VSM sodba II Kp 29646/2013

Pritožbe zagovornikov obdolženega D.M., obdolženega D.R. in obdolženega J.R. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

- Obdolženi J.R. je dolžan plačati sodno takso v višini 210,00 EUR, obdolženi D.R. v višini 168,00 EUR, obdolženega D.M. pa se plačila sodne takse oprosti.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 27. 5. 2015 obdolženega D.M., obdolženega D.R. in obdolženega J.R. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženemu D.M. in obdolženemu J.R. je vsakemu izreklo kazen 8 mesecev zapora, obdolženemu D.R. pa po 57. členu KZ-1 pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi D.R. dolžan plačati sorazmerni del stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, medtem ko sta bila obdolženi D.M. in obdolženi J.R. po četrtem odstavku 95. člena ZKP vrnitve stroškov ter plačila sodne takse oproščena. Končno, za nagrado in potrebne izdatke zagovornika obdolženega J.R. je bilo do 13. 5. 2015 po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo I K 29646/2013.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženega D.M. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako je za obdolženega D.R. predlagal njegov zagovornik, ki se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožil se je še zagovornik obdolženega J.R. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču, kot predhodnika, predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbe niso utemeljene.

4Čeprav zagovorniki obdolženega D.M. bistvenih kršitev določb kazenskega postopka niso izrecno uveljavljali, je pritožbeno sodišče obrazložitev, po kateri je bil obdolženi po zadnji spremembi obtožbe obsojen za kaznivo dejanje s širšim spektrom ter drugačno vsebino od kaznivega dejanja po prvotni obtožbi, razumelo še kot zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev ni podana, ker je zastopnik obtožbe po 344. členu ZKP upravičen do njene spremembe, sodišče samo pa v opis dejanja po obtožbi ni posegalo, zaradi česar le-te tudi ni moglo prekoračiti. V ostalem je bilo povzeto pritožbeno obrazložitev preizkusiti v okvirih zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot pritožbenega razloga, ki ga pritožniki izrecno uveljavljajo.

5Izrecno je uveljavljana tudi kršitev kazenskega zakona, ki je pritožniki kot prava vešči procesni udeleženci niso opredelili, po pritožbeni obrazložitvi pa je razumeti, da merijo na kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, do katere je po njihovem prišlo zaradi nedokazanosti samega dejanja. To ne gre. Dokazanost se nanaša na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki je predmet samostojnega pritožbenega razloga, kot se samostojno preizkušajo uveljavljane kršitve kazenskega zakona, vendar šele po tem, ko je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, se pravi, ko je vprašanje dokazanosti že rešeno.

6V zvezi s slednjim pritožniki navajajo, da so zagovori obdolženih medsebojno skladni, da jih potrjuje izpovedba priče R.K., nasprotno pa oškodovančeva izpovedba nima opore v izpovedbi priče R.K., S.B., M.Ž., D.B. in B.L. Razen tega je bil oškodovanec zaradi konkurence v dejavnosti, ki jo je opravljal, motiviran prijaviti obdolžence za kaznivo dejanje kot tudi, da je po izpovedbi priče D.N. že predhodno policiste oskrboval z informacijami.

7Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožniki, da v zagovorih obdolženih ni večjih razhajanj, zaradi katerih ne bi bilo mogoče zagovorom slediti in res je, da so bili zagovori v splošnem potrjeni z izpovedbo priče R.K.-1 in R.K. Strinjati se je tudi, kar nenazadnje izhaja iz razumljivih razlogov sodbe, da je osrednji dokaz za obsodbo v obravnavani zadevi oškodovančeva izpovedba, ki je pritožniki sami zase, za razliko od sodišča prve stopnje, v pritožbeni obrazložitvi niso ocenili. To je pomembno, kajti izpovedba je po pravilni oceni sodišča prve stopnje skozi postopek skladna in izkustveno prepričljiva. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbi prič D.B. in S.B., ki sta obdolžence v splošnem razbremenjevala, spet pa je prvi še vedno povedal, da mu je oškodovanec povedal, da je bil odpeljan iz gostinskega lokala in drugi, da je oškodovanec enkrat predčasno odšel iz službe, kar se, če sledimo zagovorom obdolženih, izkustveno ne bi smelo zgoditi. Razbremenjevanja obeh prič z glavne obravnave ter smiselno enaka izpovedba priče R.K., na katere se pritožniki v pritožbeni obrazložitvi sklicujejo, povzetega ne odpravljajo, izpovedba priče M.Ž. pa je z vidika odločilnih dejstev malo pomembna, če že zatrjevano oškodovančevo izpodrivanje uradnih varnostnikov ni bilo povod, da so obdolženi tistega večera „posredovali“.

