VSL sodba I Cp 5/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 451,89 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora tožnici plačati avtorski honorar v bruto znesku 5.397,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 dalje do plačila in 977,35 EUR stroškov postopka.

2V pritožbi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Ker ni uporabilo določb drugega in četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ), 6., 8. in 9. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2), 1. in 37. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) in 184. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba pa tudi nima razlogov o neprerekanem dejstvu, da bi tožeča stranka morala in bi tudi lahko delo po avtorski pogodbi opravila znotraj rednega delovnega časa po pogodbi o zaposlitvi. S tem je sodišče zagrešilo kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi neuporabe drugega odstavka 214. člena ZPP tudi kršitev po prvem odstavku 399. člena ZPP. Tožnica se je zavedala, da sklepa avtorsko pogodbo za delo, ki bi ga lahko opravila znotraj rednega delovnega časa, torej je bila kavza za sklenitev avtorske pogodbe nedopustna. Razen tega so bila kršena načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-1), načelo transparentnosti (8. člen ZJN-2), načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), načelo izogibanja nasprotju interesov (39. člen ZIntPK), načelo krepitve integritete, transparentnosti, preprečevanja korupcije in preprečevanja nasprotja interesov (1. člen ZIntPK) ter omejitev sklepanja nepotrebnih avtorskih pogodb iz 184. člena ZUJF. Tovrstne pogodbe so se sklepale v izogib predpisom, ki določajo omejitev plač v javnem sektorju, da bi se določenim zaposlenim omogočile pridobitve dodatnih zaslužkov. Brez navede odločilnih dejstev je zaključek sodišča, da je bila zatrjevana ničnost pogodbe zgolj izgovor za neplačilo. Dela po pogodbah so se opravljala med delovnim časom, na službenih računalnikih ter v okviru delovnih nalog. Sprašuje se, zakaj je sodišče poklonilo vero A. A., ki je izrazila lastno razočaranje nad stališčem KPK, kar pomeni, da se z odločitvijo tožene stranke ni strinjala. Sodišče je svojo odločitev baziralo izključno na tem, da je tožnica delo opravila, ni pa razjasnilo bistvenih okoliščin v zvezi z nedopustno kavzo pogodbe in nasprotju s prisilnimi predpisi. Ker je tožnica svoj zahtevek gradila izključno na pogodbeni podlagi, je sklepanje sodišča glede neupravičene obogatitve v nasprotju z navedbami tožnice.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Delo po avtorski pogodbi, ki ga je opravila izven rednega delovnega časa, ji je bilo predlagano s strani tožene stranke. Če bi bilo s pogodbo kaj narobe, bi morala to tožena stranka opaziti takrat, pa se je na ničnost začela sklicevati šele v tem postopku. Tudi ni jasno, zakaj je tožena stranka od pogodbe odstopila, če je bila nična. Dela, ki jih je opravila po avtorski pogodbi, ne sodijo v okvir njenih rednih delovnih nalog. Za delo, ki ga je opravila ona, je tožena stranka prejela s strani E. plačilo. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je upoštevalo trditve obeh pravdnih strank v kontekstu, kot so bile podane in pravilno upoštevalo neprerekana dejstva ter jih vzelo kot podlago svoje odločbe (214. člen ZPP), ki jo je zadostno obrazložilo, da je mogoč njen preizkus. Uporabilo je vse določbe materialnega prava, ki jih je moralo uporabiti.

6Da bi tožnica lahko in bi tudi morala delo po avtorski pogodbi opraviti znotraj delovnega časa po pogodbi o zaposlitvi, ni bilo neprerekano dejstvo. Tožnica je namreč zatrjevala, da dela po avtorski pogodbi niso spadala med dela, ki jih je bila dolžna opraviti po pogodbi o zaposlitvi, temveč je šlo za dodatna dela. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje naredilo, ob upoštevanju izpovedbe tožnice, priče A. A., opisa del in nalog v pogodbi o zaposlitvi tožnice ter predmeta avtorske pogodbe, pravilen dejanski zaključek, ki je odločilen za razsojo, da delo, ki je bilo predmet avtorske pogodbe, ni sodilo v tožničino redno delo. Nadaljnji za razsojo odločilen dejanski zaključek, da je tožnica opravila dela po avtorski pogodbi, za katera v tej pravdi vtožuje plačilo, ima podlago ne le v izpovedbi tožnice in priče A. A., pač pa smiselno izhaja tudi iz izpovedbe dr. B. B. V izpovedbi priče A. A. ni nobenih protislovij ali nelogičnosti, ki bi kazale na njeno neverodostojnost, zato ni razloga, da ji sodišče ne bi sledilo.

