VSRS Sodba VIII Ips 172/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, št. 5032555 z dne 7. 1. 2004, ter tožnici priznalo lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 5. 8. 1995 do 2. 2. 1996 in za čas od 30. 9. 1998 do 20. 6. 1999. Za čas od 3. 2. 1996 do 30. 11. 1996 je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je bila tožnici lastnost zavarovanke že priznana.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da predstavlja pravno podlago za priznanje lastnosti zavarovanca delovno razmerje tožnice, ugotovljeno s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 309/95 z dne 29. 1. 2002, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 805/2002 z dne 19. 6. 2003, s katero je bila ugotovljena nezakonitost sklepov tožničinega delodajalca o prenehanju delovnega razmerja z dne 3. 11. 1994 in 6. 3. 1995 ter hkrati pravnomočno odločeno, da je tožnici delovno razmerje z vsemi pravicami trajalo tudi po 4. 11. 1994 in delodajalcu naložilo, da tožnici prizna delovno dobo tudi za čas od 3. 11. 1994 do 30. 11. 1996 ter od 1. 12. 1997 do 20. 6. 1999, ko je bil nad tožničinim delodajalcem začet stečajni postopek.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče tožnici zmotno priznalo lastnost zavarovanca zgolj na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v delovnem sporu, ki zaradi stečaja delodajalca ni bila izvršena. Tožnica ni bila vrnjena na delo in ji ni bilo izplačano nadomestilo plač za sporno obdobje, s tem pa tudi niso bili plačani prispevki za socialna zavarovanja. Tudi ob priznanju lastnosti zavarovanca na podlagi pravnomočne sodne odločbe v smislu prvega odstavka 2. člena Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca – Ur. l. RS, št. 32/96), ki je veljal v spornem obdobju in se še vedno uporablja, je potrebno razlagati v zvezi z drugim odstavkom tega člena, saj je pogoj za zavarovanje na podlagi 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS, št. 12/92 s kasnejšimi spremembami) in sedanjega 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), da obstoji delovno razmerje z vsemi bistvenimi elementi, vključno s plačilom plače in plačanimi prispevki. Opozarja na nesprejemljivost različnih stališč sodišča druge stopnje, ki je v zadevi Psp 368/2006 priznalo pravico do nadomestila plače za čas brezposelnosti tudi za obdobje, ko je delavec v delovnem sporu uveljavil delovno razmerje pri delodajalcu, pa pravnomočna sodba v delovnem sporu ni bila izvršena, ker delodajalec ni več obstajal. Hkrati se sklicuje tudi na določbe drugega odstavka 48. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ – Ur. l. RS, št. 81/2000), da se zavarovalno razmerje, ki ne traja več, lahko uveljavlja največ od uveljavitve ZPIZ-1 dalje, to je od 1. 1. 2000 dalje. Tudi glede na to določbo je sodišče nezakonito priznalo tožnici lastnost zavarovanca za sporna obdobja.

4Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

7Tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato z vidika tega revizijskega razloga sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 187. člena ZPIZ-1 obsega pokojninska doba čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu RS všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Pokojninsko dobo predstavlja predvsem zavarovalna doba, v katero se na podlagi prvega odstavka 188. člena ZPIZ-1 šteje čas, prebit v obveznem zavarovanju. Glede na gornje določbe je sodišče pri odločanju o tožničinem tožbenem zahtevku pravilno uporabilo določbe ZPIZ/92 o zavarovancih pokojninskega in invalidskega zavarovanja in določbe Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca, sprejetega na podlagi takratnih zakonskih določb o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Določba drugega odstavka 48. člena ZMEPIZ o priznanju lastnosti zavarovanca (na podlagi tega zakona) največ od uveljavitve ZPIZ-1 dalje, na katero se sklicuje revizija, ne pomeni, da se za starejša obdobja statusa zavarovanca in s tem pogojene zavarovalne dobe ne bi mogla uveljavljati na podlagi prejšnjih predpisov.

9V spornem obdobju veljavni ZPIZ/92 je v prvem odstavku 8. člena določal, da se v pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarujejo delavci, zaposleni v Republiki Sloveniji. Veljavni Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca je v prvem odstavku 2. člena določal, da osebe iz 8. člena ZPIZ/92 dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo ali s pravnomočno odločbo pristojnega upravnega organa. Če je bil obstoj delovnega razmerja ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo, pravilnik ni vseboval nobenih dodatnih zahtev za priznanje lastnosti zavarovanca oziroma za priznanje zavarovalnega razmerja. Pravilno sodišče ugotavlja, da je bila taka ureditev v skladu z ZPIZ/92, ki je plačilo prispevkov, kot pogoja za uveljavljanje pravic na podlagi pokojninske dobe, izrecno določal le pri tistih zavarovancih, ki so morali sami plačevati prispevke (drugi odstavek 202. člena ZPIZ/92). Za zavarovance na podlagi delovnega razmerja so morali prispevke neposredno odvajati in izplačevati delodajalci.

10V drugem odstavku 2. člena Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca, na katerega se sklicuje revizija, je bilo urejeno ugotavljanje lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega in nekaterih podobnih razmerij v primerih, ko delovno razmerje ni bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno ali ustrezno upravno odločbo. Ker je bilo delovno razmerje tožnice za obdobja ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, glede ugotavljanja statusa zavarovanca navedene določbe pravilnika zanjo niso bile upoštevne.

11Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da je pri izdaji izpodbijane sodbe neutemeljeno odstopilo od stališč, zavzetih v zadevi Psp 368/2006, v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v primeru, ko pravnomočna sodna odločba o priznanju pravic iz delovnega razmerja zaradi prenehanja delodajalca ni mogla biti izvršena. Pri tem spregleda, da gre za dva ločena sistema socialnih zavarovanj, ki imata vsak svojo vsebino in pravno ureditev. O priznanju statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je sodišče pravilno odločalo na podlagi navedenih določb ZPIZ/92 in določb Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

12Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13Izrek o stroških temelji na določbah člena 155/1 ZPP.