8Drugače je glede priče B.L. in D.N., ki sta v pritožbeni obrazložitvi necelovito ocenjeni. Bistvo prve ni v oškodovančevi prošnji za pomoč, ampak v omenjenem izsiljevanju kot ga je priča razumela v zvezi z motorjem ter v množici ljudi, ki je nekoga čakala, pri čemer je oškodovanec deloval vznemirjeno in prestrašeno. Bistvo druge izpovedbe pa ni v prejemanju informacij od oškodovanca, kar je v pritožbeni obrazložitvi, glede na razumljive razloge sodbe, iztrgano iz konteksta, ampak najprej, kaj je bilo storjenega s strani policije, ko je obdolženi D.R. ovadil oškodovanca in kaj, ko je oškodovanec ovadil obdolžence. Pomembna razlika je, da je bila v prvem primeru zadeva po ustreznih preizkušanjih zaključena s poročilom, v drugem pa se je nadaljevala s kazenskim postopkom po katerem so bili obdolženi spoznani za krive. Pomembno je še, da so objektivna dejstva, iz katerih je sestavljeno dogajanje v prostorih B.C.S. in pred njim, po spremenjeni obtožbi praktično enaka dejstvom iz prvotne obtožbe z dodatno očitanimi protipravnimi nameni, ki po spremembi niso bili več odločilni. Vendar je to le subjektivna stran protipravnosti drugega kaznivega dejanja, ki protipravnosti obravnavanega kaznivega dejanja ne odpravlja oziroma, da bi bila protipravnost tega kaznivega dejanja zaradi spremembe obtožbe izključena.

9Čeprav se pritožniki zoper odločbo o kazenski sankciji niso pritožili, jo je pritožbeno sodišče glede na uveljavljana pritožbena razloga samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba navedeno odločbo spremeniti obdolžencu v korist.

10Tudi zagovornik obdolženega D.R. bistvenih kršitev določb kazenskega postopka neposredno ni uveljavljal, je pa v pritožbeni obrazložitvi izrecno navajal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, saj da v 7. točki obrazložitve sodbe oškodovančeva izpovedba z glavne obravnave ni pravilno povzeta. Oškodovanec je namreč zgolj domneval, da je obdolženi J.R. želel od njega kupiti motor in ne že, da mu je grozil, da ga bo razmazal po asfaltu.

11Čeprav se v tem delu oškodovančeva izpovedba najbolj nanaša na obdolženega J.R., ki ima svojega strokovnega pomočnika in čeprav gre pri zatrjevanju prej za njeno dokazno oceno, zgornje kršitve ni, če nasprotje obenem ni precejšnje. Pomeni, da je sicer res, da oškodovanec v preiskavi in na glavni obravnavi ni neposredno povedal (citiral), da mu je obdolženi J.R. grozil z besedami, da ga bo razmazal po asfaltu, je pa še vedno odgovoril, da je bil predmet prerivanj in groženj s strani obdolženih (list. št. 334) ter da je bil ravno navedeni obdolženi tisti, ki je zahteval izročitev motorja (list. št. 332 do 333). Pomembno je tudi, da se oškodovanec med spraševanjem na glavni obravnavi podrobnosti ni spominjal, da se je skliceval na izpovedbo v preiskavi ter da v tej, kot v izpovedbi na glavni obravnavi vsebine prijave kaznivega dejanja z dne 8. 1. 2013, vključno torej z omenjenim citatom nikoli ni zanikal. Pri ugotovljenem tako dejansko ne gre za nasprotje, sploh pa ne za nasprotje, ki bi bilo precejšnje, saj oškodovančeva izpovedba, kljub nedoslednemu povzetku še vedno omogoča enako logične zaključke kot sicer izhajajo iz razumljivih razlogov sodbe.

12Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da po opisu dejanja ni razvidno, da je bil oškodovanec zaradi ravnanj obdolženih spravljen v podrejen položaj, kar je znak kaznivega dejanja. Gre namreč za položaj, ki ga storilec ustvari, ko pri žrtvi povzroči nemoč, strah večje intenzivnosti in trajanje oziroma ko žrtev postane objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti.

13Kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožnikom, da je pri obravnavanem kaznivem dejanju učinek storilčevega ravnanja v določenem žrtvinem stanju, ki pa se nujno ne razteza v daljše obdobje. Zadostuje že kratkotrajno stanje, povzročeno s položajem, ki ga žrtev prostovoljno ne more spremeniti ali zapustiti. To je bistvo podrejenosti položaja, ki je v konkretnem opisu dejanja jasno razvidna. Ne samo zaradi števila storilcev in kontinuitete ter povezanosti njihovega ravnanja, ampak še zato, ker je oškodovanec skozi celotno dogajanje ravnal zgolj tako kot so obdolženci z opisanimi izvršitvami od njega zahtevali in ne morebiti nasprotno ali vsaj na način, ki bi kazal, da je bila kakršnakoli druga njegova volja v nastalem položaju upoštevana.

14Pritožnik se v nadaljevanju z ugotovljenimi dejstvi ne strinja, ker po pritožbeni obrazložitvi temeljijo na oškodovančevi izpovedbi, ki različno od obdolženčevega zagovora ni podprta z drugimi dokazi, je protislovna in neskladna z ovadbo ter motivirana z določenim poslovnim interesom. Razen tega z oškodovančevo izpovedbo niso bila zajeta vsa očitana izvršitvena ravnanja oziroma je bil glede teh oškodovanec v izpovedbi nejasen ali pa je navajal ravnanja, ki so z vidika zakonskega opisa kaznivega dejanja nepotrebna. Prav nasprotna pa je oškodovančeva izpovedba v zvezi z ugotovljeno podrejenostjo položaja, ko je povedal, da se je na grožnje obdolženih pričel smejati in da potem, ko je poklical B. ni bil več prestrašen, ta pa je povedal, da se je oškodovanec kasneje v B.C.S. ni več zadrževal zaradi programa in ne zato, ker bi ga naj obdolženci od tam pregnali.

15Pri zatrjevanju nepodprtosti oškodovančeve izpovedbe z drugimi dokazi se pritožnik sklicuje na izpovedbe prič R.K.-1 in R.K., ki sta bila pri dogodku neposredno navzoča, na izpovedbo priče S.B., ki je povedal le, da je oškodovanec predčasno zapustil svoje mesto in na izpovedbo priče D.B., ki ni potrdil, da mu je oškodovanec povedal, da je bil iz navedenega centra odpeljan. Oškodovančeva izpovedba nima opore niti v izsledkih uporabljenih posebnih metod in sredstev, protislovna pa je glede vrednosti motorja, telefonskih klicanj s strani obdolženega J.R. in glede posredovanih osebnih podatkov. Oškodovančeva izpovedba je tudi neskladna z ovadbo, saj je tedaj menil, da je kaznivo dejanje povezano s preprodajo prepovedanih drog, kasneje pa se je odgovorom v tej zvezi izogibal. Končno, oškodovančevi poslovni interesi so bili kot verjetni motiv za obremenjujočo izpovedbo potrjeni z izpovedbo priče M.Ž., ko je povedal, da oškodovanca pozna kot prevaranta, ki želi izpodriniti uradne varnostnike in hoče prevzeti glavno vlogo pri zastopanju med varnostno službo in stranko ter da je oškodovanec tisti, ki mu je ponujal, da bi varnostniki zanj preprodajali drogo.

16Nasprotno, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo kot pravilno povzema ter v skrbi, da ne bi zahajala v ponavljanja, na zgornja prizadevanja le še odgovarja.

17Da je oškodovančeva izpovedba v obravnavani zadevi osrednjega pomena je bilo že obrazloženo. Da je podprta z delom dokazov oziroma s posameznimi deli dokazov prav tako. Kot rečeno, izpovedba je skozi postopek skladna, potrjena pa je vsaj z delom izpovedbe priče D.B. in S.B., po katerih je ne glede na razlike v splošnem jasno, da je oškodovanec prostore navedenega centra predčasno zapustil. To se povsem sklada s tistim delom oškodovančeve izpovedbe o osnovnem cilju, ki so mu obdolženci sledili in ga nenazadnje tudi dosegli. Zagovori vseh treh obdolženih in izpovedbi prič R.K.-1 in R.K., po katerih se dejansko ni zgodilo nič neobičajnega, oškodovančevega predčasnega odhoda logično ne pojasnjujejo, izkustveno pa takšen odhod deluje najmanj nenavadno. Tem prej, ker je denimo oškodovanec pričo D.B. poklical po telefonu, namesto da bi ga o odhodu neposredno obvestil.

