VSL sodba I Cp 1481/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v IV. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83744/2011 razveljavi v prvem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek (glede tožene stranke A. A.) zavrne

- v I. točki izreka tako, da se za besedilom „terjatev tožeče stranke“ doda besedilo „do tožene stranke B. B.“ in

- v V. točki izreka tako, da se za besedilom „tožena stranka“ doda besedilo „B. B.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi (I., II. in III. točka izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki A. A. v 15 dneh povrniti 1.645,55 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 731,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

- ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 20.681,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2011 do plačila (I. točka izreka),

- ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 20.462,23 EUR (II. točka izreka),

- sklep o izvršbi opr. št. VL 70844/2011 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25. 5. 2011 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka (III. točka izreka),

- sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 774/2011 z dne 23. 6. 2011 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka (IV. točka izreka) in

- toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v znesku 3.039,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožila toženca, ki uveljavljata vse pritožbene razloge. Najprej očitata sodišču kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz sodbe ni razvidno v kateri valuti niti proti kateremu od tožencev obstoji terjatev. Uveljavljata tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ker je sodišče upoštevalo prepozno predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke. Sodišče je tožnika na naroku 3. 5. 2013 na podlagi 286.a člena ZPP konkretno pozvalo, da v roku 15 dni odgovori na prejeto pripravljalno vlogo tožencev z dne 2. 4. 2013 in ga opozorilo, da novih navedb in novih dokazov mimo tistih, ki bodo podani v vlogi, skladno z 286.a členom ZPP ne bo upoštevalo. Toženec je v vlogi z dne 2. 4. 2013 podal konkretne ugovore, v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2013 pa tožnik ni prerekal trditev, da je po projektu predvidene opečne stene zamenjal z AB stenami. Poleg tega ni izrecno specificiral, katera od že izvedenih del so bila plačana. Zlasti pa ni podala substanciranega dokaznega predloga, saj je izvedenca gradbene stroke predlagal po potrebi. Na naroku za glavno obravnavo 13. 5. 2013 je bil predlagan izvedenec gradbene stroke, vendar le glede ugotovitve obsega izvedenih del, ne pa vrednosti izvedenih in neplačanih del. Sodišče je sklep o postavitvi izvedenca sprejelo na naroku 9. 10. 2013, toženca sta v skladu s 286.b členom ZPP tako odločitev grajala. Z izvedbo tega dokaza je sodišče kršilo določbe o prekluziji, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost. Sodišče bi moralo obravnavo zaključiti brez izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke.

3Tudi višina tožbenega zahtevka ni bila pravilno ugotovljena oziroma se zahtevka po višini ne da preveriti. Sodišče se je oprlo na nepodpisane primopredajne zapisnike in pri tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v obrazložitvi očitna protispisnost. Iz 29. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je prvi toženec ob zaslišanju potrdil, da je bila dne 19. 1. 2010 dogovorjena končna cena 185.000,00 EUR, kar je v izrecnem nasprotju z izpovedjo, saj tega nikoli ni izpovedal ampak, da bo vse skupaj verjetno naneslo tam nekje 85.000,00 in ne 185.000,00 EUR. Pritožba nadalje očita še več procesnih napak oziroma protispisnega povzemanja zapisnikov o zaslišanju prič C. C. in D. D. Tudi glede obsega in kvalitete opravljenih del je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Prvostopno sodišče materialnopravno zmotno ugotavlja, da so količine, ki jih potrdi nadzorni organ, za naročnika obvezne. Toženca sta izrecno izpostavila, da je tožnik pozidal stene sistema quad-lock v nasprotju z načrtom PGD, ki je bil priloga gradbenega dovoljenja. Za kakršnekoli odmike od sklenjene gradbene pogodbe bi moral biti sklenjen aneks h gradbeni pogodbi. Dela, ki odstopajo od ponudbe in načrta PGD, bi se morala obračunati na podlagi novo oblikovanih cen, ki bi jih predhodno potrdil naročnik. Sodišče se nerelevantno sklicuje na podpis gradbenih dnevnikov in obračunske knjige, saj oseba, ki je opravljala strokovno nadzorstvo, nima pravice spremeniti tehnične dokumentacije, na podlagi katere se izvajajo dela, pogodbene cene in podobno (103. uzanca PGU). Dela torej niso bila izvedena skladno s ponudbo, zato je jasno, da je tožeča stranka prvemu tožencu izstavila račun za dela, ki jih le ta ni naročil, niti jih ni prevzel. Prvi toženec je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi specificirano ugovarjal, da tožnik ni vgradil izolativne folije, da ni izdelal vertikalnih in horizontalnih izolacij temeljev in tega tožnik nikoli ni specificirano prerekal. Izvedenka je to dejstvo ugotavljala iz podpisane dokumentacije in le v obsegu, ki je vidno s prostim očesom, kar glede na ugovor prvega toženca ne zadošča. Toženca sta tudi ugovarjala, da je tožnik drugi račun izstavil tudi za dela, ki v času izstavitve računa sploh še niso bila opravljena. Izvedeniško delo ni preverljivo, količina izvedenih del ni preverljiva in s tem tudi ne tožnikov. Izvedenka je delo opravila površno in ni vedela kaj je njena naloga, kar izhaja iz njene izpovedi.

