UPRS sklep I U 1367/2015

Tožba se zavrže.

1Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je z izpodbijano odločbo kot drugostopenjski upravni organ zavrnil pritožbo matere mladoletnega A.A. zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 971-361-744/2008-42 z dne 10. 4. 2015, o usmeritvi A.A. v program vzgoje in izobraževanja (1. točka izreka) ter navedeno odločbo spremenilo tako, da A.A. ostane usmerjen v posebni program vzgoje in izobraževanja in se vključi v Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, da z dokončnostjo te odločbe ostane nameščen v domski oskrbi navedenega centra in da je B.A. kot otrokova zakonita zastopnica dolžna poskrbeti, da se A.A. vključi v navedeni center (2. točka izreka).

2Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka pri usmeritvi A.A. v program vzgoje in izobraževanja ni v zadostni meri upoštevala vseh dejstev o njegovih sposobnostih, posebno glede na dosežke v zadnjem času. Njegove sposobnosti odstopajo navzgor od ostalih otrok, vključenih v isti program, zahtevnejšega programa, ki bi bil zanj primeren, pa tožnik ne izvaja. Z vztrajanjem pri usmeritvi mu bo zaprta pot do izobrazbe v skladu z njegovimi sposobnostmi in do morebitnega nadaljnjega izobraževanja ter s tem do možnosti, da kasneje v življenju lahko sam poskrbi zase. Do tega je prišlo tudi zato, ker tožnik oziroma njegovo strokovno mnenje ni bil v zadostni meri vključen v postopek odločanja. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma ustrezno spremeni.

3Tožba ni dovoljena.

4Po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik v tem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, po drugem odstavku istega člena pa lahko oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrnjena z dokončnim sklepom, vloži tožbo zoper ta sklep. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta (torej v upravnem postopku) niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu, razen kolikor bi se ta tožba nanašala na vprašanje njihove pravice do udeležbe v zadevnem upravnem postopku.

5Tožnik ne navaja, da bi imel v postopku izdaje izpodbijane odločbe status stranke ali stranskega udeleženca, tak njegov status pa ne izhaja niti iz zakonske podlage za odločanje ali upravnih spisov obravnavane zadeve.

6Po prvem odstavku 10. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) spadajo vzgojni in posebni programi vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami v javno službo na področju vzgoje in izobraževanja. Tožnik torej izvaja navedeno javno službo, ki pomeni z zakonom določeno dejavnost, katere trajno in nemoteno opravljanja država (v obravnavanem primeru prek tožnika) zagotavlja v javnem interesu (22. člen Zakona o zavodih). S tega izhodišča je treba presojati tudi njegov položaj v postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami.

7Po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1) je zavod pod določenimi pogoji sicer dolžan vložiti zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja (drugi odstavek 25. člena) in v tem postopku posredovati strokovno dokumentacijo (prvi odstavek 26. člena), če je vložnik zahteve za uvedbo postopka, lahko poda pripombe na strokovno mnenje komisije za usmerjanje (prvi odstavek 28. člena), pred izdajo odločbe pa mora organ ugotoviti, ali zavod izpolnjuje pogoje za sprejem otroka (...). Vendar pa iz nobene od teh določb ne izhaja, da bi bil zavod vključen v postopek zaradi odločanja o njegovih pravnih koristih, temveč njegova vloga izhaja izključno iz položaja izvajalca javne službe oziroma strokovno usposobljene institucije. Izključno v tem kontekstu, ne pa morda kot odločitev o vključitvi tožnika kot stranskega udeleženca v upravni postopek, je zato mogoče razlagati procesna dejanja toženke, ko je pri tožniku najprej opravila poizvedbe o izpolnjevanju pogojev za sprejem otroka in mu po končanem postopku tudi vročila odločbo.

8Da zakonodajalec ni predvidel tožnikove aktivne vloge v (upravnem) postopku usmerjanja, nenazadnje izhaja tudi iz prvega odstavka 32. člena ZUOPP-1, po katerem lahko vložijo pritožbo zoper odločbo o usmeritvi le starši ter starejši mladoletnik. Pritožba zavoda je po drugem odstavku istega člena omejena na odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za začetek postopka usmerjanja, ki pomeni odločitev, da postopek usmerjanja ne bo uveden. Zakon torej v nobenem primeru ne predvideva možnosti, da bi se zavod pritožil zoper vsebino (pozitivne) odločbe o usmeritvi.

9Začetek in tek upravnega spora sta mogoča samo, če so zato izpolnjeni nekateri temeljni pogoji (tako imenovane procesne predpostavke), na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (prvi in drugi odstavek 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi preizkusa procesnih predpostavk sodišče po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrže, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Kot je bilo obrazloženo, je po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 sposobnost biti aktivna stranka (torej pravica do vložitve tožbe) vezana na lastnost stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku, kot je bilo prav tako obrazloženo, pa tožnik take svoje lastnosti niti ne zatrjuje, niti ta lastnost ne izhaja iz zakonske podlage za odločanje oziroma procesnih dejanj v postopku. Sodišče je zato ravnalo v skladu z navedeno zakonsko določbo in tožbo zavrglo.

10Glede na tožbene navedbe pa sodišče ponovno poudarja, da ima zavod, v katerega je otrok vključen, dolžnost vložiti zahtevo za začetek postopka za usmerjanje, kadar oceni, da je potrebno preveriti ustreznost programa, v katerega je otrok vključen (drugi odstavek 25. člena ZUOPP-1), v takem postopku pa mu je zakonodajalec namenil tudi aktivnejšo vlogo (kot je bilo prav tako že navedeno). Poleg tega sodišče opozarja še na prvi odstavek 33. člena istega zakona, po katerem lahko zavod v primeru, če se po dokončnosti odločbe o usmeritvi spremenijo okoliščine, ki vplivajo na ustreznost usmeritve, vloži zahtevo za spremembo usmeritve.