VSL sklep V Kp 58431/2013

Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani kot neutemeljen zavrnilo zagovorničin predlog za izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni s strani Obveščevalno varnostne službe (v nadaljevanju: OVS) Ministrstva za obrambo (v nadaljevanju: MORS) oziroma s strani sodišča na njihovo pobudo, in sicer: 1) izpisek iz zemljiške knjige, ki ga je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 3. 6. 2013 posredovalo OVS MORS, 2) podatki družbe .. d. d., posredovani na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, 3) podatki družbe .. d. d., kot sledijo iz dopisa z dne 13. 12. 2013, 4) dopis družbe H. d. d. z dne 23. 10. 2013, 5) dopis E. d. o. o., 6) dopis R. d. o. o., 7) dopis V. d. o. o., 8) uradni zaznamek OVS MORS o zbranih obvestilih od B. B. in 9) uradni zaznamek OVS MORS o zbranih obvestilih od C. C.

2Zoper sklep se je pritožila zagovornica obdolžene A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter višjemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi ter s sklepom izloči predlagane dokaze.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in proučitvi podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je za presojo zakonitosti predkazenskega postopka, ki je tekel zoper obdolženo A. A., zaradi njene zaposlitve kot podsekretarke na MORS, relevantna določba prvega odstavka 158. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz katere izhaja da, kadar so podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, storila vojaška ali civilna oseba, zaposlena v Slovenski vojski oziroma drug delavec, zaposlen na obrambnem področju oziroma oseba, napotena na misijo v tujini, ima z zakonom določen pristojni organ v ministrstvu, pristojnem za obrambo, pooblastila policije v predkazenskem postopku, ki jih določa ta zakon. Kriminalistični oddelek obveščevalno-varnostne službe na tej podlagi lahko pri opravljanju nalog v zvezi s kaznivimi dejanji uporabi predpise in dovoljene posebne ukrepe tako, kot je to skladno z zakonom določeno za policijo. Zakon o nalogah in pooblastilih policije pa v 33. členu med pristojnostmi policije omenja tudi zbiranje obvestil, vabljenje, ugotavljanje identitete oseb, izvajanje prepoznave oseb po fotografijah, zbiranje in obdelovanje podatkov, kar vse so izvrševali tudi predstavniki OVS MORS v obravnavanem primeru.

6Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (OVS MORS) ima zakonsko podlago za izvajanje pooblastil skladno z Zakonom o obrambi. Organizirana je kot organizacijska enota ministrstva, ki lahko ima svoje izpostave v Slovenski vojski. Služba zbira podatke in informacije v okviru opravljanja obveščevalnih in protiobveščevalnih ter varnostnih nalog, izdeluje analitične in operativne ocene za podporo opravljanja štabno varnostnih nalog v vojski, izdelavo načrtov uporabe vojske in drugih obrambnih priprav ter za načrtovanje in izvajanje obrambnih ukrepov. Je samostojna služba, katere delovanje je urejeno v 32. členu Zakona o obrambi. V tem členu je med varnostnimi nalogami na obrambnem področju pod drugo alinejo navedeno tudi preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom, slednje pa se nedvomno nanaša na Zakon o kazenskem postopku kot posebni procesni zakon s tega področja. In prav na podlagi ZKP, in ne katerega drugega zakona, se vodi kazenski postopek zoper obdolženo, pooblastila OVS MORS pa se - ob podanih razlogih za sum, da je storjeno kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo - ne nanašajo le na vojaške osebe, kot so te definirane v 5. členu Zakona o obrambi, temveč tudi na civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma druge delavce, zaposlene na obrambnem področju, kar obdolžena kot podsekretarka v kabinetu ministra za obrambo nedvomno je.

7Iz zgoraj navedenega tako izhaja, da ima OVS MORS v zvezi z zaposlenimi na MORS-u tudi pooblastila po 148. členu ZKP in na podlagi teh je potekalo v tej zadevi zbiranje obvestil s strani občanov, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka, kot tudi vse ostalo početje tega organa, usmerjeno v odkrivanje in zavarovanje sledov kaznivega dejanja, tako tudi pridobivanje izpiska iz zemljiške knjige, informacij s strani H. d. d., E. d. o. o., družbe R. d. o. o., V. d. o. o., za kar vse pritožnica zatrjuje, da je bilo pridobljeno nezakonito in s kršitvijo obdolženkinih pravic. Razlogi za sum kot podlaga za delovanje so tudi po presoji pritožbenega sodišča bili podani, saj je bila zoper obdolženo podana anonimna kazenska ovadba (list. št. 38).

