VSL sodba I Cpg 181/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I. in III. izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2014 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku, to je glede zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 1. 1. 2011 do 13. 1. 2011, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Obenem je toženi stranki naložilo še, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 573,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Ker ni izrecno navedla, v katerem delu se sodba izpodbija, jo je sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v tistem delu, v katerem stranka v sporu ni zmagala, to je v ugodilnem in stroškovnem delu (točka I in III izreka). Pritožnica je uveljavljala pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP, izdalo zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbe) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s tem, ko ne vloži odgovora na tožbo, prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Zaradi te domneve sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Sodišče sme tožbeni zahtevek zavrniti le v primeru neskladja med v tožbi zatrjevani dejstvi in predloženimi dokazi ter zahtevkom. Ker sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja in ne izvaja v tožbi predlaganih dokazov, sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

7Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenim trditvam, da so pravni prednik tožeče stranke M. M. s.p. in gospodarska družba X d. o. o. (sedaj v stečaju) ter tožena stranka sklenili izvajalsko pogodbo št. 18/2010 dne 8. 11. 2010, s katero se je X d. o. o. zavezala, da bo pravnemu predniku tožeče stranke dobavila in postavila sončno elektrarno na streho njegovega objekta v roku 55 dni po sklenitvi pogodbe. Tožena stranka se je s to izvajalsko pogodbo zavezala, da bo kot posrednik zagotovila pogodbeno razmerje za odkup proizvedene električne energije pri družbi G. X d. o. o. tožeči stranki oziroma njenemu pravnemu predniku ni dobavila solarnih modulov in mu ni postavila sončne elektrarne ter tako ni izpolnila nobene obveznosti po izvajalski pogodbi. Dne 1. 12. 2011 se je nad X d. o. o. začel stečajni postopek, ki je še vedno v teku. S tem je postalo gotovo, da slednja in tožena stranka ne bosta izpolnili obveznosti do tožeče stranke in je izvajalska pogodba prenehala veljati. Pravni prednik tožeče stranke je na transakcijski račun tožene stranke nakazal avans za njene storitve po izvajalski pogodbi v znesku 8.000,00 EUR dne 31. 12. 2010. S tem, ko je postalo gotovo, da X d. o. o. in tožena stranka ne bosta izpolnili svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke, je odpadla pravna podlaga za plačilo zneska 8.000,00 EUR z dne 31. 12. 2010. Tožeča stranka je toženo stranko z dopisom z dne 14. 1. 2014 pozvala na vračilo zneska, vendar brezuspešno. Sodišče prve je zato na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika, OZ) presodilo, da je zaradi odpadle podlage tožena stranka dolžna vrniti znesek 8.000,00 EUR tožeči stranki skupaj z obrestmi od 14. 1. 2014, ko je prejela njen poziv na vračilo avansa, do plačila (193. člen in drugi odstavek 299. člena OZ).

8Pritožba navaja, da je trditvena podlaga tožbe nesklepčna, ker je tožeča stranka zatrjevala, da je v posledici začetka stečajnega postopka nad družbo X d. o. o. pogodba „bila prekinjena oziroma je prenehala veljati“, navedeno stališče pa je pravno zmotno in nima podlage v določilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Po določbah ZFPPIPP namreč v posledici začetka stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom ne pride avtomatično do razveze pogodbe, pač pa stečajni dolžnik (oziroma zanj stečajni upravitelj) pridobi (le) pravico odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (prvi odstavek 267. člena ZFPPIPP). Tožeča stranka ni zatrjevala, da je upravitelj odstopil od pogodbe niti da je za to prejel soglasje sodišča. Tožeča stranka prav tako ne zatrjuje, da je bila pogodba sporazumno razvezana, niti da je pred začetkom stečaja od nje odstopila sama tožeča stranka, kar pomeni, da je tožba nesklepčna. Iz trditev tožeče stranke tako po mnenju tožene stranke ne izhaja zaključek, da je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka prejela znesek v višini 8.000,00 EUR.

9Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, se domneva, da je priznala tožbene trditve, da je izvajalska pogodba z začetkom stečaja nad X d. o. o. prenehala veljati. Pri tem ni odločilno, na kakšen način je pogodba prenehala veljati, s sporazumno razvezo ali zaradi odstopa od pogodbe s strani stečajnega upravitelja ali tožeče stranke. Ker tožena stranka ni (pravočasno) prerekala trditev tožeče stranke, da je pogodba prenehala veljati, sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da tožeča stranka ni navedla dejstev in predlagala dokazov, ki omogočajo zaključek, na kakšen način je pogodba prenehala veljati (sporazumno ali zaradi odstopa od pogodbe). Domneva, da je pogodba prenehala veljati, predpostavlja celoten sklop dejstev, ki prenehanje pogodbenega razmerja utemeljujejo. Ker se tožena stranka ni zoperstavila stališču, da je pogodba prenehala veljati, je opustila konkretizirano prerakanje te trditve. Ker nezanikana dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), priznana dejstva pa se ne dokazujejo (prvi odstavek 214. člena ZPP) in ker ni šlo za nedovoljeno razpolaganje stranke z zahtevkom (drugi odstavek 3. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da podatki v spisu ne dajejo podlage za ugotovitev, da tožeča stranka ni navedla dejstev in predlagala dokazov, ki omogočajo zaključek, da je pogodbeno razmerje prenehalo veljati. S tem se pokaže kot pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo zamudno sodbo. Pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe pa je neutemeljen.

10Pritrditi je treba navedbam tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, da predstavljajo navedbe tožeče stranke v pritožbi, da pogodba ni prenehala veljati, da še vedno velja, da je tožeča stranka ni odpovedala ali od nje odstopila in da ni bila nikoli razvezana, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Pritožnica namreč ni pojasnila, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla pravočasno podati v odgovoru na tožbo (337. člen ZPP).

11Pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12Izrek o stroških odgovora na pritožbo temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo po specificiranem stroškovniku v skladu z Odvetniško tarifo (500 točk + DDV). V primeru plačilne zamude gredo tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude.