UPRS sodba III U 160/2015

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-31/2009-17-00641130 z dne 7. 5. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožeča stranka je z vlogo z dne 13. 5. 2014 toženi stranki predlagala, naj odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-2943/2008-5 z dne 22. 12. 2008 izreče za nično, saj je ni mogoče izvršiti. Gradbeni inšpektor je namreč od tožeče stranke zahteval, da zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja, četudi je bila gradnja že zaključena in izdano uporabno dovoljenje. Ker je sprememba gradbenega dovoljenja dopustna le pred, oziroma med samo gradnjo, ne pa po tem, ko je izdano uporabno dovoljenje, odločbe ni mogoče izvršiti.

2Tožena stranka je z izpodbijano odločbo predlog tožeče stranke zavrnila. V obrazložitvi odločitve je pojasnila, da se tožeča stranka sklicuje na ničnostni razlog po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki pa je podan takrat, ko odločbe sploh ni mogoče izvršiti, torej ko gre za objektivno neizvršljivost odločbe. V obravnavanem primeru pa je v odločbi gradbenega inšpektorja jasno določeno, kaj mora tožeča stranka storiti, to je ustaviti gradnjo, ki jo izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in zaprositi za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja. Nepravilno je stališče tožeče stranke, da gradbeno dovoljenje po izdaji uporabnega dovoljenja ni več veljavno, saj prvi odstavek 71. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določa, da gradbeno dovoljenje preneha veljati le, če investitor ne prične z gradnjo v določenem roku. Gradbeno dovoljenje je v obravnavanem primeru torej še vedno v veljati in ga je mogoče spreminjati. Skladno s takim stališčem je tožena stranka predlog tožeče stranke, da bi se odločba gradbenega inšpektorja izrekla za nično, zavrnila.

3Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožeča stranka vztraja, da odločbe gradbenega inšpektorja ni mogoče izvršiti in je zato nična. Z odločbo namreč gradbeni inšpektor od tožeče stranke zahteva, naj si za objekt, ki je že zgrajen in zanj izdano uporabno dovoljenje, pridobi spremembo gradbenega dovoljenja. Gradbenega dovoljenja pa po tem, ko je gradnja izvršena in zanjo izdano uporabno dovoljenje, ni mogoče več spreminjati. Materialnopravna podlaga za spremembo gradbenega dovoljenja je določba 73. člena ZGO-1, po kateri lahko investitor zahteva spremembo gradbenega dovoljenja le v času njegove veljavnosti. Po tem, ko je izdano uporabno dovoljenje, pa je potrebno šteti, da so pravice iz gradbenega dovoljenja izkoriščene, torej, da je gradbeno dovoljenje izvršeno. V takih primerih sprememba gradbenega dovoljenja ni možna. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi, opr. št. I Up 35/2007, kot tudi Upravno sodišče RS v zadevi, opr. št. III U 291/2013.

4Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

5Tožba je utemeljena.

6Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper je dne 22. 12. 2008 izdal odločbo št. 06122-2943/2008/5, s katero je od tožeče stranke zahteval, da mora takoj ustaviti gradnjo restavracije A. v objektu ... v marini v Izoli, ki jo izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-01-139/95 z dne 15. 1. 1997 in dopolnilnim gradbenim dovoljenjem iste številke z dne 8. 4. 1999. Nadalje je od tožeče stranke zahteval, da mora pri Ministrstvu za okolje in prostor zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja v roku enega meseca po vročitvi odločbe. V obrazložitvi odločbe je gradbeni inšpektor ugotovil, da je tožeča stranka na podlagi gradbenega dovoljenja in dopolnilnega gradbenega dovoljenja, dne 5. 10. 2004 za objekt pridobila uporabno dovoljenje št. 351-04-94/2004, nadalje pa tudi ugotovil, da je tožeča stranka v maju 2007 pričela s spremembo ureditve restavracije v objektu, ne da bi pred tem zaprosila za spremembo že izdanega gradbenega dovoljenja, kar je bilo tudi razlog za izdajo inšpekcijske odločbe, za katero sedaj tožeča stranka trdi, da je nična.

7Sodišče ugotavlja, da je ničnost odločbe pravna posledica najhujših kršitev pravil procesnega ali materialnega prava. Taka kršitev ima za posledico, da je odločba nična že od njenega nastanka in ne šele takrat, ko se izreče za nično. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnosti razlogi v 279. členu ZUP točno določeni in omejeni. V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi trdi, da je odločba gradbenega inšpektorja, opisana v prejšnji točki, nična iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ta ničnostni razlog je podan, če odločbe ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno in ne subjektivno neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska. Sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka sklicuje na slednjo, torej dejansko neizvršljivost, saj trdi, da ne more zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja, ker je bilo na njegovi podlagi že izdano uporabno dovoljenje ter so bile s tem vse pravice, ki iz gradbenega dovoljenja izhajajo, izkoriščene.