4Nepravilno je zavrnjen tudi pobotni ugovor. Sodišče bi moralo upoštevati zneske, ki jih je za odpravo napak in neizvedenih del priznal tožnik. Neutemeljeno je zavrnjen ugovor glede neskladne notranje izvedbe sistema quad - lock. Stene niso bile pozidane tako, kot je bilo dogovorjeno s ponudbo in predvideno z načrtom PGD. Tudi če bi obstajala kakršnakoli obveznost prvega toženca, to nedvomno ni terjatev v vtoževani višini. Treba bi bilo upoštevati že izplačano odškodnino s strani E. v višini 872,00 EUR, kar pomeni, da je odbitek v tem primeru 9.638,00 EUR, znesek za plačilo pa 17.809,00 EUR. Neutemeljeno je zavrnjen tudi ugovor znižanja plačila glede nezgrajenih peskolovcev, ki jih tožnik ni izdelal in ugovor za znižanje plačila zaradi nastale poslovne škode. Sodišče bi moralo prvega toženca v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati na substanciranje dokaznih predlogov, če podani dokazni predlogi niso bili zadostni. Sodišče je opustilo materialnoprocesno vodstvo, s čemer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prvi toženec je sicer prepričan, da je svojo trditev o poslovni škodi dokazal z zaslišanjem nepremičninskega agenta D. P. Toženca izpodbijata tudi zaključek sodišča, da je bil dne 6. 1. 2011 opravljen prevzem, ker je protispisen, kar jasno izhaja iz obeh verzij zapisnika. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je druga toženka nedvomno soglašala z izvedbo gradnje dveh stanovanjskih objektov na njenih zemljiščih. Tožbeni zahtevek na pravni podlagi neupravičene obogatitve je nesklepčen in nesubstanciran. Pogoj za uspešno uveljavljanje takega zahtevka je obogatitev. Toženkina korist ni nujno enaka vrednosti zgrajenih objektov. Toženka je navedla, da je bila v pogodbi o medsebojnem sodelovanju med tožencema ocenjena vrednost zemljišč na dan 1. 2. 2008 90.000,00 EUR. Z zemljiščem zaradi nedokončanih gradenj ne more razpolagati, splošno znano pa je, da je po letu 2009 prišlo do padca vrednosti nepremičnin. Sodišče sploh ni pojasnilo, zakaj toženca za plačilo vtoževanega računa odgovarjata solidarno. Z odločitvijo, kot jo je sprejelo v izreku, pa je sodišče tožeči stranki dalo izvršilni naslov za uveljavljanje dveh terjatev po 20.681,09 EUR, saj izrek v veljavi ohranja oba izreka o izvršbi.

5V odgovoru na pritožbo tožnik najprej navaja, da pogodba določa, da bo izvajalec vodil gradbeni dnevnik in knjigo obračunskih izmer, kar bosta sproti podpisovala predstavnika obeh pogodbenih strank, pri čemer mora nadzorni organ ali naročnik odgovoriti na vpise izvajalca v treh dneh, ker se sicer smatra, da se z vpisi strinja. Glede izvedenca pojasnjuje, da je ta dokaz predlagala v točki XIII pripravljalne vloge z dne 4. 6. 2013 in jo dobesedno povzema. V nadaljevanju odgovora na pritožbo tožnik nasprotuje posameznim pritožbenim navedbam in se strinja z zaključki sodišča prve stopnje.

6Pritožba je delno utemeljena.

