25. člen ZUOPP-1

V prvem odstavku 25. člena ZUOPP-1, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je bilo določeno, da se zahteva za uvedbo postopka začne s pisno zahtevo staršev. V upravnem spisu je kopija te zahteve, iz katere izhaja, da jo je vložil dekličin oče, ki je na zahtevi tudi podpisan. Vendar pa se po citirani zakonski določbi zahteva za uvedbo postopka lahko začne s pisno zahtevo staršev, torej obeh staršev. Upravna organa nista ocenila, ali je bila deklica sposobna dati svoje mnenje in tega mnenja tudi nista poskušala pridobiti. Deklica torej v postopek usmeritve ni bila pritegnjena in se tako o bistvenem ni imela možnosti izreči. Zato gre po presoji sodišča za bistveno kršitev določb postopka po tretji točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Dekličina mati, ki po podatkih spisa ne živi s hčerko in očetom, ni bila pritegnjena v postopek do izdaje odločbe, čeprav bi kot starš deklice morala biti. Dekličina mati se torej pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnost izjasniti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Zato gre tudi v tem delu za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena

Zahteva, s katero je bil začet postopek, ni zajemala zahteve za odločitev o obveznosti prepisa oziroma vključitve otroka v drug vrtec kot tisti, v katerega je bila deklica vpisana ob vložitvi zahteve. S tem, ko je upravni organ odločil o taki zahtevi, ki je tožeče stranke niso vložile, je kršil določilo 125. člena ZUP. Tožena stranka je o zahtevi za uvedbo postopka usmerjanja odločila po opravljeni poizvedbi pri zasebnem vrtcu, v katerega je otrok vključen, in pri treh javnih vrtcih v okolici bivališča tožečih strank, ter na podlagi mnenja KUOPP. Ker pa je odločala v posebnem ugotovitvenem postopku, je bila pred izdajo odločbe dolžna upoštevati načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP. Tožena stranka tožeče stranke pred izdajo odločbe ni seznanila z dejstvom, da je po uradni dolžnosti opravljala poizvedbe pri drugih vrtcih in posledično z ugotovljenim dejanskim stanjem v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za sprejem otroka s posebnimi potrebami, zato jima je onemogočila, da se v zvezi s tem izjavita.

Ker se je postopek začel na zahtevo tožeče stranke, sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ prekoračil meje postavljenega zahtevka s tem, ko je določil, da se otroka vključi v (drug) vrtec C., zaradi česar je bila odločitev sprejeta v nasprotju s postavljenim zahtevkom. V upravnem postopku, ki se začne na zahtevo stranke, namreč velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega zahtevka. Mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami se ne more šteti za seznanitev z dejanskim stanjem, temveč gre zgolj za dokaz v upravnem postopku.

Zahtevo za usmeritev otroka s posebnimi potrebami v program je treba razlagati v skladu z načelom največje otrokove koristi. Glede na vsebino 32. člena ZUOPP-1 bi drugostopenjski organ pred svojo odločitvijo moral pridobiti tudi strokovno mnenje komisije druge stopnje, saj sta tožnika v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge, vključno z razlogom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sta zatrjevala, da njuna hčerka v šoli ves čas potrebuje spremljevalca in da ji le-ta tudi pripada. Ker strokovno mnenje komisije druge stopnje v pritožbenem postopku ni bilo pridobljeno, gre za bistveno kršitev določb postopka. Pri odločitvi o dodelitvi spremljevalca mora biti glavni kriterij fizično in psihično stanje otroka oziroma otrokove individualne potrebe in ne program, v katerega je otrok usmerjen.

Soglasje obeh staršev in vročitev izvoda zahteve OŠ za usmeritev staršem je bistvena predpostavka za zakonitost uvedbe postopka usmerjanja, kadar postopek usmerjanja sproži vzgojno-izobraževalni oziroma socialnovarstveni zavod. Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi (zgolj) z enim stavkom sklicuje na strokovno mnenje komisije, ki je ugotovila, da je bilo učenko opredeliti kot otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju in je zato predlagala usmeritev v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Iz strokovnega mnenja pa je razvidno tudi, da ima učenka velike težave z razumevanjem in uporabo slovenščine. Do tega se organ v svoji odločbi ni z ničemer opredelil. Izpodbijani akt torej nima nobene ocene o tem, ali je bilo strokovno mnenje komisije, glede na velike težave z razumevanjem in uporabo slovenščine učenke (in njene mame, ki je pogovorom in pregledom prisostvovala), izdelano v skladu s pravili postopka, glede na to, da imajo stranke, ki ne razumejo jezika, v katerem postopek teče, pravico spremljati postopek v jeziku, ki ga govorijo in razumejo, torej preko tolmača.

Obe strokovni mnenji sta sicer bili vročeni staršema, na katerega v skladu z zakonsko določbo 28. člena ZUOPP-1, nista dala pripomb v roku 8 dni. Ne glede na to, da po določbi tretjega odstavka tega člena organ, ki vodi postopek, če ne dobi pripomb staršev in strokovnega mnenja ni treba dopolniti, dodatno obrazložiti ali opraviti ponovne obravnave, izda odločbo o usmeritvi, je bila v zvezi s tožbenimi ugovori ob predpostavki pravilne izpolnitve zahteve za uvedbo usmerjanja mld. tožnice, v program vzgoje in izobraževanja, izpodbijana odločba preuranjeno izdana. Prvostopenjski organ bi moral starše pred odločitvijo seznaniti z vsebinskim postopkom in jim dati tudi možnost sodelovanja v tem postopku (prvi odstavek 9. člena ZUP), glede na to, da odločitev o tem, da gre pri mld. tožnici za otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in na podlagi tega, njena usmeritev v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, lahko pomeni njeno dokončno izobrazbeno usodo.

Po ZUOPP-1 je zavod pod določenimi pogoji sicer dolžan vložiti zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja in v tem postopku posredovati strokovno dokumentacijo, če je vložnik zahteve za uvedbo postopka, lahko poda pripombe na strokovno mnenje komisije za usmerjanje, pred izdajo odločbe pa mora organ ugotoviti, ali zavod izpolnjuje pogoje za sprejem otroka (...). Vendar pa iz nobene od teh določb ne izhaja, da bi bil zavod vključen v postopek zaradi odločanja o njegovih pravnih koristih, temveč njegova vloga izhaja izključno iz položaja izvajalca javne službe oziroma strokovno usposobljene institucije.