7Sicer pa je materialnopravno zmotno stališče tožene stranke, da bi imela avtorska pogodba nedopustno kavzo, če bi se tožnica zavedala, da bi dela lahko opravila znotraj rednega delovnega časa. Delodajalec je tisti, ki določa, kaj mora zaposleni narediti v rednem delovnem času in na njem je, da pazi na racionalnost in gospodarnost. Tožena stranka ni prerekala trditve tožnice, da je bila avtorska pogodba sklenjena na pobudo tožene stranke. Tožena stranka je morala ob dejstvu, da je bila avtorska pogodba veljavno sklenjena, če je ugotovila, da tak način ni primerna podlaga za opravljanje del, nastalo situacijo sanirati. To je storila z odstopom od avtorske pogodbe. Tožnica dejstvu, da je bila avtorska pogodba razdrta, ni nasprotovala. Podredni razlogi izpodbijane sodbe o neupravičeni obogatitvi kot podlagi tožbenega zahtevka, so sicer zmotni, vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva.

8Od njene sklenitve 10. 2. 2012 do 9. 3. 2013 je avtorska pogodba veljala in sta jo obe pravdni stranki dolžni izpolniti. Ugotovitve, da je tožnica delo po avtorski pogodbi opravila, pritožba ne izpodbija. Vsa dela, za katere vtožuje plačilo v tej pravdi, je tožnica opravila do 9. 3. 2013.(1) Tožena stranka ji mora za opravljeno delo plačati skladno s sklenjeno pogodbo (9. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Da je bila pogodba kasneje razdrta, nima vpliva na razsojo v tej zadevi. Tožnica se je z avtorsko pogodbo zavezala, da bo opravljala strokovno in terminološko redakcijo prevodov v pogodbi opredeljenih tekstov do 31. 1. 2014, tožena stranka pa, da ji bo za opravljena dela plačala. Tožnica je z avtorsko pogodbo prevzeta dela opravljala le določen čas in je pogodbo delno izpolnila. V primeru delne izpolnitve ene pogodbene stranke pa lahko razveza pogodbe velja le za naprej.(2)

9Nična pogodba je absolutna neveljavna že od samega začetka, tako da ničen pravni posel nima nikakršnih posledic. Zato mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon določa kaj drugega (prvi odstavek 87. člena OZ). V primeru, če bi bila avtorska pogodba nična, tožnica sicer ne bi imela izpolnitvenega zahtevka, imela pa bi pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Ker naturalna restitucija opravljene redakcije prevodov ni mogoča, bi imela tudi v primeru, če bi bila avtorska pogodba nična, pravico zahtevati denarno vrednost že opravljene izpolnitve.(3) Torej tudi če bi bila pogodba nična, bi tožnica imela pravico zahtevati plačilo za opravljeno delo, le da po cenah v času, ko je bila izdana sodna odločba.

10Sicer pa je presoja, da med pravdnima strankama sklenjena avtorska pogodba ni bila nična, pravilna. Na določila ZUJF se tožena stranka ne more sklicevati, saj je ta zakon pričel veljati 4. 5. 2012 (251. člen ZUJF), to je po sklenitvi avtorske pogodbe. Zakoni nimajo retroaktivnih učinkov, zato ZUJF na veljavnost sklenjene pogodbe ni mogel vplivati. Lahko bi bil razlog za nemožnost izpolnitve pogodbe (116. člen OZ), kar pa glede na trditveno podlago ni predmet obravnavanja v tej zadevi. Tudi na določila Zakona o javnem naročanju se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje, saj glede na pogodbeno vrednost postopka javnega naročanja ni bilo potrebno izvesti. Kršitve ZIntPK pa niso bile ugotovljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da bi bilo mogoče ničnost predmetne avtorske pogodbe ugotoviti le, če bi tožena stranka dokazala, da je ugotavljala in tudi ugotovila kršitve, na možnost katerih je opozorila KPK.

11V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ni zasledilo. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožena stranka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnici povrniti stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo. Ugotavlja, da so stroški priglašeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Zato je priznalo vse priglašene stroške. Skupaj znesejo 451,89 EUR. Na podlagi določb 313. člena ZPP je določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov postopka. Če jih tožena stranka ne bo plačala v določenem roku, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------

Op. št. (1): To izhaja iz trditev tožeče stranke, ki jih tožena stranka ne prereka.

Op. št. (2): Gl. komentar M. Juharta k 111. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), prva knjiga, izdala GV Založba leta 2003, stran 588.

Op. št. (3): Gl. komentar A. Polajnar Pavčnik k 87. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, stran 514.