VSC sklep Cp 1118/99

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v nadaljnje postopanje.

Tožeča stranka je vložila zoper toženo stranko izbrisno tožbo, ker meni, da je vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi na nepremičnini vl. št. ... k.o. ... v korist tožene stranke neveljavna.

Predlaga vzpostavitev prejšnjega zemljiškega stanja.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo. Svojo odločitev je oprlo na čl.14 Zakona o državnem pravobranilstvu, ki določa, da mora predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Ugotovilo je namreč, da predhodnega postopka tožeča stranka pred državnim pravobranilstvom ni sprožila.

Zoper sklep o zavrženju tožbe se je tožeča stranka pritožila in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da s postopkom nadaljuje.

Menila je, da je sodišče prve stopnje s tem, da je zavrglo tožbo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. V pritožbi citira čl. 282 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa primere, ko sodišče zavrže tožbo. Citira tudi I. odst. čl. 101 Zakona o zemljiški knjigi, ki opisuje izbrisno tožbo in določa rok v katerem jo je mogoče vložiti. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo čl. 14 Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDP) in čl. 282 ZPP in s tem relativno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Trdi, da opredeljuje čl. 14 ZDP predhodno procesno upravičenje, ki pa v tem primeru ni smiselno. Državno pravobranilstvo nima nobenega pooblastila za materialnopravno razpolaganje s spornim razmerjem. Takšno razpolaganje pripada izključno toženi stranki, ki pa ga je mogoče realizirati le s procesnimi dejanji v pravdi po vloženi tožbi tožeče stranke. Če tožeča stranka ni predhodno poskusila rešiti spornega razmerja z zakonitim zastopnikom tožene stranke, ni opustila takšne procesne predpostavke, da bi bilo zaradi tega zavrženje tožbe upravičeno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Po čl. 101 Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. RS 33/95) lahko zahteva tisti, ki misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožba se mora vložiti po čl. 102/2 istega zakona v roku 3 let od vložitve predloga za vpis izpodbijane vknjižbe zoper tistega, ki je pridobil pravico z izpodbijano vknjižbo.

Predlog za vpis lastninske pravice na toženo stranko je bil pred sodiščem prve stopnje vložen 21.11.1995, izbrisna tožba pa je bila priporočeno oddana na pošti dne 20.11.1998, torej v zakonitem triletnem roku (čl.112/2 ZPP/99).

Po Zakonu o državnem pravobranilstvu (ZDP), čl.14 mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, predlagati predhodno državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu štelo, da ni izpolnjena procesna predpostavka po čl. 14 ZDP za obravnavanje spora pravdnih strank pred sodiščem. Zato je tožbo zavrglo po čl. 282 v zvezi s čl. 285/VI ZPP.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje to svojo odločitev sprejelo zmotno. Procesne predpostavke so po pravni teoriji okoliščine, lastnosti in stanja od katerih je odvisna dopustnost meritorne sodbe. Če meritorna sodba ni dopustna, nista dopustni ne obravnava in ne tožba. Sodišče mora vedno po uradni dolžnosti ugotoviti ali so podane vse predpisane predpostavke. Te se nanašajo na sodišča (dopustnost sodne poti, pristojnost) na stranke (sposobnost biti stranka, procesna sposobnost) in na sporni predmet. Če procesne predpostavke manjkajo, je to ovira za nadaljnji postopek, ki se nanaša na utemeljenost zahtevka. Pravdna predpostavka je tudi izvedba upravnega postopka v tistih primerih, kjer je tak postopek predpisan, preden se začne redna pravda. Vendar pa delimo procesne predpostavke po različnih vidikih na prave ali absolutne in neprave ali relativne. Prave ali absolutne predpostavke so tiste, ki jih mora sodišče upoštevati uradoma in so v procesnih zakonih določene v javnem interesu. Neprave ali relativne pa so takoimenovane procesne ovire. Če je stranka podala ugovor, da manjka procesna predpostavka, ki ni absolutna torej določena v procesnem zakonu, s tem ni pridobila pravice, da se odkloni spustitev v spor ampak je kljub temu potrebno razpravljati o spornem predmetu.

Po oceni pritožbenega sodišča v danem primeru ne gre za absolutno procesno predpostavko, torej tisto, ki je po procesnem zakonu absolutna ovira za obravnavanje spora. Gre za relativno procesno predpostavko, ki bi jo bilo mogoče odpraviti in torej ne izključuje obravnavanja pred sodiščem. Za takšno pravno mnenje govori tudi dejstvo, da izbrisne tožbe ni mogoče sprožiti po preteku 3 letnega roka od vložitve predloga za vpis v zemljiško knjigo. Ta rok je prekluziven, pomeni torej za absolutno procesno predpostavko. Z zavlačevanjem upravnega postopka, ki ga predpisuje čl. 14 ZDP bi bilo mogoče zlorabiti procesno predpostavko iz tega zakonitega določila tako, da bi stranke zamujale rok za vložitev izbrisne tožbe. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep o zavrženju tožbe razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo po oceni pritožbenega sodišča o sporu pravdnih strank po izvedenem dokaznem postopku meritorno odločati.