VSM sodba I Cp 67/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 83648/2013-2 z dne 27. 5. 2013 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na plačilo 4.258,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki II izreka je tožnici naložilo, da v roku 15 dni od vročitve sodbe povrne 2.394,96 EUR pravdnih stroškov toženi stranki (v nadaljevanju tožencu), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da nedelujoč levi smerokaz ni bistveno vplival oziroma prispeval k nastanku nesreče, zaradi česar vzročna zveza ni podana. Če bi imel traktor delujoč smerokaz in če bi ga toženec na večji oddaljenosti prižgal, bi za traktorjem vozeča vozila prepoznala namero po zavijanju levo in se ne bi odločila za prehitevanje ter do prometne nesreče sploh ne bi prišlo. Zaradi tega je odločitev zmotna in jo je sodišča prve stopnje sprejelo v nasprotju z ugotovitvami obeh izvedencev cestnoprometne stroke, ostalimi izvedenimi dokazi (predvsem ugotovitvami policistov PP, ki izhajajo iz zapisnika v zvezi s stanjem oziroma nedelovanjem levega smerokaza), kogentnimi zakonskimi določili in pogodbenimi določili splošnih pogojev. Glede na takrat veljavni Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) lahko glede na javna pooblastila tudi policisti preverjajo tehnično brezhibnost vozila. Tožnica je kot dokaz, da traktor v času nesreče ni bil v brezhibnem stanju, priložila policijski zapisnik, ki je javna listina (prvi odstavek 224. člena ZPP), katere vsebina se šteje za resnično, le-to pa sta potrdila tudi oba izvedenca cestnoprometne stroke. Prvi izvedenec D.T. je ugotovil, da je nedelovanje levega smerokaza v neposredni vzročni zvezi z nastankom nesreče, toženec pa se hkrati ni prepričal, ali lahko varno zavije levo. Nesporno je, da toženec v času nesreče na traktorju ni imel brezhibnih predpisanih naprav. Smiselno enako je ugotovil tudi izvedenec Ž.L., sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev sprejelo v nasprotju s tako izvedenimi dokazi ter kršilo določbo 8. člena ZPP. Ni upoštevalo, da morajo biti vsa vozila za udeležbo v cestnem prometu tehnično brezhibna, da levi smerokaz na traktorju ni deloval, da sta oba izvedenca ugotovila, da je voznik osebnega vozila prehiteval normalno, z nižjo hitrostjo od dovoljene, zaradi česar mu ni mogoče pripisati celotne odgovornosti za nastalo prometno nesrečo in posledično nastalo škodo po 154. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Do prometne nesreče je prišlo zgolj zaradi nedelujočega smerokaza na traktorju, ki ga je vozil toženec, k nastanku nevarne situacije in posledično do nesreče pa bi lahko prišlo tudi zaradi napačnega ravnanja toženca, ko se s pogledom v stranski ogledali ni prepričal, ali lahko manever zavijanja v levo izvede varno zase in za druge udeležence v prometu. Tako je podana zadnja izmed vseh potrebnih predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo, s tem pa tudi odškodninska odgovornost toženca in podan regresni razlog. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ter določbo 5. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-07 (v nadaljevanju Splošni pogoji) v povezavi s tretjim odstavkom 3. člena Splošnih pogojev, ki skladno določajo, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Tožnica je zadostila trditveno podlago, da je bil nedelujoč smerokaz na traktorju vzrok prometne nesreče, toženec pa se ni razbremenil regresne odgovornosti, kakor določa 1. točka drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, saj ni uspel dokazati, da ni kriv za to, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri „ugoditve tožbenemu zahtevku“, s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6Po vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi in razveljavitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v , opr. št. VL 83648/2013 z dne 27. 5. 2013 v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, se je zadeva nadaljevala v pravdnem postopku. Tožnica od toženca zahteva plačilo zneska 4.258,09 EUR, kolikor je izplačala oškodovancema v posledici škodnega dogodka z dne 29. 11. 2010, v katerem je bil udeležen toženec, kot voznik traktorja. Ker traktor ni bil tehnično brezhiben, tožnica zatrjuje, da je toženec kršil zavarovalno pogodbo ter posledično izgubil pravice iz zavarovanja in od njega zahteva povračilo škode, ki jo je poravnala oškodovancema.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med pravdnima strankama nesporno, da je toženec dne 29. 11. 2010 po regionalni cesti v naselju Z. iz smeri S. v smeri naselja S. v. vozil traktor in je pri zavijanju na makadamsko dovozno cesto z manevrom v levo zaprl pot prehitevajočemu osebnemu vozilu znamke Ford, katerega voznik je zapeljal na pločnik in s sprednjim levim delom trčil v kovinsko ograjo stanovanjske hiše; da je bil s strani PP opravljen oglej kraja nesreče, in da sta policista R.Š. in A.K. ugotovila, da je bilo ohišje levega smerokaza polomljeno, žarnica pa ni delovala. Kot nesporno je sodišče prve stopnje zmotno štelo (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je toženec, preden je začel opravljati zimsko službo s traktorjem, le-tega pregledal, in da so smerokazi delovali, ter da so nedelovanje levega smerokaza ugotovili šele policisti po prometni nesreči. Tožnica je namreč takšnim navedbam in izpovedbi toženca ter njegovega brata nasprotovala in posledično dejanske ugotovitve v tej smeri niso nesporne. Kljub temu pa takšno sklepanje ni imelo vpliva na pravilnost odločitve, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem izgube zavarovalnih pravic ugotovilo, da v času prometne nesreče levi smerokaz ni deloval (kakor izhaja tudi iz policijskega zapisnika, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo), vendar pa na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da nedelujoč smerokaz ni bil v neposredni vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče (kar bo razloženo v nadaljevanju).

