VSM sodba Kp 311/99

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun .

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. V. B. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje uporabe nedovoljenih bojnih sredstev po drugem in prvem odstavku 148. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Proti tej sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo obdolženčev zagovornik oporeka njeni utemeljenosti ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na predlog obdolženčevega zagovornika in skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo zagovornika in višjega državnega tožilca. Namesto zagovornika je na sejo prišla odvetnica G., ki je predložila pooblastilo za nadomeščanje zagovornika, seje pa se je udeležil tudi višji državni tožilec.

Pritožba okrožnega državnega tožilca ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga s takimi, na osnovi katerih bi lahko z vso gotovostjo obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Zato ga je v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca, s katerimi si prizadeva predvsem za drugačno oceno izvedenih dokazov, delno pa tudi za dopolnitev dokaznega postopka, ne morejo niti malo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov napadene sodbe. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe, s katerimi soglaša, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja: Pritožba ima sicer prav, ko ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe ni navedlo, da je obdolženec kritičnega dne z letalom Orel J 22 poletel iz Plesa na bojni polet v Slovenijo, čeprav je to dokazano na podlagi izpovedb prič J. B. in C. D. (ne pa M. V., kot zmotno navaja pritožba), vendar navedena okoliščina z ničemer ne zmanjšuje pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da je prav on bojno deloval na kolono tovornih vozil v barikadi v Štrihovcu in zakrivil smrt štirih voznikov, ki so bili ob njej. Tak zaključek sodišča prve stopnje namreč temelji na dejstvu, da se priče, ki so navedeni letalski napad opisovale, niso mogle poenotiti niti glede tega, koliko letal je pri njem sodelovalo, saj so govorile o dveh do petih letalih, prav tako pa ne glede tega, za katere tipe letal je šlo, saj so govorile o letalih G 4, Jastreb in Orel J 22. Tudi skupina izvedencev, ki si je ogledala videoposnetke in fotografije, ki bi naj bili posneti ob obravnavanem napadu, ni mogla določiti tipa letal, ki so bojno delovala v Štrihovcu, ker so na posnetkih bila letala tipa G 4 in Orel J 22, nobeno od njih pa ni bilo posneto ob samem bojnem delovanju, torej pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Še manj pa je navedena skupina izvedencev lahko ugotovila identiteto posnetih letal, saj so oznake na njih bile nerazpoznavne. Tako na osnovi teh dokazov sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, katero konkretno letalo jugoslovanske armade je izvršilo napad na barikado v Štrihovcu in sprožilo usodne izstrelke, še manj pa, kdo je to letalo pilotiral. Do take ugotovitve pa ni mogoče priti niti na osnovi tega, kar navaja pritožba. Slednja se sicer sklicuje na izpovedbo priče J. B., da sta obd. B. in M. L. na letališču Pleso v Zagrebu bila določena za bojno delovanje nad Slovenijo in da sta poletela skupaj v dvojici, obd. B. pa je priči v Bihaču sam povedal, da je bojno deloval, vendar taka izpovedba priče, za katero pritožba ocenjuje, da obdolženca močno obremenjuje, po oceni pritožbenega sodišča z ničemer ne zavrača ugotovitve sodišča prve stopnje, da kaznivega dejanja obdolžencu ni mogoče dokazati.