7Toženca sta se v Pogodbi o sodelovanju z dne 1. 2. 2008 (B1) dogovorila za sodelovanje pri izgradnji stanovanjskih objektov za nadaljnjo prodajo pri čemer toženka prispeva svoje zemljišče, toženec pa je prevzel finančne obveznosti iz gradbenih pogodb. Med tožnikom in prvim tožencem je bila dne 23. 7. 2009 sklenjena gradbena pogodba št. 2009/2010 za gradnjo dveh stanovanjskih hiš za skupno pogodbeno vrednost 235.504,34 EUR, pri čemer je DDV v višini 8,5% zajet v skupni vrednosti. Tožnik od obeh tožencev kot solidarnih dolžnikov(1) zahteva plačilo zneska 20.681,09, kar po njegovih trditvah predstavlja preostanek plačila za izvedena dela, ki so razvidna iz računov št. 9042 z dne 31. 8. 2009 in št. 9067 z dne 30. 12. 2009, dela, ki ki se jih je zavezal dokončati po zapisniku z dne 19. 1. 2010 ter dodatna dela, ki jih je naročil C. C. Toženca sta zahtevku nasprotovala in trdila, da tožnik del ni opravil, da ni odpravil napak, da ne želi podpisati kupoprodajnega zapisnika, da ni vgradil izolativne folije quad-locka in ni izdelal vertikalne in horizontalne hidroizolacije temeljev. Toženka je tudi zanikala obstoj poslovnega razmerja s tožnikom. Toženca sta za primer, če bi sodišče ugotovilo obstoj tožnikove terjatve, v pobot uveljavila znižanje plačila zaradi napak pri izvedbi gradbenih del v znesku 14. 359,20 EUR in poslovno škodo v višini 4.500,00 EUR, ker z objektom do 1. januarja 2011 nista mogla razpolagati.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika v znesku 20.681,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2011 do plačila in da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožencev. Posledično je v prvem odstavku izreka obdržalo v veljavi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 70844/2011 z dne 25. 5. 2011 (glede toženca) in VL 83774 z dne 23. 6. 2011 (glede toženke)(2).

9Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, da je s tako oblikovanim izrekom sodišče prve stopnje dejansko ustvarilo dva izvršilna naslova za plačilo vtoževanega zneska, čeprav iz tožbenih trditev izhaja, da tožnik zahteva plačilo zneska 20.681,09 EUR solidarno od obeh tožencev. Iz izreka bi mora izhajati solidarnost tožencev, saj iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je sledilo tožbenim trditvam o solidarnosti, čeprav natančnejših razlogov o tem (sicer spornem vprašanju) ni navedlo. Pritožbeno sodišče se z opisano pomanjkljivostjo izreka ni ukvarjalo, ker je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek glede toženke neutemeljen, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Iz istega razloga tudi pritožbeni očitek, da je s takim izrekom prekoračen tožbeni zahtevek, ne more biti utemeljen. Tudi zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker za zneskom 20.681,90 manjka oznaka valute, ni podana. Očitno pisno pomoto lahko sodišče kadarkoli sanira z izdajo popravnega sklepa, ni pa nobenega dvoma, da je valuta EUR.

10Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je bil dokaz z izvedencem gradbene stroke pravočasno predlagan. Ne drži pritožbena trditev, da ga je tožnik predlagal na naroku za glavno obravnavo 13. 5. 2013 in še to le glede obsega izvedenih del, ne pa tudi vrednosti del. Dokaz je bil predlagan že v vlogi z dne 18. 4. 2013 (list. št. 136), na naroku dne 13. 5. 2013 je tožnik pri izvedbi tega dokaza izrecno vztrajal, v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2013, ki je bila vložena pred prvim narokom za glavno obravnavo (17. 6. 2013), pa še dodatno pojasnil (list. št. 157), da ga predlaga „glede obsega vseh izvedenih del kot vrednosti teh del“.

11Neutemeljeni so tudi vsi pritožbeni očitki(3), ki temeljijo na dejstvu, da je sodišče prve stopnje tožnika na naroku dne 3. 5. 2003 na podlagi 286.a člena ZPP pozvalo, da v 15 dneh odgovori na pripravljalno vlogo tožencev z dne 2. 4. 2013 in ga opozorilo, da novih navedb in novih dokazov, razen tistih, ki bodo v odgovoru na to vlogo, ne bo upoštevalo. Sistem prekluzij iz 286.a člena ZPP, ki po noveli ZPP-D omogoča sodišču, da strankam ob zahtevi predložitve pripravljalnih vlog postavi rok pod grožnjo prekluzije, predpostavlja, da je stranka dobila dovolj konkretiziran in usmerjen poziv(4), ki ga v obravnavanem primeru ni bilo, zato je odveč pritožbeno razpravljanje o tem, kaj je tožnik po pozivu sodišču pravočasno in dovolj substancirano navedel.

