VSL sodba I Cpg 1895/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba glede tožene stranke v izpodbijani II.1. in v III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 1.267,82 EUR.

1Sodišče prve stopnje je (v delu, ki je bistven za odločanje v pritožbenem postopku) zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Toženi stranki A. A. in B. Bn. (pravilno B.), Ljubljana sta dolžna v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 43.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča dalje (II. 1. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.768,00 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je bilo pravno razmerje tožeče s toženo stranko A. A. v celoti rešeno s sklenitvijo sodne poravnave pri Višjem sodišču v Ljubljani 12. 3. 2015. Zato sodba sodišča prve stopnje, ki se nanaša na A. A., ne more biti več preizkušena v tem postopku.

Sodišče druge stopnje je torej odločalo le o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo v razmerju tožeče stranke s toženo stranko B. B. in sicer po izrecni omejitvi pritožbe le glede tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno pod II.1. (meritorna odločitev) in v odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka).

3Tožeča stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v točki II.1. in točki III. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je v 11. točki razlogov zavzelo stališče, da je tožena stranka ravnala v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Ugotovilo je, da je bil v teku zakonodajni postopek, ki bi dal podlago za zagotavljanja dolgotrajne oskrbe in varstva starejših oseb v Republiki Sloveniji. V ta namen je tožeča stranka pri družbi C. naročila raziskavo trga o možnostih vstopanja tožeče stranke v solastninska razmerja z institucijami za dolgotrajno oskrbo in varstvo starejših oseb, domovi starejših občanov in o stanju kapacitet na področju dolgotrajne oskrbe, kot so bili tedaj trendi v Evropi.

7Bistveni pritožbeni razlog je ta, da sodišče ni ugotovilo ali je bila storitev, ki jo je opravila družba C. glede raziskave trga v smeri zagotavljanja dolgotrajne oskrbe in varstva starejših oseb v Republiki Sloveniji, dejansko potrebna in koristna. Izrecno sodišče prve stopnje na to vprašanje res ni odgovorilo. Vendar pa je bilo iz celotne obrazložitve izpodbijanega dela sodbe mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje do take mere, da je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo (ne)utemeljenost pritožbenih razlogov.

8Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz pravilne predpostavke, da je skrbnost ravnanja poštenih gospodarstvenikov treba upoštevati kot obveznost skrbnega prizadevanja in ne uspeha, v časovnem trenutku sprejemanja odločitev (dejansko stanje ex ante). Ker je bil v letu 2008 v pripravi zakon, ki bi uredil dolgotrajno oskrbo in varstvo starejših oseb, ni mogoče očitati toženi stranki, da je ravnala v nasprotju s pravili proste podjetniške presoje. V dobro družbe si je prizadevala pridobiti podatke skozi študijo, ki bi ji dala podlago za nastop na trgu. Po oceni sodišča druge stopnje je šlo v konkretni situaciji za povsem razumno odločitev. Če bi bila dana zakonodajna podlaga za izpeljavo projekta oskrbe in varstva starejših oseb v Republiki Sloveniji, bi lahko tožeča stranka imela, na podlagi izsledkov analize družbe C., osnovo za sodelovanje v tem projektu.

9Pritožnik niti ne napada dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bila študija predlagana zaradi potrebe po prestrukturiranju naložb tožeče stranke v letu 2008 kot posledice finančne krize in velikih tveganj na finančnih trgih. Poudarjeno je tudi bilo, da če bi bilo ukinjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, bi tožeča stranka izgubila velik del svojih prihodkov. Slednje bi lahko nadomestila s trženjem svojega produkta pri oskrbi in varstvu starejših oseb. Iz vseh razlogov v izpodbijani sodbi je mogoče sklepati, da je bila glede na vse opisane okoliščine, študija, ki jo je izdelala družba C., za tožečo stranko potrebna. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Razlogi sodišča prve stopnje so namreč jasni in notranje skladni. Izpovedb posameznih prič in strank v postopku pa tožeča stranka v pritožbi niti ne izpodbija. Zato ni utemeljen njen pritožbeni očitek, da naj bi šlo za navidezni projekt, ker slednje iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ravnala s skrbnostjo dobrega in poštenega gospodarstvenika, kar pomeni, da je izpolnila svoje trditveno in dokazno breme in se je razbremenila svoje odgovornosti za očitano ravnanje. Dokazni predlog tožeče stranke po postavitvi izvedenca zdravstveno ekonomske stroke je sodišče zavrnilo kot nepotrebnega in presplošnega (16. točka razlogov). Načeloma sodišče druge stopnje sicer pritrjuje tožeči stranki, da so bile njene trditve za postavitev izvedenca zdravstvene ekonomike dovolj konkretizirane (primerjaj 16. do 18. stran druge pripravljalne vloge z dne 10. 10. 2013, list. št. 127 do 129). Vendar se sodišče druge stopnje ne strinja z razlogom tožeče stranke, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca navedene stroke, za dokazovanje dejstva, ali je bila študija sploh potrebna, ali gre le za povzemanje nekaj splošnih podatkov in kakšna je dodana vrednost glede na podatke o ponudbah takih zavarovanj v tujini. To pa zato, ker je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih prič, priloženih listin pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da je bila sklenitev navedene pogodbe z dne 14. 5. 2008, v tistem trenutku sklenjena v dobro družbe. Sodišče druge stopnje se zato sklicuje na ugotovitve v izpodbijani sodbi (11. točka) in jih ne ponavlja. Ugotovljeno dejansko stanje v postopku je zadoščalo za pravilno uporabo materialnopravnih določb 263. člena ZGD o skrbnosti in odgovornosti tožene stranke. Zato sodišče ni potrebovalo strokovnega znanja izvedenca zdravstvene ekonomike in je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca te stroke.

11V 14. točki razlogov je sodišče prve stopnje jasno razložilo, da je šlo za povezavo investicijsko zavarovalnega produkta in da je bila naloga družbe C. povezava in raziskava trga storitev v solastništvu, saj se je pripravljala zakonodaja za možnost sodelovanja zavarovalnic z domovi za starejše občasne. Šlo je za nadgradnjo podatkov, saj naj bi tožeča stranka kapitalsko stopila v sodelovanje tudi z občinami. Treba je bilo raziskati tudi model javno zasebnega partnerstva. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi glede novega zavarovalnega produkta za odločitev tožeče stranke zadoščala študija, ki bi bila povzeta po javno dostopnih podatkih in trendih staranja, razvidnih v članku v IB v reviji 1/2007. Izrecnih razlogov o tem sicer izpodbijana sodba res nima. Vendar pa je iz ostalih razlogov v sodbi mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je zaradi zakonodaje, ki se je pripravljala za oskrbo in varstvo starejših oseb, kapitalskih povezav tožeče stranke, ki bi sledili v primeru, če bi bil zakon sprejet, šlo za neko nadgradnjo, torej za več kot javno dostopne podatke, na podlagi katerih bi se lahko tožeča stranka odločila za sodelovanje v projektu oskrbe in varstva starejših oseb v Republiki Sloveniji.

12Iskanje izvajalcev je bilo transparentno, saj je tožeča stranka iskala še druge ponudnike (D.), ki pa so bili bistveno dražji (izpovedba drugotožene stranke, list. št. 263). Razna ozadja in omrežja povezav E. E. in njene sestre F. F. kot edine ustanoviteljice družbe C. in posledično izbira ponudnika družbe C., v postopku niso bili dokazana.

13S celotno študijo je bil seznanjen kolegij tožeče stranke, kar pomeni, da je bilo ravnanje v zvezi z izdelavo študije transparentno. Tožeča stranka niti ne nasprotuje dokazni oceni v izpodbijani sodbi o seznanitvi kolegijev centrale, kjer je vsem članom kolegija centrale o poteku študije poročala G. G., prisoten pa je bil tudi I. I. ter direktorica službe za notranjo revizijo H. H. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbam tožene stranke o pridobivanju dodatnih ponudb za sklenitev pogodbe o izdelavi sporne študije ter kot dodatno, da naj bi ponudba D. ne bila podpisana. Temu pritožbenemu očitku sodišče druge stopnje ni sledilo, saj tožeča stranka ni konkretizirano napadala izpovedbe tožene stranke o ponudbi D. (list. št. 263) in o njeni postavitvi bistveno višje cene kot jo je ponudila družba C. Tožeča stranka tudi ni predlagala zaslišanje predstavnikov D., ki bi pogajanja z navedeno vsebino lahko zanikali.