18Po drugi strani se je strinjati s pritožnikom, da oškodovančeva izpovedba nima opore v izsledkih uporabljenih posebnih metod in sredstev, vendar ne toliko zaradi vsebine kot zaradi oškodovančevega ravnanja, ko pri izvedbi teh ukrepov neposredno ni hotel sodelovati. Sploh pa bi se lahko izsledki nanašali le na nadaljevanje dogajanja in ne na samo dogajanje, ki je predmet opisa preteklega dejanja. Glede tega je oškodovančeva izpovedba v splošnem in glede posameznih izvršitev zanesljiva, medtem ko pritožnikova ocena temelji na oškodovančevi domnevi v prijavi kaznivega dejanja, ki ni odločilna in na izpovedbi priče M.Ž., ki je v povzetem delu enako neodločilna, v ostalem pa ravno nasprotno razkriva razloge, zaradi katerih je bil oškodovanec tistega večera po njegovi navedbi dejansko nagnan. Sledeč zagovorom obdolženih in izpovedbam prič R.K.-1 in R.K. se kaj takšnega, kot rečeno, ne bi smelo zgoditi, oškodovančev poslovni interes kot motiv za obremenjujočo izpovedbo pa ni izkazan, saj sedaj dela kot varnostnik v drugem, razmeroma oddaljenem kraju, kjer nikogar od vpletenih s svojo izpovedbo ne izključuje. V ostalem pritožnikova ocena oškodovančeve izpovedbe temelji na okoliščinah, ki niso odločilne (vrednost motorja, resničnost osebnih podatkov ipd.) ali je povzeta v delih, ki izven celote zavajajo. To velja zlasti za okoliščine, povezane s podrejenostjo oškodovančevega položaja, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomen, če že more ostati prezrta izpovedba priče D.N., ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v smeri oškodovančeve ogroženosti, zaradi katerega so na policiji začeli izvajati ukrepe za njegovo zaščito.

19Ker se pritožnik zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, jo je pritožbeno sodišče, enako kot pri obdolženemu D.M., samo preizkusilo (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da so bile pri izbiri vrste kazenske sankcije in pri njeni odmeri upoštevane vse okoliščine, ki določajo težo dejanja in obdolženčevo krivdo ter zato v preizkušeno odločbo ni posegalo.

20Zagovornik obdolženega J.R. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s smiselno enako obrazložitvijo kot pred njim zagovornik obdolženega D.R. Pravi namreč, da je v sodbi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja razlogih o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, ker oškodovanec v preiskavi in na glavni obravnavi ni izpovedal, da mu je obdolženi grozil z besedami, da ga bo razmazal po asfaltu.

21Glede povzetega se je pritožbeno sodišče že opredelilo, zaradi česar naj bo ponovljeno le, da je posredi citat iz prijave kaznivega dejanja, ki mu oškodovančeva izpovedba v kazenskem postopku vsebinsko ne nasprotuje. Njuno bistvo je, da je bil oškodovanec predmet grožnje kot enega izmed izvršitvenih ravnanj ter da potemtakem ni šlo za neškodljiv pogovor glede prodaje motorja, ki je končno niti obdolženi v svojem zagovoru ni omenjal.

22S smiselno enako obrazložitvijo kot predhodnik, pritožnik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko pravi, da po opisu dejanja ne izhaja, da bi bil oškodovanec spravljen v podrejen položaj. To ne drži zaradi že navedenih razlogov, medtem ko pri sodbi Vrhovnega sodišča, ki jo pritožnik hkrati citira, ne gre za dodatne zakonske znake, ampak za merila znotraj znaka kaznivega dejanja, ki niso edina in sploh ne obvezna.

23Ker pritožnik zatrjevanj glede nepotrjenosti oškodovančeve ovadbe in njenega prepisovanja v sodbo ter glede zavrnitve dokaznega predloga, čeprav v delu v zvezi z že preizkušeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka ni opredelil (kvalificiral) kot katere izmed bistvenih kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi obrazloženo imela za posledico nepravilnost sodbe, jih je pritožbeno sodišče preizkusilo znotraj uveljavljanega pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar, ko gre za ta pritožbeni razlog, nepotrjenost oškodovančeve ovadbe izpade presplošno, ker ni znano, konkretno katero odločilno dejstvo naj ne bi bilo ugotovljeno, medtem ko pri predlaganem poizvedovanju pri Zbornici za zasebno varovanje o oškodovančevi licenci za varnostnika ne gre za ničesar odločilnega. Po opisu dejanja so bila odločilna druga dejstva, ki jim pritožnik v nadaljevanju pritožbene obrazložitve, vendar v smislu zmotnih ugotovitev, prav tako nasprotuje. Pravi namreč, da priča S.B. ni videl, da bi bil oškodovanec potiskan iz lokala, da je zanikal, da je preverjal, če je z oškodovancem pred lokalom vse v redu, da je priča D.B. povedal, da ga je oškodovanec zgolj obvestil, da se je odpeljal, da dogajanja pred lokalom niti priči R.K.-1 in R.K. nista potrdili, da oškodovanec v izpovedbi grožnje z „razmazanjem po asfaltu“ ni omenjal, da je dejanje prijavil 4 dni po dogodku, da se je naslednji dan po dogodku v lokal še vrnil, da je priča B.L. navajal drug kraj izsiljevanja, da niso bili posredovani enotni podatki o vrednosti motorja, da je oškodovanec v ovadbi govoril, da je izsiljevanje povezano s preprodajo prepovedanih drog, o čemer kasneje ni hotel izpovedovati, da je tudi sam ponujal prepovedano drogo, da je bil zato s strani priče M.Ž. ovaden in da obdolženca v tako kratkem telefonskem razgovoru dne 9. 1. 2013 ni mogel prepoznati. Končno, v obravnavani zadevi niti policisti niso opravili svojega dela, saj niso pridobili video posnetkov iz in pred B.C.S., ko so bili ti še na voljo, in ker niso spremljali pogovorov na telefonski številki, ki jo je tedaj uporabljal obdolženec.

24Glede na povzeto vsebino pritožbeno sodišče ne more ugotoviti drugega, kot je že ugotovilo v zvezi z zgornjima pritožbenima razlogoma. Razlike z istovrstnimi prizadevanji zagovornikov obdolženega D.M. in zagovornika obdolženega D.R. so minimalne in upoštevaje odločilna dejstva, nepomembne. Neizvedeni prisluhi in nepridobljeni videoposnetki, vsebine razpoložljivih dokazov ne morejo spremeniti, medtem ko so prepoznavanje glasu obdolženca, zveza s prepovedanimi drogami ter vrednost motorja, kot dejstva popolnoma nepomembna. Drugače je glede izpovedbe priče B.L. z zelo omejenim informativnim obsegom in z bistvom, ki ni v kraju izsiljevanja, temveč, da se je v zvezi z motorjem nekaj takšnega dogajalo. Oškodovančeva navzočnost v lokalu dan po dogodku, podrejenosti položaja, kot je bila zgoraj ugotovljena, ne izključuje, glede njegovega motiva in potrjenosti izpovedbe z navedbami v ovadbi in z izpovedbami drugih prič, pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo, ko je odgovorilo na smiselno enaka prizadevanja predhodnih dveh pritožnikov. V jedru naj bo zato ponovljeno le, da izpovedbi prič S.B. in D.B. v pomembnem delu potrjujeta oškodovančevo izpovedbo, da nasprotno izpovedbi prič R.K.-1 in R.K. tega dela (oškodovančevega predčasnega odhoda) ne pojasnjujeta ter da je oškodovančeva izpovedba v primerjavi s prijavo zgolj manj podrobna in da prijava po vsebini z oškodovančeve strani v kazenskem postopku nikoli ni bila zanikana.

25Pritožnik šteje odmerjeno kazen za previsoko zaradi predpisanega maksimuma, zaradi zmotno ocenjene predkaznovanosti in zaradi premalo upoštevane obdolženčeve skrbi za oba mladoletna otroka.

26Ne. Če je merilo predpisani maksimum, potem je odmerjena kazen pod letom dni nizka, kaznovanost s strani sodnika za prekrške, glede na obseg in vrsto prekrškov pa dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni smelo prezreti. Ostane le navedena skrb za otroka, ki je glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče v večji meri upoštevati.

27Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornikov obdolženega D.M., zagovornika obdolženega D.R. in zagovornika obdolženega J.R. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

28Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ter prvem in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter za obdolženega J.R. in D.R. še na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter tarifnih številkah 7112, 7122 in 71113 taksne tarife. Je posledica neuspešnih pritožb ter premoženjskih razmer obdolžencev kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.