12Pritožba s številnimi očitki protispisnosti najprej (zmotno) utemeljuje obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (gre za kršitev 15. točke), poleg tega pa iz vsebine očitkov izhaja, da se pravzaprav ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma s težo, ki jo je sodišče pripisalo posameznim izvedenim dokazom. Ni bilo sporno, da tožnik ni izvedel vseh del po pogodbi, da je prišlo tudi do zamud in da sta se po izstavitvi računov zakoniti zastopnik tožnika in toženec sestala zaradi dogovora o končni ceni. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil sklenjen dogovor o končni ceni 185.000,00 EUR + 8,5% DDV ter da bo za to ceno tožnik dokončal še nekatera dela. Ni res, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti (tudi) na nepodpisane primopredajne zapisnike, kot tudi ni res, da dejstvo, da niso podpisani dokazuje, da do dogovora o ceni del ni prišlo, kot zmotno menita pritožnika. Iz sicer res nepodpisanih zapisnikov (priloge A4, A5 in A6) je namreč razvidno, da končna vrednost del ni bila sporna, saj se v vseh verzijah (tudi v tisti, ki jo je pripravil prvi toženec) navaja znesek 185.000,00 EUR oziroma 200.725,00 EUR (z DDV), verzije pa se razlikujejo le glede ugotovljenih pomanjkljivosti (nedokončana in nekvalitetno izvedena dela) in posledično glede višine neporavnanih obveznosti, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zaključek o vsebini dogovora je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpoved zakonitega zastopnika tožnika in priče F. Z., ki je potrdil, da naj bi se dogovorili, da se do konca naredi za cca 185.000,00 EUR (kar nenazadnje povzema tudi pritožba) in da je bil 19. 1. 2010 sestavljen zapisnik (priloga A22), ki sicer ni bil podpisan, vendar je tudi iz te listine razvidna cena 185.000,00 EUR brez DDV. Tudi C. C. je omenjal znesek 185.000,00 EUR, zato je dokazni zaključek, da sta se zakoniti zastopnik tožnika in toženec dogovorila za končno ceno 185.000,00 + 8,5% DDV in da do podpisa omenjenih zapisnikov ni prišlo le zato, ker so bile sporne pomanjkljivosti že izvedenih del in posledično višina neporavnanih obveznosti, prepričljiv in logičen, dokazna ocena pa celovita (8. člen ZPP). Glede na opisan (nov) dogovor ni pomembno, da je tožnik drugi račun izstavil tudi za dela, ki v času izstavitve še niso bila izvedena.

13Glede pritožbenih očitkov protispisnega povzemanja izpovedbe toženca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res v 29. točki obrazložitve zapisalo, da je potrdil trditve tožnika, da je bila dne 19. 1. 2010 dogovorjena končna cena in dosežen dogovor, da izvajalec dokonča takrat dogovorjena dela in da so ocenili, da bo vse skupaj naneslo 185.000,00 EUR. Iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja (list. št. 201) res izhaja znesek 85.000,00 EUR(5), vendar pritožbeno sodišče meni, da to na dokazno oceno sodišča prve stopnje nima bistvenega vpliva, saj je znesek 185.000,00 EUR zanesljivo ugotovljen na podlagi ostalih izvedenih dokazov.