8Da OVS MORS ima pristojnosti policije v naštetih primerih, posredno izhaja tudi iz 33. člena Zakona o obrambi, ki določa, da če obveščevalno-varnostna služba ministrstva ali vojaška policija pri opravljanju nalog zazna oziroma odkrije kaznivo dejanje, storjeno zunaj ministrstva ali Slovenske vojske, o tem brez odlašanja obvesti policijo in ji zadevo preda v nadaljnji postopek na podlagi 32. člena Zakona o obrambi, iz česar je torej razbrati, v katerih primerih takšnih pristojnosti, ki jih OVS MORS oporeka pritožnica, ta nima, kar vse pa za obravnavani primer, kjer gre za obdolženo, ki je zaposlena znotraj MORS, očitno ne velja.

9Kot izhaja iz 6. točke izpodbijanega sklepa, imajo državni organi skladno s 142. členom ZKP dolžnost organom pregona, torej tudi OVS MORS v tem primeru, nuditi potrebno pomoč in tako pridobljena informacija iz zemljiške knjige ne more biti, kot to trdi pritožnica, nezakonita. Med zgoraj opredeljeno zbiranje podatkov in obvestil pa sodi tudi predočanje fotografije obdolženke občanom, od katerih je OVS MORS zbiral obvestila, pri čemer ne gre za katero koli fotografijo obdolžene, temveč za fotografijo z njene službene izkaznice, torej pridobljeno za njeno službeno uporabo, zaradi česar OVS MORS tudi v tem delu ni prekoračil svojih zakonskih pooblastil, in ne gre v njegovem ravnanju ugotoviti ne znakov kaznivega dejanja po 138. členu KZ-1, pa ne tudi drugih kršitev pravic obdolžene, kot jih izpostavlja pritožnica.

10Podatek, da je OVS MORS razpolagal s podatkom o lastništvu obdolženkinega stanovanja v L. že pred uvedbo tega kazenskega postopka, ne more v ničemer vplivati na njegovo zakonitost in pritožnica nima prav, ko mu očita zavajanje organov, pred katerimi je postopek tekel. Zgolj obdolženkina lastninska pravica na stanovanju v kraju, kjer naj bi ne prebivala po podatkih delodajalca, še ni vzbudila razlogov za sum, da je A. A. storila kaznivo dejanje, vsebina anonimne kazenske ovadbe pa je ponudila več informacij in utemeljeno se je šele po njenem prejemu sum okrepil do takšne mere, da je OVS MORS ukrepal, kot to izhaja iz spisa. Sklepanje pritožnice na dokazno oceno sodišča ni predmet odločanja v tej zadevi in je pridržano sodišču prve stopnje po koncu dokaznega postopka, zaradi česar se pritožbeno sodišče do teh navedb pritožnice ni opredeljevalo.

11Določilo 33.a člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju: ZJU), ki med drugim določa, da sme predstojnik v primeru, če so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec izrablja pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom, pooblastiti enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja (33.a člen ZJU), ni namenjena preiskovanju kaznivih dejanj, zato citirana določba ne more služiti kot ustrezna pravna podlaga. Tako tudi postopek, ki je v nadaljevanju tega člena opisan, ni takšne narave kot postopek, ki ga določa ZKP. V tem členu ZJU je namreč urejen postopek ugotavljanja dejanskega stanja, za katerega je pooblaščen predstojnik oziroma pooblaščeni javni uslužbenec, v obravnavanem primeru pa je šlo za sum kaznivega dejanja in posledično za pristojnosti policije, ki pa so zaradi obdolženkine zaposlitve na MORS po 158. členu ZKP prenešene na OVS MORS in pritožnica z navedbami, da slednji ne izpolnjuje pogojev iz 33a. člena ZJU ne more uspeti. Tako je tudi argument, da je ta zakon novejši od ZKP, ter sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-136/07-13, brezpredmetno.

12Iz Uredbe o OVS MORS (UL RS, št. 63 z dne 6. 8. 1999), ki jo izpostavlja pritožnica, res ne izhaja pristojnost OVS MORS v zvezi s preiskovanjem kaznivih dejanj, vendar izostanek takšne določbe še ne pomeni, kot trdi pritožnica, da zgoraj navedena zakonska podlaga ne velja. Hierarhija predpisov pri nas določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki so zavezujoče za Slovenijo, podzakonski akti in občinski odloki pa morajo biti v skladu z zakoni. Če nekega določila, ki je vsebovan v zakonu, v podzakonskem aktu ni, to ne pomeni, da nima veljave, saj je zakon nad podzakonskim aktom in za materijo, ki je tu relevantna, ZKP napotuje na zakon in ne na kak nižji pravni akt.

