VSRS sklep VIII Ips 282/2015

Revizija se zavrže.

Tožeča stranka mora v 15 dneh vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.227,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu od 1. 11. 2013 dalje plačuje mesečno rento v znesku 459,35 EUR in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo dospele obroke rente v 15 dneh, v bodoče dospevajoče rentne obroke pa vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila. Odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da sta najkasneje v novembru 1996, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, začela teči subjektivni in objektivni zastaralni rok za škodo, nastalo zaradi izgube zaslužka. Z vložitvijo tožbe pri Okrožnem sodišču v Celju dne 22. 12. 1997 je bilo zastaranje odškodninske terjatve za navedeno škodo sicer pretrgano, vendar je začelo znova teči, ko je bil ta spor dne 13. 3. 2003 pravnomočno končan s poravnavo. Triletni subjektivni zastaralni rok se je iztekel že marca 2006. Enako odločitev bi sodišče sprejelo tudi v primeru, če bi štelo, da je rok za zastaranje odškodninske terjatve začel teči 24. 8. 2000, ko je tožnik pred Okrožnim sodiščem v Celju vložil tožbo za plačilo mesečne denarne rente zoper A. A. d.d., pri kateri je bila odškodninsko zavarovana tožena stranka. S to tožbo je bilo zastaranje pretrgano le napram zavarovalnici, ne pa tudi napram toženi stranki.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločitvi o zavrnitvi zahtevka razveljavilo ter tožnikovo tožbo zavrglo. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del (odločitev o stroških postopka) sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnik najprej vložil tožbo pri Okrožnem sodiščem v Celju v zadevi P 1026/97 in uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo (v znesku 8,387.500,00 SIT) in mesečno rento (v znesku 90.000,00 SIT) zaradi izgube na zaslužku. S toženkama v tistem sporu je dne 6. 1. 1998 sklenil izvensodno poravnavo za plačilo nepremoženjske škode, ne pa za plačilo mesečne rente, nato umaknil tožbo za znesek 8,000.000,00 SIT za premoženjsko in nepremoženjsko škodo in nadaljeval le še postopek za znesek 387.500,00 SIT iz naslova premoženjske škode oziroma razlike v neizplačanih plačah, kasneje pa so stranke dne 13. 3. 2003 sklenile sodno poravnavo, s katero sta se toženki zavezali tožniku plačati znesek 41.675,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi; stranke so bile soglasne, da so med njimi rešeni vsi spori iz te zadeve in da tožnik od A. A. in toženke nima več kaj terjati. To naj bi po stališču sodišča druge stopnje pomenilo, da so stranke v celoti uredile medsebojno sporno razmerje iz nesreče pri delu tožnika z dne 6. 3. 1996, torej tudi glede vtoževane mesečne rente iz naslova izgube na zaslužku. Sodišče prve stopnje je tako odločalo o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava in je zato storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

3Revizijsko sodišče je s sklepom VIII DoR 61/2015 dne 9. 9. 2015 dopustilo revizijo zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje glede vprašanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami).

4Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bilo s sodno poravnavo P 1026/1997 dne 13. 3. 2003 odločeno o zahtevku, kakršnega je tožnik postavil v pripravljalnem spisu in modifikaciji tožbe z dne 14. 3. 2000. Predmet sodne poravnave ni bil rentni zahtevek, ki ga je tožnik sicer uveljavljal v sporu pod opr. št. P 1026/1997. Glede rentnega zahtevka med strankama ni bila sklenjena poravnava. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Primarno je predlagala njeno zavrženje, ker tožnik reviziji ni priložil predloga za dopustitev revizije in sklepa o dopustitvi revizije. Podredno je prerekala revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6Revizija ni popolna.

7Tožnik revizijo vlaga na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. Na podlagi določbe drugega odstavka 373. člena ZPP mora biti v primeru dopuščene revizije reviziji priložen predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Namen te zakonske določbe je, da se tudi v tej fazi postopka zagotovi kontradiktornost postopka. Navedeno je razvidno iz določbe prvega odstavka 375. člena ZPP o tem, da sodnik sodišča prve stopnje nasprotni stranki v odgovor pošlje izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom sodišča o dopustitvi revizije.

8Tožnik reviziji ni priložil niti predloga za dopustitev revizije niti sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije, zato je revizija nepopolna. V postopku z revizijo se ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (383. člen ZPP v zvezi s 336. členom ZPP), zato bi na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP nepopolno revizijo moral zavreči že sodnik sodišča prve stopnje. Glede na to, da sodnik sodišča prve stopnje tega ni storil, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

9Odločitev o revizijskih stroških temelji na prve odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.