8Materialnopravna podlaga zahtevku tožnice je drugi odstavek 7. člena ZOZP, ki določa, da ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. V skladu s 6. točko tretjega odstavka 7. člena ZOZP ima pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe v primeru, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Podobne določbe vsebujejo Splošni pogoji tožnice, ki v 5. točki prvega odstavka 3. člena določajo, da zavarovanec oziroma oseba, ki je vozilo upravljala, izgubi kritno pravico, če vozilo v času nesreče ni bilo tehnično brezhibno.

9Tožnica je tekom postopka zadostila trditvenemu in dokaznem bremenu v zvezi s tem, da je toženec zaradi tehnične neizpravnosti traktorja izgubil svoje zavarovalne pravice. Vendar ima toženec, upoštevaje Splošne pogoje in določbo 242. člena (in naslednjih) OZ že vnaprej določeno možnost razbremenitve in dokazovanja, da ne odgovarja za kršitev zavarovalne pogodbe ter lahko zatrjuje in dokaže (obrnjeno dokazno breme), da niso podani elementi, ki so potrebni za nastanek regresne obveznosti(1), ker npr. vzročna zveza med nastankom škode in tehnično neizpravnostjo vozila ni podana. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da bi se lahko toženec razbremenil regresne odgovornosti le, če bi dokazal, da ni kriv za to, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, saj se lahko toženec glede na zgoraj povedano razbremeni regresne odgovornosti tudi, če dokaže, da tehnična pomanjkljivost vozila ni bila v vzročni zvezi z nastankom škode.(2)

10Sodišče prve stopnje je za razrešitev vprašanja, ali je toženec s tem, ko je upravljal traktor, na katerem ni deloval zadnji levi smerokaz, izgubil zavarovalne pravice po splošnih pogojih tožnice, v postopek pritegnilo dva izvedenca cestnoprometne stroke, D.T., katerega mnenje in njegovo dopolnitev je tožnica v celoti sprejela, toženec pa ne, zaradi česar je sodišče prve stopnje postavilo izvedensko ustanovo R. d.o.o., za katero je mnenje izdelal Ž.L., katerega sta v celoti sprejeli obe pravdni stranki in nanj nista imeli pripomb. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo, da je svojo odločitev sprejelo v nasprotju s tako izvedenimi dokazi, ter ni opravilo ustrezne dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), upoštevalo je izvedensko mnenje Ž.L., ki sta ga sprejeli obe pravdni stranki, prav tako pa tudi izpovedbi obeh policistov in policijski zapisnik ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, da vzrok za nastalo nesrečo ni v tehnični neizpravnosti traktorja oziroma v nedelujočem smerokazu, ampak v nedopustnem ravnanju toženca kot voznika traktorja, ki se ni prepričal ali lahko varno izvede manever na cesti, kar pomeni, da se je toženec razbremenil regresne odgovornosti.

11Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo, da morajo biti vsa vozila za udeležbo v cestnem prometu tehnično brezhibna, da levi zadnji smerokaz na traktorju ni deloval (zaradi česar je bil toženec s strani policistov PP tudi oglobljen za prekršek), da je voznik osebnega vozila prehiteval tako, da mu ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škodnega dogodka, zaradi česar so pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

12Kot je razvidno iz pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožencu uspelo dokazati, da niso podani elementi, ki so potrebni za nastanek regresne obveznosti (v našem primeru ni podane vzročne zveze). Čeprav zadnji levi smerokaz na traktorju ni deloval in je bilo posledično šteti, da vozilo ni tehnično izpravno, je nadaljnje ravnanje toženca, ko se pred zavijanjem v levo ni prepričal, če to lahko stori varno, prekinilo vzročno zvezo med tehnično neizpravnostjo in nastankom škode, ter je posledično šteti, da je izključni vzrok za nastanek prometne nesreče v ravnanju toženca. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja Ž.L., ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, do nesreče ne bi prišlo, če bi se toženec, preden je pričel z zavijanjem v levo, prepričal, ali lahko to varno stori za vse udeležence v prometu oziroma, da za njim ni vozil, ki so že v fazi prehitevanja, tveganje pa bi zmanjšal, če bi imel na traktorju izpravne smerokaze ter bi v večji oddaljenosti pred mestom, kjer je nameraval zaviti v levo, vključil levi smerokaz, saj bi v tem primeru lahko zadaj vozeče vozilo pravočasno zaznalo njegovo namero. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da nedelujoč smerokaz ni bistveno prispeval k nastanku škode, saj je razlog za prometno nesrečo v neprimernem in napačnem ravnanju toženca.

13Neutemeljena so pritožbena izvajanja, iz katerih izhaja domneva, da „če bi imel traktor delujoč smerokaz in če bi ga toženec na večji oddaljenosti vklopil, bi za njim vozeča vozila prepoznala njegovo namero po zavijanju levo, se ne bi odločila za prehitevanje in do prometne nesreče ne bi prišlo“. V konkretnem primeru sploh ni pomembno, kaj vse bi lahko toženec naredil drugače, da bi preprečil prometno nesrečo, ampak je bistveno, ali je toženec uspel dokazati, da nedelujoč smerokaz ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja Željka Leskovška, je bilo za tožencem vozeče vozilo takrat, ko je toženec začel zavijati levo, že v fazi prehitevanja. To pomeni, da v tem trenutku, četudi bi smerokaz deloval in bi ga toženec vklopil, le-to prometne nesreče ne bi preprečilo, saj je bil voznik osebnega vozila v takem položaju oziroma v takšni oddaljenosti od traktorja, da se ne bi mogel ustaviti in bi do nesreče v vsakem primeru zagotovo prišlo. Posledično je ugotoviti, da niti ni bistveno, ali je smerokaz v trenutku, ko je toženec pričel z zavijanjem levo deloval ali ne, saj je bila vzročna zveza med nedelujočim smerokazom in nastankom posledice prekinjena, zaradi česar so pritožbena izvajanja, da je „do prometne nesreče prišlo zgolj zaradi nedelujočega smerokaza na traktorju“, neutemeljena.

14Ker izrecna pritožbena izvajanja zoper stroškovni del odločitve niso bila podana, je sodišče druge stopnje opravilo uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

15Po obrazloženem sodišče druge stopnje ne dvomi, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zaradi česar je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec je sicer priglasil stroške odgovora na pritožbo, a mora te stroške kriti sam, saj njegova izvajanja niso pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

12Pritožbeni stroški niso priglašeni.

---.---

Op. št. (1) : Tako G. Ristin, T. Korbar in S. Simoniti v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, april 2008, stran 73.

Op. št. (2) : Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 2085/2009 z dne 16. 9. 2009.