14Ni podana tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kjer pritožnik očita sodišču opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem I. I., neposredno nadrejenega G. G. (14. točka obrazložitve). Izvedba tega dokaza namreč ni bila potrebna, saj je bilo v postopku pojasnjeno, da se je I. I. ukvarjal z zavarovalnim in ne zavarovalno investicijskim področjem, česar tožeča stranka v pritožbi niti ne napada. Poudarjeno pa je bilo tudi, da je bil I. I. na kolegijih centrale seznanjen z vsemi poročili G. G., v zvezi s tekom navedenega projekta. Nadalje ni utemeljen tudi pritožbeni očitek, da so bili stroški posledica vnaprej dogovorjenih stroškov in ne izvedenega dela. Slednje v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Tožeča stranka pa pri tem niti ne zanika, da 900 ur ni bilo potrebnih za izdelavo študije. Ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče, ko ni ugotovilo nedopustnega ravnanja tožene stranke, oprlo le na navedbe in izpovedbe tožene stranke (primerjaj razloge v celotni 19. točki, kjer se je oprlo tudi na izpovedbe prič, pisne izpovedbe in obširno dokumentacijo v spisu).

15Drži pritožbeni očitek, da je bil „projekt Dolgotrajna oskrba“ s strani uprave 20. 2. 2007 formalno ustavljen. Vendar pa je bilo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z nadaljevanjem projekta drugačno, kot ga izpostavlja pritožnik. Nadzorni svet tožeče stranke je namreč dne 12. 12. 2007 sprejel poslovni plan tožeče stranke za leto 2008, v katerem je na strani 59 opredeljeno tudi nadaljevanje projekta zavarovanja za dolgotrajno nego v starosti. Zato je bil tudi umeščen v strateški razvojni program zavarovalnice X 2009 do 2013 in v poslovni plan zavarovalnice X za leto 2009 (primerjaj trditve tožene stranke, list. št. 51, list, št. 56), kar je bilo dokazano s poslovnim planom zavarovalnice X za leto 2008 (B62) in strateškim razvojnim programom zavarovalnice X 2009 do 2013 (B63) ter poslovnim planom zavarovalnice X za leto 2009 (B64).

16Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da iz navedenih listin ne izhaja, da je bila študija koristna in potrebna. Poudariti je treba, da se je zakonodaja s področja dolgotrajne nege in varstva starejših oseb v Republiki Sloveniji v letu 2008 pripravljala intenzivno in da ni mogoče očitati toženi stranki, da ni ravnala s skrbnostjo dobrega in poštenega gospodarstvenika s tem, ko je pred sprejemom odločitve o vstopu zasebnih zavarovalnic na področje zavarovanj za dolgotrajno nego naročila študijo, na podlagi katere je lahko preverila stanje na tem področju. Tožeča stranka niti ni prerekala trditev tožene stranke, da je dr. J. J., ki je bil v letu 2007 do 2009 v vladni skupini za pripravo predmetnega zakona tisti, ki je tožeči stranki v začetku leta 2008 svetoval, naj se pripravi na zakonodajne spremembe, ki bodo omogočale vstop zasebnih zavarovalnic na področje zavarovanj za dolgotrajno nego. Zaradi pomanjkanja infrastrukture, naj bi izvajanje dolgotrajne nege predstavljalo tudi poslovno priložnost za vlaganje tožeče stranke kot zasebne zavarovalnice v to obliko zavarovanja.

17Zato, ker je pri podjetniški presoji treba uporabiti pravilo „ex ante“, ne bi bilo pravilno sklepanje, da je bilo ravnanje tožene stranke pri odločitvi za navedeno študijo, nepotrebno in v nasprotju s skrbnostjo dobrega in poštenega gospodarstvenika zato, ker zakonodajni okvir za uvedbo dolgotrajnega zavarovanja ni bil nikoli sprejet. V fazi, ko se je pripravljala zakonodajna podlaga za sklenitev navedenih zavarovanj, je tožena stranka ravnala z vso potrebno skrbnostjo. Ravno v nasprotnem primeru, bi bilo mogoče toženi stranki očitati neskrbnost pri poslovni odločitvi, če bi bil zakon o oskrbi in varstvu starejših oseb sprejet, tožeča stranka pa ne bi imela podatkov iz študije ter se ne bi mogla vključiti v nove zavarovalniško investicijske produkte na trgu.

18Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker ti niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Zato ji je sodišče druge stopnje priznalo nagrado za postopek na drugi stopnji po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) 1.019,20 EUR, za pavšalno nagrado za administrativne stroške po tar. št. 6002 1.039,20 EUR in za DDV na odvetniške storitve (22%) 228,62 EUR. Skupaj znašajo vsi stroški postopka z odgovorom na pritožbo tožene stranke 1.267,82 EUR.