13Enako kot v prejšnjem odstavku velja tudi za vsebino Direktive 2006/24/ES, na katero se prav tako sklicuje pritožnica, ko navaja, da iz nje izhaja, da naj bi bila obdelava zasebnih podatkov omejena le za določena huda kazniva dejanja. Pravila kazenskega postopka so v RS specialno urejena v ZKP, ki je tisti zakon, ki pomeni pravno podlago za pridobivanje t. i. prometnih podatkov. V tej zadevi so bili prometni podatki za službeno in zasebno telefonsko številko obdolžene pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kp 58431/2013 z dne 5. 12. 2013, izdane na obrazložen predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Ktpp 3557/2013 z dne 28. 11. 2013. Z navedbami o njihovi nezakonitosti pritožnica ne more biti uspešna, saj so bili v postopku pridobivanja izpolnjeni vsi pogoji, kot ti izhajajo iz prvega odstavka 149.b člena ZKP.

14Prometni podatki so bili, kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, s strani mobilnih operaterjev, družb .. d. d. in .. pridobljeni v času pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, ki je razveljavila določbe Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) o hrambi podatkov, na podlagi katerih so bili operaterji omrežja za namene pridobivanja podatkov v javnem komunikacijskem omrežju, kot jih določa zakon, ki ureja kazenski postopek, hraniti t.i. prometne podatke, taksativno naštete v 164. členu ZEKom-1, ustvarjene oziroma obdelane pri zagotavljanju z njimi povezanih javnih komunikacijskih storitev, vključno s podatki o neuspešnih klicih, in sicer za obdobje 14 mesecev od dneva komunikacije za podatke v zvezi z javno dostopnimi telefonskimi storitvami oziroma 8 mesecev od dneva komunikacije v zvezi z drugimi podatki (razveljavljeni 163. člen ZEKom-1). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da s to odločbo Ustavno sodišče, kljub določeni vsebinski povezanosti med razveljavljenimi določbami ZEKom-1 (ki so določale obvezno hrambo prometnih podatkov) in določbo 149.b člena ZKP (ki ureja prikrito pridobivanje prometnih podatkov in pridobivanje osebnih podatkov o naročniku), v določbo 149.b člena ZKP ni posegalo. Ustavno sodišče je resda z namenom preprečitve nadaljnjih nesorazmernih posegov v pravico do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS (iz razloga vnaprejšnjega in selektivnega zbiranja podatkov) takojšnje uničenje hranjenih podatkov odredilo le operaterjem, ni pa poseglo oziroma odredilo izbrisa tistih prometnih podatkov, ki so jih organi pregona oziroma sodišča na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP pridobili že pred 18. 7. 2014. Ustavno sodišče pa tudi ni razveljavilo določbe prvega odstavka 154. člena ZKP, ki določa da sodišče podatke, ki so bili pridobljeni po prvem odstavku 149.b člena ZKP, hrani dokler se hrani kazenski spis oziroma do njihovega uničenja.

15Načelo sorazmernosti, katerega kršitev v zvezi s pridobljenimi prometnimi podatki tudi izpostavlja pritožnica, je že vgrajeno v besedilo prvega odstavka 149.b člena ZKP, ki določa, da se podatki pridobijo le, če je to potrebno za odkritje kaznivega dejanja ali storilca, odredba in predlog pa morata vsebovati utemeljitev razlogov in obdobje, za katero naj se podatki pridobijo. Pravilna uporaba določbe 149.b člena ZKP zato tudi zahteva utemeljitev, zakaj je poseg sorazmeren oziroma, kot določa 37. člen Ustave, nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka. Vsem tem kriterijem pa je zadostilo sodišče prve stopnje v času odreditve ukrepa po 149.b členu ZKP, pa tudi s presojo v izpodbijanem sklepu. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odredba za pridobitev podatkov operaterjev mobilne telefonije odrejena zakonito na podlagi 149.b člena ZKP, v katerega ustavna odločba kot že rečeno ni posegla. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil ukrep sorazmeren glede na cilj, ki ga ukrep zasleduje, to je razkritje storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

16Ker pri vseh zgoraj citiranih dokumentih, pridobljenih s strani OVS MORS, iz razlogov, ki so bili pojasnjeni v prejšnjih točkah, ne gre za dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne za dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka, in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti (drugi odstavek 18. člena ZKP), je bilo potrebno predlog zagovornice za njihovo izločitev, zavrniti kot neutemeljen.