8Sodišče s stališčem tožeče stranke soglaša, pri taki odločitvi pa izhaja tako iz določb ZGO-1, kot dosedanje pravne prakse Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS, na kar se sklicuje tudi tožeča stranka. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. I Up 35/2007 z dne 9. 10. 2008 izhajalo iz določbe 73. člena ZGO-1, ki je materialnopravna podlaga za spremembo izdanega pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po tej določbi lahko investitor vloži zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja samo v času njegove veljavnosti (1. odstavek 73. člena ZGO-1). Ko je na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja gradnja že izvršena in tudi izdano uporabno dovoljenje, je pravica, ki jo je dalo pravnomočno gradbeno dovoljenje, že izkoriščena oziroma gradbeno dovoljenje izvršeno. V takih primerih, kot navaja Vrhovno sodišče, že po naravi stvari sprememba pravnomočnega gradbenega dovoljenja niti ni možna, pač pa je možna le pred začetkom gradnje oziroma med samo gradnjo. Tako stališče smiselno temelji tudi na določbi petega odstavka 73. člena ZGO-1, ki ureja čas veljavnosti spremenjenega gradbenega dovoljenja. Vrhovno sodišče svojo odločitev sklene z ugotovitvijo, da spremembe pravnomočnega gradbenega dovoljenja, glede na omenjeno določbo 73. člena ZGO-1, ni mogoče z uspehom zahtevati po tem, ko je objekt že zgrajen in zanj izdano uporabno dovoljenje. Smiselno enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 291/2013 z dne 19. 12. 2013, na katero se prav tako sklicuje tožeča stranka.

9Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru bilo za objekt, za katerega je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje št. 351-01-139/95 z dne 15. 1. 1997 in nato še dopolnilno gradbeno dovoljenje iste številke z dne 8. 4. 1999, pri takratnem Ministrstvu za okolje, prostor in energijo dne 15. 10. 2004 izdano uporabno dovoljenje št. 351-04-94/2004. To uporabno dovoljenje je bilo izdano po tem, ko je komisija za tehnični pregled opravila ogled objekta ter so bile po njenih navodilih odpravljene določene ugotovljene pomanjkljivosti. Iz odločbe gradbenega inšpektorja, za katero tožeča stranka predlaga, da se izreče za nično, izhaja, da je inšpektor ugotavljal, da so bili na objektu izvršeni določeni gradbeni posegi v letu 2007, torej tri leta po tem, ko je bilo uporabno dovoljenje že izdano. Taka ugotovitev pa pomeni, da odločbe gradbenega inšpektorja, ki od tožeče stranke zahteva, da zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja iz leta 1997, dopolnjenega v letu 1999, za posege, ki jih je izvršila na objektu v letu 2007, torej po tem, ko je že bilo izdano uporabno dovoljenje, ni mogoče izvršiti. Kot je bilo ugotovljeno že v prejšnjem odstavku, je mogoče gradbeno dovoljenje spremeniti pred pričetkom gradnje oziroma med gradnjo, po izdaji uporabnega dovoljenja pa ne več. Smiselno to pomeni, da bi moral gradbeni inšpektor, v kolikor je menil, da posegi v stavbi po letu 2004 niso upravičeni, izreči drug ukrep, ne pa zahtevati spremembe gradbenega dovoljenja, saj je taka zahteva nična.

10Sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka prav, ko trdi, da je odločba gradbenega inšpektorja z dne 22. 12. 2008 nična, kar pa obenem pomeni, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je kot podlago za svojo odločitev upoštevala določbo 71. člena ZGO-1, namesto 73. člena tega zakona. S tem je napačno presodila, do kdaj je še mogoče zahtevati spremembo gradbenega dovoljenja, oziroma do kdaj je taka sprememba sploh mogoča. Skladno s tako odločitvijo je zato sodišče, ob upoštevanju 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo tožeči stranki v ponovno odločanje. Sodišče sicer v postopku pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar pa je v obravnavanem primeru tožeča stranka izpodbijala le odločbo tožene stranke z dne 7. 5. 2015 in ne tudi odločbe gradbenega inšpektorja z dne 22. 12. 2008, kar pomeni, da je bil predmet presoje v postopku le odločba tožene stranke. Sodišče se zato v izreku sodbe tudi ni izreklo o ničnosti inšpektorjeve odločbe, pač pa bo to, skladno s stališčem sodišča, morala storiti tožena stranka v ponovljenem postopku.

K točki II izreka:

11Ker je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik.