VSL sodba I Cpg 1525/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo zahtevek za plačilo 27.104,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2011 do plačila in (II.) tožeči stranki naložilo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 1.516,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da pravni red ne določa pojma „nominirani“ oziroma „neimenovani“ podizvajalec. Vendar pa se je ta izraz uveljavil v teoriji in praksi ter označuje podizvajalca, ki je naveden v pogodbi, sklenjeni med naročnikom in glavnim izvajalcem, ali v kakem od dodatkov k pogodbi. Pojem je torej znan, uporablja se tudi zaradi svoje kratkosti. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje ta pojem uporabilo v izpodbijani sodbi, zato niti ne more predstavljati zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da ni pomembno, ali je bila tožeča stranka nominirani podizvajalec, torej podizvajalec, ki je naveden že v pogodbi. Po 2. členu Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju - Uredba (Uradni list št. 66/07 in 19/10) je podizvajalec tisti, ki mu glavni izvajalec del ali celoto javnega naročila odda v izvajanje, tako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 41/2013. Pri tem pa ni pomembno, ali je glavni izvajalec za angažiranje tožeče stranke pridobil soglasje tožene stranke - določba 3. odstavka 10. člena Pogodbe št. 1982/09 navaja obveznosti pogodbenih strank, pri čemer kršitev te obveznosti lahko pomeni kršitev pogodbe le med pogodbenima strankama, kar pa za razmerje do tožeče stranke ni pomembno in je tudi nesporno, da pogodba ni bila razdrta zaradi tega, ker bi glavni izvajalec kršil to obveznost.

7V skladu s 631. členom Obligacijskega zakonika - OZ se sodelavci (tu gre tudi za podizvajalce) za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Več pravic, kot to določa 631. člen OZ, podjemniku ne dajeta ne takrat veljavni Zakon o javnem naročanju ne Uredba. Gre za pravico direktnega zahtevka podizvajalca naročniku, na katero morebitna insolventnost glavnega izvajalca ne vpliva. Res 46. člen Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ureja načelo enakega obravnavanja upnikov. Vendar pa ne določa, da je treba v postopku zaradi insolventnosti enako obravnavati vse upnike insolventnega dolžnika, temveč določa, da je treba enako obravnavati vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju. Podizvajalec, ki ima pravico uveljaviti plačilo v skladu s 631. členom OZ, ni v enakem položaju kot upniki insolventnega dolžnika, ki te pravice nimajo. V skladu s 46. členom ZFPPIPP je tako treba enako obravnavati le upnike, ki to pravico imajo.

8Pomembno je torej, ali je tožena stranka glavnemu izvajalcu svoje obveznosti, v katere so vključena tudi dela, ki jih je opravila tožeča stranka, že plačala. Če naročnik ničesar več ne dolguje glavnemu izvajalcu, podizvajalec od njega ne more zahtevati plačila na podlagi tega zakonskega določila. Prav tako ni pomembno, ali je podizvajalec to terjatev prijavil v postopku zaradi insolventnosti (nad glavnim izvajalcem se je 12. 1. 2011 začel postopek prisilne poravnave, 23. 2. 2011 pa stečajni postopek). Dokler terjatev ni plačana, sme namreč podizvajalec zahtevati plačilo tako od glavnega izvajalca kot od naročnika, glede naročnika pa je še nadalje določeno, da sme kaj takega zahtevati le, če naročnik glavnemu izvajalcu še kaj dolguje.

9Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, in tej ugotovitvi pritožba ne nasprotuje, da je naročnik glavnemu izvajalcu, že preden je bila podana zahteva za neposredno plačilo, plačal vse svoje obveznosti. To pa nadalje pomeni, da tožeča stranka od tožene stranke kot naročnika, plačila na podlagi 631. člena OZ, in s tem tudi na podlagi Zakona o javnem naročanju, ne more zahtevati. Pri tem niti ni pomembno, ali so plačana dela vsebovala tudi dela tožeče stranke, saj noben predpis ni določal, da bi morala tožena stranka kot naročnik vse podizvajalce plačati le neposredno, temveč je bila te dolžna plačevati le na podlagi (pravočasne) zahteve podizvajalca, podane pred izvedbo plačila. Nenazadnje to izhaja tudi iz 6. člena Uredbe, ki določa pogoje za izvedbo neposrednih plačil podizvajalcem – naročnik plačilo izvede na podlagi predložene potrjene situacije ali računa.

10Zato se višje sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen.

11Pri tem velja opozoriti, da pogodbe ustvarjajo učinke za pogodbene stranke, podizvajalec pa ni stranka pogodbe med glavnim izvajalcem in naročnikom. Kljub temu mu zakon dovoljuje, da se obrne neposredno na naročnika, ki ni njegova pogodbena stranka. Gre za izjemo od pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno, nikakor pa takrat noben predpis ni določal, da bi moral naročnik vedno plačati podizvajalcu, čeprav ne bi obstajala nobena njegova obveznost do glavnega izvajalca.

12Se pa višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi insolventnosti glavnega izvajalca oziroma kasneje celo začetih postopkov zaradi insolventnosti ni bilo podlage, da bi tožena stranka unovčila bančno garancijo za plačilo del tožeče stranke. To določilo je namreč vključeno v 10. člen Pogodbe št. 1982/09, iz katerega pa nedvomno izhaja, da je v njem navedel le en podizvajalec, napisan z veliko začetnico (2. odstavek 10. člena pogodbe), gre torej za Podizvajalca, ta garancija pa bo krila tudi potrjene obveznosti (glavnega) izvajalca do njegovih Podizvajalcev, ki jih izvajalec tem ne bi poravnal ob zapadlosti (3. odstavek 10. člena pogodbe). To pa pomeni, da garancija ni bila dana za zavarovanje plačil vsem podizvajalcem, temveč le nominiranim podizvajalcem. Tudi zato že iz tega razloga ni mogoče trditi, da bi obstajalo solidarno ali subsidiarno poroštvo tožene stranke za terjatve tožeče stranke do glavnega izvajalca. Ob tem pa gre pri poroštvu za pogodbo med upnikom in porokom, tožnik kot upnik pa ni bil stranka pogodbe št. 1982/09. Zaradi insolventnosti glavnega izvajalca (tožeča stranka v pritožbi ne navaja, da naj le-ta ne bi bil insolventen v času postavitve zahteve za direktno plačilo) in ker garancija ni krila obveznosti do tožeče stranke, je imela tožena stranka še dodaten razlog, da garancije ne sme unovčiti.

13Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi to garancijo morala unovčiti in da bi bilo zato njeno ravnanje protipravno. Te podlage za deliktno odgovornost torej ni.

14Prav tako pa toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da opravljenih del ne bi smela plačati glavnemu izvajalcu oziroma njegovim podizvajalcem, dobaviteljem ali kooperantom. Trditev, da je tožena stranka namesto glavnemu izvajalcu plačala tem osebam, pritožbeno ni prerekana. To pa pomeni, da bi bilo lahko nezakonito oziroma protipravno ravno táko dejanje, za katerega tožeča stranka uveljavlja, da bi njej pa moralo biti izpolnjeno. Ob tem je višje sodišče že zgoraj navedlo, da tudi noben predpis takrat ni določal, da bi bilo naročniku dovoljeno glavnemu izvajalcu plačati za opravljena dela šele po tem, ko bi bili poplačani tudi podizvajalci. Zato deliktnega ravnanja tožene stranke ni bilo in ni podana njena odškodninska odgovornost.

15Višje sodišče tudi ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje izreklo o vseh relevantnih navedbah tožeče stranke, obrazložitev vsebuje vse potrebne razloge, čeprav so delno materialno pravno napačni, kar pa ni vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe.

16Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s pravdnimi stroški tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, katere stroške je toženi stranki priznalo, podrobnejša višina teh stroškov pa je razvidna iz specificiranega stroškovnika, predloženega na zadnjem naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo in v kakšni višini. To zadošča za njihovo preveritev. Višje sodišče tudi ugotavlja, da so ti stroški glede na vrednost spornega predmeta pravilno odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

17Pritožba tako ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi stroške pritožbenega postopka.