14Sodišče prve stopnje se je po ugotovitvi obstoja prej opisanega dogovora ukvarjalo še z vprašanjem ali je tožnik izvedel dela, ki so bila predmet naknadnega dogovora(6) in jih je zaračunal tožencu in kakšni so stroški za odpravo ugotovljenih napak in izvedbo neopravljenih del. Na podlagi mnenja izvedenke je ugotovilo, da so bila dogovorjena dela izvedena in da je tožnik v vtoževanem znesku(7) upošteval celo višji znesek stroškov odprave pomanjkljivosti in nedokončanih del (7.766,00 EUR), kot jih je ocenila sama. Pritožba teh ugotovitev konkretizirano ne izpodbija, nasprotuje pa zaključku sodišča prve stopnje, da je bila gradnja po sistemu quad-lock ustrezno izvedena. Bistvo obširnih pritožbenih navedb je v tem, da tožnik ni vgradil izolativne folije quad-lock, da ni izdelal vertikalnih in horizontalnih izolacij temeljev in so bile po ponudbi predvidene opečne stene in ne zalivanje quad-lock sistemov z betonom. Na podlagi izvedenskega mnenja, gradbenih dnevnikov in obračunskih listov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik opravil tudi vsa dela, ki so specificirana v računih št. 9042 in 9067. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izvedenka vpogledala samo listinsko dokumentacijo in so zato njeni zaključki nepopolni, nestrokovni in nepreverljivi, saj se je izvedenka o ustreznosti izvedenih del in vgrajenih materialov prepričala tudi z ogledom vidnih delov zgradbe. Glede na določbo 3. člena gradbene pogodbe (ki določa, da bo izvajalec vodil gradbeni dnevnik in gradbeno knjigo obračunskih izmer, ki jo sproti podpisujeta predstavnika obeh strank pogodbe in da se šteje, da se nadzorni organ ali naročnik z vpisi strinja, če v 3 dneh na vpis ne odgovori) je sodišče prve stopnje tem vpisom utemeljeno pripisalo pomembno dokazno težo. Ugotovljeno je bilo, da so vpisi v gradbeni dnevnik in knjigo obračunskih mer podpisani s strani izvajalca in nadzora. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati nepravilnosti vpisanih podatkov oziroma se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje iz 36. točke obrazložitve. Enako velja za razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožencev za postavitev novega izvedenca (točka 35) in se nanje v celoti sklicuje, da jih ne bo ponavljalo.

15Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede dogovora z dne 19. 1. 2010, obseg opravljenih del po računih in dodatno dogovorjenih del in posledično pravilno ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v vtoževanem znesku 20.681,09 EUR.

16Pravilni in popolni so tudi razlogi sodišča prve stopnje glede v pobot uveljavljene terjatve v skupnem znesku 20.462,23 EUR (znižanje plačila zaradi napak pri izvedbi gradbenih del, neizvedenih del v znesku 14. 359,20 EUR in poslovna škoda v znesku 4.500,00 EUR, ker se z objektom do 1. 1. 2011 ni moglo razpolagati). Pritožba se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede ustreznosti izdelave quad-lock sistema in peskolovcev. Glede prvega pritožba le neutemeljeno vztraja pri stališču, da stene niso bile pozidane tako, kot je bilo dogovorjeno s ponudbo in predvideno z načrtom PGD, pri čemer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je gradnja skladna s projektno dokumentacijo in tudi sicer ustrezno izvedena (kar je ugotovilo tudi pristojno podjetje M.) konkretizirano ne izpodbija, neizpodbijan pa je tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je ustreznost postavljanja sten s quad-lock sistemom potrjena tudi s podpisom obračunskega lista št. 48 (med prilogami A35). Glede na že omenjena določila 3. člena gradbene pogodbe se pritožba neutemeljeno sklicuje na 103. člen PGU(8). Utemeljeno je zavrnjen tudi ugovor znižanja plačila zaradi neizgrajenih peskolovcev, saj je izvedenka ugotovila, da so izdelani, zaključka sodišča prve stopnje, da izgradnja peskolovcev ni bila vključena v dogovor niti ni bila predmet računov, pa pritožba ne izpodbija.

17Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje, če je že menilo, da dokazni predlogi niso zadostni, moralo toženca v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da dokazne predloge substancira. Ne gre za to, da dokazni predlogi niso bili substancirani ampak za to, da je višino poslovne škode je toženec dokazoval (le) z zaslišanjem priče F. F., sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da njegova izpovedba ne dokazuje zatrjevane višine škode. Tega dejanskega zaključka pa pritožba ne more izpodbiti s sklicevanjem na opustitev materialnoprocesnega vodstva niti s trditvami, da je poslovna škoda z izpovedbo priče dokazana. Predvidevanja nepremičninskega posrednika za koliko bi se hiši prodali v letu 2009 in za koliko v času njegovega zaslišanja ne zadoščajo za zanesljiv zaključek o obstoju poslovne škode in se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kdo je kriv za zamudo.

18Tudi glede (ne)obstoja v pobot uveljavljene terjatve je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno zaključilo, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji.

19Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke zoper toženko stranko utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Iz razlogov sodišča prve stopnje (42. točka) izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je toženka z izvedbo gradnje dveh stanovanjskih hiš soglašala, da je vrednost del znašala 193.959,00 EUR, da je za plačilo ostalo 20.681,09 EUR in da je za ta znesek toženka obogatena. Pritožba pravilno poudarja, da je treba uporabiti obogatitveni princip, kar pomeni, da je toženka kot lastnica nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja, dolžna vrniti le znesek dosežene koristi, to pa je večvrednost nepremičnine, ne pa tega, kar je tožnik vložil v izgradnjo dveh stanovanjskih hiš(9). Tožnik ustreznih trditev ni navedel in je tožba v delu podredno(10) zatrjevane podlage nesklepčna. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je toženka konsistentno ves čas postopka trdila, da ona ne more biti obogatena za vrednost izvedenih del, tožnik pa je vztrajal pri svojem stališču in trdil, da vrednost zemljišča ni relevantna (list. št. 178).

20Zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen, zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zoper druge tožene stranke zavrnilo (355. člen ZPP) in temu ustrezno zaradi jasnosti prilagodilo izrek izpodbijane sodbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21Pritožbeno sodišče je zaradi delne spremembe sodbe odločilo še o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženka je zaradi spremembe sodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato ji mora tožnik povrniti potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika na list. št. 366 in skupaj znašajo 1.645,55 EUR. Toženki je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 (544,70 EUR), nagrado za narok po tar. št. 3102 (502,80 EUR), 20,00 EUR po tar. št. 6002, vse povečano za 22% DDV (kar skupaj znaša 1.302,35 EUR) in polovico stroškov za izvedenca (ki sta jih založila skupaj s tožencem) v znesku 343,20 EUR. Toženka je uspela s pritožbo, zato ji je tožnik dolžan povrniti tudi njene pritožbene stroke, ki znašajo ½ priglašenih pritožbenih stroškov. V skupni pritožbi tožencev so bili priglašeni stroški za nagrado za postopek po tar. št. 3210 (670,40 EUR in pavšal po tar. št. 6002 (20,00 EUR), 22% DDV in stroški sodnih taks (621,00 EUR). Toženki torej pripada polovica od skupaj 1.463,29 EUR, to je 731,64 EUR. Toženec s pritožbo ni uspel in sam krije svoj del pritožbenih stroškov. Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil.

-------------

Op. št. (1): Trdil je, da sta bila dejanska investitorja oba toženca.

Op. št. (2): Tožnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper vsakega toženca posebej. Po ugovorih sta se oba postopka nadaljevala v pravdnem postopku, obe pravdi pa sta bili kasneje združeni v skupno obravnavanje.

Op. št. (3): Zlasti, da tožnik v naslednji vlogi z dne 18. 4. 2013 ni substancirano prerekal nekaterih trditev tožencev iz vloge z dne 3. 5. 2013.

Op. št. (4): Več o tem glej A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, stran 231- 233.

Op. št. (5): Ni mogoče izključiti možnosti, da gre le za napako pri izdelavi prepisa zvočnega zapisa (zlasti, ker je znesek 85.000,00 EUR povsem izven trditvene in dokazne podlage), vendar ugovor iz tretjega odstavka 125. člena ZPP ni bil vložen.

Op. št. (6): Tožnik je trdil, da je bila za končno ceno dogovorjena izvedba zaključnih del na fasadi, streha, kleparska dela, meteorne vode, kanalizacija in groba ureditev z materialom na parceli.

Op. št. (7): Vtoževani znesek predstavlja razliko med dogovorjeno ceno 200.725,00 EUR (185.000,00 EUR z DDV), povečano za dodatno naročena dela v višini 1.000,00 EUR (kar ni bilo sporno) ter že plačanim zneskom 173.277,91 EUR in vrednostjo ugotovljenih pomanjkljivosti 7.766,00 EUR (201.725,00 EUR – 181.043,91 EUR = 20.681,09 EUR).

Op. št. (8): Da oseba, ki opravlja strokovno nadzorstvo nima pravice spremeniti tehnične dokumentacije, na podlagi katere se izvajajo dela, pogodbene cene sli drugih določb pogodbe.

Op. št. (9): Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 125/2011, sodba VSL II Cp 3667/2012, sodba VSL II Cp 879/2012 in druge.

Op. št. (10): Tožnik je trdil, da je bila toženka dejanska investitorka, da je soglašala z izvedbo del, da je bila naročnica gradbenih del in zahtevek zoper toženko primarno gradil na pogodbeni podlagi. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov obstoj te podlage izključilo.