UPRS sodba III U 117/2015

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Koper št. 140-40/2014-22 z dne 22. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 229,50 EUR in 22 % DDV od tega zneska v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 89. in 91. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) v zadevi prevedbe invalidskega dodatka A.A.(v nadaljevanju tožeči stranki) odločila; da ima kot vojni invalid II. skupine v letu 2013 pravico do invalidskega dodatka v mesečnem znesku 421,87 EUR. Do izdaje nove odločbe o odmeri invalidskega dodatka v prihodnjem letu se tožeči stranki izplača invalidski dodatek v znesku iz decembra preteklega leta kot akontacija (točka 1 izreka). Tožeči stranki je naložila, da v 15-tih dneh upravni enoti prijavi vsako spremembo, ki vpliva na uveljavljanje in prenehanje pravic (točka 2 izreka) ter da v postopku ni bilo stroškov postopka (točka 3 izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je po uradni dolžnosti uvedla postopek prevedbe invalidskega dodatka tožeče stranke, ki ji je bil nazadnje priznan z odločbo Upravne enote Koper (v nadaljevanju tožena stranka) št. 140-24/2012 z dne 5. 7. 2012. V skladu z 51. členom ZVojI, ki določa, da spremembe v višini prejemkov v preteklem letu vplivajo na pravico do invalidskega dodatka od 1. 1. tekočega koledarskega leta, je o pravici in višini invalidskega dodatka tožeče stranke od 1. 1. 2013 dalje na novo odločila ob upoštevanju 42. člena ZVojI.

3Po določbi 46. člena ZVojI na višino invalidskega dodatka vplivajo prejemki upravičenca, njegovega zakonca in prejemki vzdrževanih družinskih članov v preteklem letu. V dokaznem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka vsak mesec redno, v dveh zneskih, dobiva pokojnino iz Kanade (v kanadskih dolarjih in evrih), in sicer je v mesecu decembru 2012 prejela 19,2 CAD, kar znaša preračunano v evre na dan izplačila 14,80 EUR ter v znesek 10,63 EUR. Poleg tega je v letu 2012 dobila izplačane obresti na denarne depozite v mesečni višini 49,85 EUR. Njeni prejemki tako znašajo skupaj 75,28 EUR mesečno.

4Invalidski dodatek, ki je skladno s 44. členom ZVojI enak razliki med osnovo in deležem prejemkov na družinskega člana, vendar ne more znašati manj kot 10 % osnove, znaša za tožečo stranko 421,87 EUR mesečno od 1. 1. 2013 dalje. Glede na to, da je tožeča stranka invalidski dodatek na osnovi odločbe št. 140-24/2012 z dne 5. 7. 2012 prejemala v višini 497,15 EUR, kot akontacijo, mora razliko vrniti v državni proračun po pravnomočnosti odločbe.

5Upravni organ druge stopnje je z odločbo št. 02001-54/2005/42 z dne 23. 3. 2015 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil in v obrazložitvi sledil obrazložitvi izpodbijane odločbe.

6Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke. Po tem, ko povzame vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje, nadalje navaja, da je upravni organ odločitev sprejel na podlagi predhodnega ugotovitvenega postopka, v katerem je ugotovil, da tožeča stranka prejema določene dohodke, ki vplivajo na višino invalidskega dodatka. V predhodnem ugotovitvenem postopku je sodelovala tožeča stranka, ki je pred upravnim organom podala izjavo, da živi sama in da se preživlja sama. Upravni organ pri odločanju ni upošteval tega dejstva. Določba prvega odstavka 45. člena daje tožeči stranki pravico do dodatka za samohranilce v višini 50 % osnove, kar znaša 248,50 EUR mesečno. Upravni organ v postopku prevedbe invalidskega dodatka tega dejstva ni upošteval. K tožbi prilaga dokumentacijo (potrdilo o skupnem gospodinjstvu Upravne enote Koper), ki dokazuje resničnost izpovedi tožeče stranke. Gre za javno dostopno listino, za katero ima v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pristojni organ dolžnost ugotavljanja dejanskega stanja. K temu jo zavezuje tudi tretji odstavek 139. člena ZUP, ki ga upravni organ ni upošteval. Glede na navedeno, dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, iz ugotovljenih dejstev pa je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka naj ji povrne stroške postopka.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka dodatka za samohranilca ni uveljavljala v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbenem postopku. Navedeni dodatek bo lahko z uspehom uveljavljala šele v nadaljnjih prevedbenih postopkih po ZVojI na podlagi zahteve za priznanje dodatka za samohranilce, v kolikor bo dokazala izpolnjevanje vseh pogojev.

