UPRS sodba I U 687/2015

I. Tožba se zavrne.
II .Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da mora kot lastnik zemljišča in povzročitelj nezakonito odloženih odpadkov na zemljišču parc. št. 2432/2 k.o. ... odstraniti ves zemeljski izkop, ki je bil odložen in vnesen v tla na navedenem zemljišču v ocenjeni količini 1800 m3 in pri tem zagotoviti predpisano ravnanje z njim, tako da ga odda zbiralcu gradbenih odpadkov, izvajalcu obdelave teh odpadkov ali v zbirni center oz. ga vnese v tla na zemljišče, za katerega je izdano okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R10, v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pri čemer je rok za izpolnitev ukrepa 15. 3. 2014 (1. točka izreka). O izpolnitvi naloženih obveznosti mora takoj obvestiti inšpektorja za okolje in na Inšpekcijo za okolje in naravo Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje, OE Ljubljana, posredovati veljavne evidenčne liste pošiljke odpadov (zemeljskega izkopa), pri čemer je rok za izpolnitev ukrepa 15. 4. 2014 (2. točka izreka). Odločila je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in ugotovila, da stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik nezakonito odlagal zemeljski izkop in ga vnašal na zemljišče s parc. št. 2432/2 k.o. ..., ki je kmetijsko zemljišče in katerega solastnik je, za ta vnos pa ni pridobil predpisanega okoljevarstvenega dovoljenja. Takšno ravnanje tožnika kot povzročitelja nezakonito odloženih odpadkov (zemeljskega izkopa), je v nasprotju z določbami Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Ukrep utemeljuje na podlagi 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1.

3Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ni sporno, da je pri gradnji svoje stanovanjske hiše pridobil zemeljski izkop v količini 1800 m3, ki pa ga ni zavrgel kot odpadek, ampak ga je koristno uporabil za usposobitev svojega kmetijskega zemljišča, parc. št. 2432/2 k.o. ... Meni, da za uporabo zemeljskega izkopa, ki je sestavljen iz rodovitne zemlje, veljajo določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Ta v drugem odstavku 9. člena določa, da je treba rodovitno zemljo, odrinjeno pri gradbenih posegih, uporabiti za izboljšanje kmetijskih zemljišč. Rodovitna zemlja ne ustreza kriterijem za odpadek iz 5. točke 3. člena ZVO-1, saj tega izkopa ni zavrgel oziroma prepustil drugemu, ampak ga je uporabil sam. Če bi z njim ravnal kot z odpadkom, bi kršil zakon. Poleg tega v klasifikacijskem seznamu odpadkov, ki je v prilogi Uredbe o odpadkih, ni ustrezne šifre za takšno snov. Toženka je zato napačno uporabila predpise in posledično presegla svoja pooblastila o stvarni pristojnosti.

5Poudarja, da je sicer na zahtevo inšpektorja za okolje vložil vlogo za okoljevarstveno dovoljenje za obdelavo odpadkov po postopku R10, pri čemer je inšpektorja seznanil, da mu je kmetijska inšpekcija istega organa izdala odločbo, iz katere izhaja, da zemeljski izkopi na predmetni lokaciji niso sporni in mu ni naložila pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja. Postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja še vedno ni končan.

6Tudi če bi šlo za nasipavanje zemeljskega izkopa, ki ne vsebuje rodovitne zemlje, pa v njegovem primeru, ko je bila količina izkopa 1800 m3, okoljevarstvenega dovoljenja ne potrebuje. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 4. člena v povezavi z drugim odstavkom 8. člena Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih. Predlaga odpravo odločb upravnega organa prve in druge stopnje ter povrnitev stroškov postopka.

7Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

8Tožba ni utemeljena.

9Sodišče pritrjuje izpodbijani odločbi, da je predmetni zemeljski izkop odpadek. 5. točka 3. člena ZVO-1 določa, da je odpadek določena snov ali predmet, ko ga njegov povzročitelj ali druga oseba, ki ima snov v posesti, zavrže, namerava ali mora zavreči. Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov pa v 9. točki 2. člena izrecno določa, da je zemeljski izkop odpadek, sestavljen iz prsti, mineralnih sedimentov in kamenja, ki nastanejo pri izkopavanju ali odkrivanju tal ali podtalja.

10Na to ne more vplivati navedba, da ne gre za odpadek, ker tožnik navedenega zemeljskega izkopa ni zavrgel tako, da bi ga prepustil drugemu, ampak ga je uporabil na svojem drugem, kmetijskem zemljišču. Pogoj, da gre za odpadek le, če se ga prepusti drugemu, iz navedenih določb namreč ne izhaja.

11Glede na tožbeni ugovor, da v klasifikacijskem seznamu odpadkov, ki je priloga Uredbe o odpadkih, ni ustrezne šifre za takšno snov, ki je sicer nedopustna tožbena novota, saj tožnik tega ugovora ni navajal že v upravnem postopku, v tožbi pa za to ni navedel razlogov, pa sodišče zgolj pripominja, da je zemljina (med katero spada tudi zemljina, ki ne vsebuje nevarnih snovi), torej tudi rodovitna zemlja, obravnavana pod rubriko 17 05.

12Po drugem odstavku 20. člena ZVO-1 mora pravna ali fizična oseba, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, za to imeti okoljevarstveno dovoljenje skladno s tem zakonom. V skladu s prvim odstavkom 82. člena ZVO-1 je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi za predelavo ali odstranjevanje odpadkov po predpisih o ravnanju z odpadki, skladno z določbami 20. člena tega zakona. Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov v prvem odstavku 9. člena določa, da mora oseba, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe ali izdelovati umetno pripravljeno zemljino zaradi njenega vnosa v tla, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10 v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pri čemer se za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10 šteje tudi priprava zemeljskega izkopa za njegovo ponovno uporabo. Ugovor tožnika, da v njegovem primeru ni potrebno pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja, zato ni utemeljen.

13Ker v zadevi ni sporno, da tožniku za odlaganje zemeljskega izkopa in vnos v tla okoljevarstveno dovoljenje ni bilo izdano, je izpodbijani ukrep inšpektorja, pristojnega za varstvo okolja, pravilen in utemeljen na 157. členu ZVO-1 (ki inšpektorju nalaga pravico in dolžnost ukrepanja, med drugim tudi, če ugotovi, da je bil kršen zakon ali drug predpis), ugovor o nepristojnosti upravnega organa prve stopnje za izdajo izpodbijane odločbe pa neutemeljen.

14Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 4. in drugi odstavek 8. člena Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih. Navedena uredba določa obvezno ravnanje z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, med drugim tudi zaradi gradnje (prvi odstavek 1. člena). Drugi odstavek 4. člena navedene uredbe določa, da če je zemeljski izkop pridobljen z gradbenimi deli na gradbišču in ni onesnažen z nevarnimi snovmi tako, da bi se moral uvrstiti med nevarne gradbene odpadke v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ga investitor lahko ponovno uporabi na istem gradbišču ali na drugem gradbišču, kjer je tudi sam investitor. Drugi odstavek 8. člena navedene uredbe pa določa, da lahko investitor sam pripravi gradbene odpadke za ponovno uporabo, ne da bi za to pridobil okoljevarstveno dovoljenje, med drugim tudi, kadar je to zemeljski izkop, za katerega so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 4. člena te uredbe. Iz citiranih določb izhaja, da lahko investitor zemeljski izkop, ki ni uvrščen med nevarne odpadke, brez pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja pripravi za ponovno uporabo, vendar le, če ga bo uporabil na gradbišču, kjer je nastal, ali na drugem gradbišču, kjer je tudi sam investitor. Za vsako ravnanje z gradbenimi odpadki, ki ni posebej urejeno s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja ravnanje z odpadki (drugi odstavek 1. člena).

15Ker ni sporno, da tožnik zemeljskega izkopa ni uporabil na gradbišču, kjer je nastal, niti na drugem gradbišču, kjer je tudi sam investitor, ampak ga je vnesel na najboljše kmetijsko zemljišče, kar ni sporno, se tožnik ne more uspešno sklicevati na citirane določbe uredbe. Prav tako se ne more uspešno sklicevati na odločbo kmetijske inšpekcije, saj gre za drug postopek, utemeljen na drugi pravni podlagi.

16Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

17Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

18Odločilo je brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, ne morejo vplivati na odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.