VSRS Sklep I Ips 397/2008

Zahteva obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Z uvodoma navedenima sklepoma je bilo pravnomočno odločeno, da izvršitev kazni sedem let in šest mesecev zapora pravnomočno izrečene obsojenemu M.B. s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, z dne 23.9.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.12.1993 ni absolutno zastarala in se obsojenca ne izpusti.

Zoper navedeno odločbo je obsojeni M.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka in vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi nastop absolutnega zastaranja.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zoper sklep, ki se nanaša na fazo izvršitve izrečene kazni zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je nedovoljena.

Po prvem odstavku 420. člena ZKP se lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ali kršitev določb kazenskega postopka (bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ali zaradi drugih kršitev določb postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe) zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vendar le po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Zakon sicer ne daje jasnega odgovora zoper katere pravnomočne sodne odločbe je dovoljeno vlagati zahtevo po pravnomočno končanem kazenskem postopku, saj jo izrecno izključuje le pri odločbah vrhovnega sodišča, s katerimi je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP), vendar pa je potrebno to določbo glede na vlogo in namen izrednih pravnih sredstev (tako obnove kakor zahteve za varstvo zakonitosti) razlagati tako, da jih je možno vložiti le zoper pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bilo odločeno o glavni stvari, torej o očitku v obtožnici (zoper oprostilne, obsodilne in zavrnilne sodbe), zoper druge odločbe pa le, če zakon tako določa. V četrtem odstavku navedenega člena je tako predvidena edina izjema, to je dopustnost vlaganja zahtev zoper sklepe o odreditvi pripora in v določenih primerih, ki so izrecno navedeni, tudi zoper sklepe o podaljšanju in to že med postopkom. Drugih izjem v določbah ZKP ni. Res je, da sodna praksa šteje, da je zahtevo za varstvo zakonitosti možno vložiti tudi zoper pravnomočni sklep, s katerim je bila zavrnjena ali zavržena zahteva za obnovo kazenskega postopka, pravnomočno sodbo, s katero je bila preklicana pogojna obsodba ter pravnomočen sklep o odvzemu predmetov ali odvzemu premoženjske koristi nezakonitega izvora (498.a člen), vendar pa gre v teh primerih bodisi za odločanje o glavni stvari (utemeljenosti presoje o krivdi) ali o kazenski sankciji ali drugih ukrepih izdanih brez obsodilne sodbe, vendar pa izključno v postopku, ki je tekel pred sodiščem po določilih ZKP. Da je takšna, ožja, razlaga pravilna pa nenazadnje pokaže tudi primerjava z ureditvijo izrednih pravnih sredstev v Zakonu o prekrških, kjer v prvem odstavku 169. člena tega zakona zakonodajalec razlikuje med „vsako odločbo izdano na drugi stopnji“ ter „vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek“. Dela torej razliko med kakršnokoli odločbo (tudi procesne narave) ter odločbo izdano o glavni stvari, pri čemer pa se za odločanje ne zahteva niti pravnomočno končan kazenski postopek kot je to v primeru ureditve tega instituta v ZKP-ju.

V konkretni kazenski zadevi obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija odločbo izdano v postopku izvrševanja kazenske sankcije, torej v postopku, ki ga urejajo določila Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Odločbe, izdane na podlagi tega zakona, se izdajajo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (8. člen ZIKS-1). Ne glede na to, da način izvrševanja kazenskih sankcij in izdaje odločb določata ZIKS-1 in ZUP, pa 28. člen ZIKS-1, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, napotuje na uporabo določb ZKP, vendar izključno na določilo 133. člena tega zakona, kjer sodišča (zunajobravnavni senat, sodnik posameznik ali predsednik sodišča) odločajo o vprašanjih v zvezi z zastaranjem izvršitve kazni. Ta člen vsebuje tudi določbo o pravnem sredstvu in sicer omogoča obsojencu pritožbo, glede na vsebino odločbe, na predsednika višjega sodišča ali na senat tega sodišča. Glede na navedeno je torej obsojencu v tem postopku zagotovljena pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS), medtem ko izpodbijanje pravnomočnih odločb z izrednim pravnim sredstvom oziroma pravice do trostopenjskega sodnega postopka zakon v zvezi s to določbo ne omogoča, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.