Priči B. in D. sta namreč povedali, da so kritičnega dne na bojne polete v Slovenijo poletela prav vsa letala iz druge eskadrilje 82. letalske brigade, kateri je pripadal obdolženec, pa tudi, da so vsa letala bila oborožena. Iz izpovedbe priče M. V., na katero se pritožba prav tako sklicuje, izhaja, da so prav vsa svojo oborožitev tudi uporabila. To je priča ugotovila pri pregledu letal po njihovem pristanku v Bihaču. Zato dejstvo, da je obdolženec poletel na bojni polet in da je, tako kot drugi piloti, uporabil oborožitev, še ne dokazuje njegove krivde. Pritožba pa, ko se sklicuje na izpoved priče J. B., zamolči, da je slednji povedal, da mu je obdolženec po pristanku v Bihaču izjavil, da je svoje izstrelke "spustil v prazno", ne pa v cilj, v katerega bi moral meriti. Dejal je, da je tako ravnal zato, da "doli ne bi kdo nastradal" (l. št. 267 in 268). Navedeni del izpovedbe priče J. B., namreč obdolženca razbremenjuje. Nobene teže nima tudi v pritožbi navedena izjava priče C. D., da je kakšno uro po poletu letal iz letališča Pleso v Zagrebu po radiju slišal, da letala bojno delujejo v Šentilju. Navedena izjava namreč obdolženca ne obremenjujejo nič bolj, kot kateregakoli drugega pilota, ki je takrat poletel iz navedenega letališča na bojni polet v Slovenijo. Ob vsem tem tudi ni prezreti, da sta priči D. in B. povedali, da ukazov o tem, kakšen cilj mora napasti posamezni par pilotov, na letališču Pleso ni slišal nihče, razen pilotov samih, ki jim je tak ukaz bil dan. Glede na to, da so leteli in delovali v paru, nekateri, zlasti pa slovenski piloti, pa so po izjavi priče B. že pred poletom izrazili močno protivljenje, da bi bojno delovali po ciljih v Sloveniji, po pristanku v Bihaču pa so odpovedali nadaljnje polete, kar je storil tudi obd. B., pa obstaja utemeljen dvom tudi glede tega, kateri od pilotov v posameznem paru je s svojimi izstrelki zadel zadane cilje, v Štrihovcu pa povzročil smrt štirih civilistov.

Priče, ki so opazovale napad v Štrihovcu, so vedele povedati o izstrelkih, ki so leteli na barikado, kakor tudi o tistih, ki so cilj zgrešili, pri tem pa niso bile sigurne, ali so barikado zadeli izstrelki enega samega, ali pa več letal. Iz navedenega razloga se kot nesmiselno pokaže pritožbeno prizadevanje za zaslišanje priče G. B. o tem, kakšen ukaz je pred poletom v Slovenijo prejel vsak posamezni par pilotov. Priča namreč ne bi mogla potrditi, da je v Štrihovcu kolono tovornih vozil in oseb ob njej z izstrelki zadel prav obdolženec. Sicer pa se sodišče prve stopnje za zaslišanje te priče utemeljeno ni odločilo tudi iz razloga, ker priča živi v Kanadi in bi njen prihod na sodišče povzročil velike stroške, podaljšal potek postopka, z ničemer pa ne bi mogel odločilno vplivati na izid zadeve.

Kar zadeva pritožbeno sklicevanje na izjavi, zapisani v obliki uradnih zaznamkov, kateri bi naj dal M. L. organom kazenskega pregona in varnostno obveščevalni službi Ministrstva za obrambo (l. št. 46 in 75), pa je potrebno povedati, da nista dokaz in zato na osnovi njih ni mogoče sprejeti prav nobenih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov. Razen tega ti izjavi tudi nista podpisani s strani L., pa ni nujno, da je njuna vsebina sploh verodostojna. Ob sklicevanju nanju pa pritožba prezre (namerno ali ne), da je M. L. imel in verjetno še ima močan interes, da obremeni obd. B. za obravnavano kaznivo dejanje, saj je oziroma bi s tem razbremenil sebe, glede na to, da je tudi on bil osumljen storitve tega kaznivega dejanja in da je tudi zoper njega bila dne 4.9.1998 vložena kazenska ovadba (l. št. 23). Iz tega razloga ni mogoče pričakovati, da bi se sploh odzval vabilu sodišča, če bi ga to vabilo na glavno obravnavo, saj bi s tem tvegal, da bo tudi sam procesuiran.

Po vsem navedenem se pokažejo kot povsem brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, ali je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo priči J. B., da obdolženec ob kritičnem poletu v Slovenijo na svojem letalu ni imel montiranih lansirnih sistemov za nevodene rakete zrak-zemlja cal. 57 mm, katere so po ugotovitvah izvedencev vojaške stroke povzročile tragične posledice na kraju dejanja. Se pa pritožba tožilca, ko se istočasno sklicuje na izpovedbo te priče, zatem pa jo zavrača, pokaže kot nedosledna.

Po obrazloženem in zato, ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopni oprostilni izrek neutemeljena.

Iz navedenih razlogov, in ker sodišče prve stopnje pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.