51. člen ZVojI

V postopku odločanja o veteranskem dodatku je organ pridobil podatke iz uradnih evidenc, vendar se navedeni podatki niso skladali z navedbami stranke in tudi ne medsebojno glede na vse pridobljene listine, zaradi česar bi organ odločanja moral namesto skrajšanega ugotovitvenega postopka izpeljati posebni ugotovitveni postopek, v katerem bi razčistil sporna dejstva, posledično pa bi moral svoje ugotovitve in razloge odločitve obrazložiti v izpodbijani odločbi.

Iz določb ZVojI izhaja, da organ pri ugotavljanju pravice do veteranskega dodatka oziroma njegove višine zaradi sprememb ali novega dejanskega stanja upošteva prejemke iz preteklega leta. Tako je ravnal tudi v tem primeru, saj je pri presoji upošteval tožnikove prejemke v letu 2020, ne pa v letu 2021, kot to zmotno v tožbi navaja tožnik. Tožnik se zato v tožbi neutemeljeno sklicuje na drugačno višino prejemkov v tekočem letu, to je v letu 2021. Ti v času izdaje izpodbijane odločbe 7. 12. 2021 niti še niso bili znani. Morebitne v letu 2021 spremenjene okoliščine bo tožnik lahko uveljavljal z novo zahtevo, ki jo lahko vloži na podlagi prvega odstavka 91. člena ZVojI.

Pri pridobitvi pravice do pokojnine tožnikove soproge gre za nove prejemke, ki se upoštevajo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, zato je odločitev iz izpodbijane odločbe zakonske partnerke pravilna, saj je sprememba nastala z dnem 25. 8. 2019 (upokojitev tožnikove soproge), pravica do veteranskega dodatka pa ne pripada več od 1. 9. 2019.

S sodbo tega sodišča I U 967/2018 je bila odločba o pravici do veteranskega dodatka odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, zato je s tem odpadla tudi podlaga za izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu, ki je, kot rečeno, izključno temeljila na odločbi št. 130/97/2014-48 z dne 31. 5. 2017.

Na podlagi 51. člena ZVojI sprememba višine prejemkov v preteklem letu vpliva na pravico do veteranskega dodatka od 1. januarja tekočega koledarskega leta. Tako je upravni organ pravilno odločil, da tožnik od 1. 1. 2017 dalje ni več upravičen do prejemanja veteranskega dodatka.

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil višino tožnikovih prejemkov iz decembra 2014 in pravilno ugotovil, da višina njegovih prejemkov (499,23 EUR) presega za leto 2015 določeno osnovo za dodelitev veteranskega dodatka, ki znaša 497,15 EUR.

Ko je tožnik 31. 7. 2015 vložil ponovno zahtevo za priznanje pravice do veteranskega dodatka za obdobje od 1. 8. 2015 dalje, je organ moral presojati, ali so se razmere v zvezi z odmero veteranskega dodatka spremenile glede na izdano odločbo z dne 22. 7. 2015. Z izpodbijano odločbo je ugotovil, da je dejansko stanje glede pripadkov v tožnikovi družini enako, kot je ugotovil z odločbo z dne 22. 7. 2015, za čas od 1. 7. 2015 dalje. Pri ugotavljanju dejanskega stanja, ko je ugotavljal, ali je prišlo do spremembe glede na odločbo z dne 22. 7. 2015, pa je bil dolžan uporabiti določbo 51. člena ZvojI.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je pri prejemkih, ki vplivajo na tožnikovo pravico do veteranskega dodatka, upošteval za tožnika in njegovo ženo preužitek, za vsakega v višini 54,66 EUR. Preužitek v omenjenem znesku je prvostopenjski organ upošteval kot posledico izročilne pogodbe in darilne pogodbe za primer smrti. Tožnik navedenim ugotovitvam in zaključkom nasprotuje, saj meni, da se po omenjeni izročilni pogodbi tožnikovi prejemki in prejemki njegove žene niso spremenili ter, da je zaključek obeh organov glede preužitka napačen. Prav tako obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje sestavin, ki jih določa 214. člen ZUP, zaradi česar njen preizkus ni mogoč.

Upravni organ prve stopnje je v postopku, ki ga je uvedel po uradni dolžnosti, izvedel za okoliščine, na podlagi katerih bi imela tožeča stranka podlago za uveljavitev dodatnih pravic in bi, glede na to, da je postopek že tekel, moral po uradni dolžnosti tožečo stranko opozoriti na pravico iz prvega odstavka 45. člena ZVojI, ki daje upravičencu, ki prejema invalidski dodatek in se sam preživlja, pravico, da, poleg invalidskega dodatka, prejme še dodatek za samohranilce v višini 50% osnove, v kolikor izpolnjuje v ZVojI določene pogoje.

Upravni organ je pri svoji odločitvi napačno ugotovil dejansko stanje, ko je upošteval, da iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje izhaja, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za mesec december 2014 v višini 529,50 EUR neto. Za mesec december 2014 bi namreč moral na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje upoštevati le denarno nadomestilo od dne 4. 12. 2014 ter do 31. 12. 2014. Za čas do 4. 12. 2014 odločba Zavoda RS za zaposlovanje, na katero je svoje ugotovitve oprl organ, ni relevanten dokaz.

Sprememba v višini prejemkov, ki vpliva na pravico in višino invalidskega dodatka, se ugotavlja v postopku, ki ga uvede pristojni organ po uradni dolžnosti (2. odstavek 91. člena ZVojI); v tem postopku je potrebno ugotoviti vsa odločilna dejstva in dati stranki možnost sodelovanja.