlogi za neizpolnitev posebnega pogoja), izpolnitev posebnega pogoja odpusti. V takem primeru, kot pravilno poudarja pritožba, oškodovanec ne izgubi pravnega naslova za izterjavo svoje terjatve od obsojenca kot dolžnika, saj ta obveznost glede na drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP ne bo odpuščena, zato bo obsojenec tudi po zaključenem postopku osebnega stečaja še vedno dolžan upniku povrniti svojo terjatev, o kateri je bilo odločeno s kazensko sodbo, s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba in določen poseben pogoj.

8Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je pritožba obsojenčevega zagovornika utemeljena, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno opraviti sejo senata, na kateri bo preverilo obsojenčevo premoženjsko stanje in okoliščine, na podlagi katerih bo lahko opravilo presojo o obsojenčevi (ne)zmožnosti izpolniti posebni pogoj, svojo presojo pa v sodbi bolj natančno in prepričljivo obrazložiti ter odpraviti pomanjkljivosti, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v tem sklepu. Če bo ugotovilo, da je bil obsojenec (v podaljšanem roku) zmožen plačati oškodovancu naloženo obveznost, bo moralo jasno obrazložiti na podlagi katerih dokazov in dejstev je prišlo do takšnega zaključka.