8Tožba je utemeljena.

9V zadevi ni sporno, da je Upravna enota Koper po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 91. člena ZVojI uvedla postopek prevedbe invalidskega dodatka v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZVojI, ki določa, da spremembe v višini prejemkov v preteklem letu vplivajo na pravico do invalidskega dodatka tožeče stranke od 1. 1. tekočega koledarskega leta. Zato je na novo odločila o pravici in višini invalidskega dodatka od 1. 1. 2013 dalje.

10Postopek za ugotavljanje pravice in odmero višine oskrbnine ter invalidskega in družinskega dodatka na podlagi sprememb v višini prejemkov ali novega dejanskega stanja uvede upravna enota po uradni dolžnosti, v skladu s 35., 51. in 73. členom ZVojI (prvi odstavek 91. člena ZVojI). Tretji odstavek 51. člena ZVojI pa določa, da se sprememba števila družinskih članov (zakonca in vzdrževanih družinskih članov, ki ima za posledico povečanje invalidskega dodatka), upošteva od prvega dne naslednjega meseca, ko je upravičenec sporočil spremembo upravni enoti, sprememba števila družinskih članov, ki ima za posledico zmanjšanje ali izgubo invalidskega dodatka, pa se upošteva od prvega dne naslednjega meseca po nastanku. Iz tega izhaja, da se tudi postopek zaradi spremembe dejanskega stanja v zvezi s številom družinskih članov uvede po uradni dolžnosti, ko pristojni upravni organ izve za spremembo.

11Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je tožeča stranka na zaslišanju pred upravnim organom v postopku za prevedbo zaradi višine prejemkov, ki je bil že uveden po uradni dolžnosti, izjavila, da živi sama. Upravni organ pa pri odločanju ni upošteval navedenega dejstva, s katerim je bil seznanjen, to je da tožeča stranka živi in se preživlja sama, četudi bi moral, po člen 91. členu ZVojI, status, ki ga je navedla tožeča stranka pri zaslišanju pred toženo stranko v postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, upoštevati, ne glede na to, da tožeča stranka ni predložila dokazov za svoje zatrjevanje. Po določbi tretjega odstavka 139. člena ZUP si mora namreč uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti priskrbeti podatke o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v kolikor te uradne evidence sama ne poseduje, oziroma tožečo stranko pozvati, da predloži potrebne dokaze, ki jih ne more pridobiti po uradni dolžnosti.

12Ne glede na navedeno, pa mora, v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZUP, uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavljanje kakšne pravice, stranko na to opozoriti. Ob upoštevanju dejstva, da je upravni organ prve stopnje v postopku, ki ga je uvedel po uradni dolžnosti, izvedel za okoliščine, na podlagi katerih bi imela tožeča stranka podlago za uveljavitev dodatnih pravic, bi, glede na to, da je postopek že tekel, moral po uradni dolžnosti tožečo stranko opozoriti na pravico iz prvega odstavka 45. člena ZVojI, ki daje upravičencu, ki prejema invalidski dodatek in se sam preživlja, pravico, da, poleg invalidskega dodatka, prejme še dodatek za samohranilce v višini 50 % osnove, v kolikor izpolnjuje v ZVojI določene pogoje.

13V zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo pa sodišče dodaja:

Po prvem odstavku 91. člena ZVojI se pravice iz tega zakona uveljavljajo na zahtevo stranke. Drugi odstavek istega člena določa izjeme, pri katerih se postopek za ugotavljanje pravic in višine oskrbnine ter invalidskega in družinskega dodatka uvede po uradni dolžnosti. Med temi je tudi primer, ko nastopijo spremembe glede števila družinskih članov, če, kot je bilo že navedeno, upravni organ izve, za to spremembo, ki bi imela, v kolikor bi upravičenec izkazal izpolnjevanje pogojev za to, za posledico povečanje invalidskega dodatka.

14Glede na to, da je tožena stranka kršila pravila postopka, napačno uporabila materialno pravo, pa tudi nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka, v skladu z navodili sodišča, postopek dopolniti in ponovno odločiti o zadevi.

K točki II. izreka

15Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel glede na opravljena dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik, je sodišče tožeči stranki priznalo stroške v prijavljeni višini s pripadajočim DDV, saj prijavljeni stroški ne presegajo zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika.