VSL sodba I Cpg 282/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

„I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 41.872,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.295,48 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da ugotovi sodno nepristojnost ter tožbo zavrže. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, še bolj podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji postopek

5V tem postopku je sporen še tožbeni zahtevek tožeče stranke (najemnika), ki na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi zahteva plačilo zneska 41.872,76 EUR od tožene stranke (najemodajalca). Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je tožena stranka v nasprotju s prisilnimi predpisi obračunavala 20 % DDV na najemnino, ker je bil dogovor o obdavčenju takšne transakcije, ki je sicer oproščena plačila DDV, ničen.

6Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prvič odločilo s sodbo Pg 21/2009 z dne 23. 3. 2010 in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je odločitev glede plačila zneska 41.872,76 EUR s sodbo in sklepom I Cpg 132/2011 z dne 16. 2. 2012 razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v preostalem delu (na plačilo zneska 35.073,01 EUR s pripadki) pa je sodbo potrdilo. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v nadaljevanju postopka presodi veljavnost spornega dogovora o obračunavanju DDV na najemnino in nato, če bo ugotovilo njegovo ničnost, ugotovi, ali je bila tožena stranka zaradi neupravičeno obračunanega DDV dejansko okoriščena, tožeča stranka pa prikrajšana.

7Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo zneska 41.872,76 EUR utemeljen. Ugotovilo je, da je bila skupna izjava o obračunavanju DDV na najemnino z dne 3. 1. 2007 (priloga B2) 1) pomanjkljiva, ker ni vsebovala vseh potrebnih in pravilnih podatkov, 2) da je bila podana prepozno, 3) da se je sklicevala na določbe Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV), ki v času podaje izjave ni več veljal, ter 4) da te izjave pravdni stranki v času podpisa nista bili upravičeni podati, saj tožeča stranka ni imela pravice do odbitka celotnega DDV. Predvsem na podlagi slednje ugotovitve in kogentne narave davčnih predpisov je zaključilo, da je sporna izjava nična. Posledica ničnosti pa je vrnitev tistega, kar je neupravičeno dano oziroma pridobljeno (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), torej kondikcijski zahtevek po prvem odstavku 190. člena OZ. Na podlagi izvedenskega mnenja B. G. je presodilo, da je na strani tožeče stranke podano prikrajšanje, saj je toženi stranki v celoti plačala vtoževani znesek. Kljub temu, da je tožena stranka ves DDV po računih za najemnino vplačala v državni proračun, pa je ocenilo, da je na njeni strani podano okoriščenje, ker bi ga lahko na podlagi 146. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost zahtevala nazaj.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

O pristojnosti:

8Pritožnik meni, da sodi predmetna zadeva v upravno pristojnost upoštevajoč, da se vsebina spora nanaša na vrnitev davka, in se sklicuje na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (1). To pritožbeno stališče je zmotno. V vseh zadevah, na katere se sklicuje pritožnik, gre za zahtevke na vračilo davka od države oziroma davčnega organa, ki se res obravnavajo le v davčnem upravnem postopku. V konkretnem primeru pa vtožuje tožeča stranka od tožene stranke kot gospodarske družbe vračilo neutemeljeno obračunanega davka na najemnino zaradi ničnosti medsebojnega dogovora o obdavčenju. Gre torej za tipični obogatitveni zahtevek, ki sodi med spore iz premoženjskih razmerij pravnih oseb po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je sodna pristojnost splošnega sodišča podana, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.

O ničnosti:

9Neutemeljena je pritožbena graja, da je presoja sodišča prve stopnje glede ničnosti sporne izjave o obračunavanju DDV z dne 3. 1. 2007 (priloga B2) zmotna. S pritožbenim ponavljanjem navedb, na katere je ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje, pravilnosti odločitve tožena stranka ne more omajati. Skladno z določbo druge točke 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je najem oziroma zakup nepremičnin oproščen plačila DDV. Na to so se nanašali sporni računi v obravnavani zadevi. Določba 45. člena ZDDV-1 pa predvideva pravico do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami in omogoča, da se davčni zavezanec odloči, da sicer neobdavčeno transakcijo obravnava kot obdavčeno. To pomeni, da se lahko kot davčna zavezanca najemodajalec in najemnik, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, dogovorita, da bo najemodajalec od najemnine, ki bi morala biti sicer oproščena plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji (prim. prvi odstavek 45. člena ZDDV-1) (2). Najemodajalec pa lahko obračuna DDV v skladu s to določbo le, če sta z najemnikom nepremičnine pred opravljeno dobavo podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu uradu (prim. drugi odstavek 45. člena ZDDV-1 in prvi odstavek 78. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost). Iz povzetih davčnih predpisov torej ne izhaja, da je pogoj za veljavnost dogovora pravdnih strank o prostovoljni obdavčitvi sicer oproščene transakcije zgolj predložitev skupne izjave pred pristojnim davčnim organom, kot to zmotno izpostavlja pritožnik. Ta izjava bi morala biti podana pravočasno, torej pred nastankom najemnega razmerja po pogodbi z dne 1. 12. 2006 (priloga A2), kar pa ni bilo storjeno. Poleg tega je bistven pogoj za obravnavo najemnine kot obdavčene transakcije dejstvo, da ima najemnik pravico do odbitka celotnega DDV (3). Tega pogoja tožeča stranka v času podpisa sporne izjave ni izpolnjevala. Iz opisanega sledi, da je bila izjava na prilogi B2 sestavljena v nasprotju s prisilnimi predpisi in je zato nična (prvi odstavek 86. člena OZ).

10Pritožbena vztrajanja, da je bila sporna izjava sestavljena skladno s podatki, ki jih je tožena stranka posredovala tožeči stranki, da tožena stranka ni vedela za ničnost dogovora ter da je bila v dobri veri, na presojo ničnosti nimajo vpliva. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da (opravičljiva ali neopravičljiva) zmota o ničnosti ne vodi v konvalidacijo pogodbe. Ker ničnost učinkuje ex tunc, pritožnik ne more uspeti niti z obrambo, da se po davčni praksi taka izjava razveljavi na dan, ko je bil najemodajalec o tem obveščen.

O okoriščenju tožene stranke:

11Ker nična pogodba ne ustvarja pravnih učinkov, lahko tisti, ki je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zahteva svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Ta ima obogatitveno naravo (4). Zato je pravilno pritožbeno stališče, da ima neupravičeno osiromašeni zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve le v primeru, da je prehod premoženja za pridobitelja osebno koristen. To velja tudi v primeru, če je pridobitelj nepošten in zato ni bila dosežena nikakršna korist.

12Kljub temu, da je tožena stranka glede na ugotovitve izvedenke B. G. ves DDV plačala v proračun Republike Slovenije, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka obogatena. Odločilno za tak zaključek je prav dejstvo, da lahko tožena stranka skladno z zakonsko ureditvijo (prim. 146. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost) popravi obračunan DDV za zneske, ki jih ne bi bila smela obračunati, in od države zahteva vračilo. To pomeni, da ima terjatev, ki predstavlja premoženjsko pravico (prim. tudi prvi odstavek 10. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Takšna ugotovitev pa utemeljuje pravilnost materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da je na strani tožene stranke premoženjska korist in posledično obogatitev podana.

13Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o trenutku nastopa prikrajšanja oziroma okoriščenja kot odločilnih dejstvih, za presojo utemeljenosti zahtevka v delu zakonskih zamudnih obresti, ni utemeljen. Določba 193. člena OZ predpisuje, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ko pridobitelj (lahko) izve, da gre za neupravičeno pridobitev, postane nepošten. Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženo stranko že januarja 2008 obvestila o neupravičenem zaračunavanju DDV. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in česar pritožnik ne izpodbija, tožena stranka obrestnem delu zahtevka ni nasprotovala. Zato se šteje, da je tožena stranka lahko vedela, da nima pravice za obračunavanje DDV na najemnino že od obvestila tožeče stranke. Iz opisanega izhaja, da je izpodbijana odločitev tudi v obrestnem delu v zadostni meri obrazložena in pravilna.

14Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

15Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške odgovora na pritožbo je dolžna nositi tožeča stranka sama, ker ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega odgovora, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

---------

(1) Odločbe III Ips 156/2009 z dne 23. 10. 2012, II Ips 127/2002 z dne 14. 11. 2002, II Ips 308/2007 z dne 10. 4. 2008 in III Ips 3/2009 z dne 15. 11. 2011.

(2) Namen te določbe je namreč povečanje nevtralnosti delovanja sistema DDV. Pravica izbire je zato pridržana le osebam, ki lahko v celoti odbijejo DDV; če bi tako pravico priznali tudi drugim davčnim zavezancem, bi obdavčitev zanje pomenila višji strošek in večji kaskadni učinek davka, torej večje kopičenje DDV v stroških zavezancev, udeleženih v teh poslih (prim. Vraničar, Beč, Zakon o davku na dodano vrednost s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2007, str. 357.)

(3) Prim. tudi Vraničar, Beč, Zakon o davku na dodano vrednost s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2007, str. 354 do 358.

(4) Prim. Polajnar Pavčnik v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 514.