VSRS Sodba XI Ips 1857/2016-310

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljene V. B., S. Š., R. N., D. B., A. H. in S. T. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Podan je utemeljen sum, da so osumljeni V. B., S. Š., R. N. in S. T. storili kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), osumljena D. B. in A. H. pa kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, zoper osumljenega V. B. pa je podan še utemeljen sum storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbe zagovornikov osumljencev zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora sta zagovornika osumljenih S. T. in R. N. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Zagovornik osumljene S. T. predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in osumljenki odpravi pripor, podredno pa še, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom. Zagovornik osumljenega R. N. predlaga, da Vrhovno sodišče izda sodbo, s katero naj odrejeni pripor odpravi ali pa ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika osumljene S. T. je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu opisan utemeljen sum za vsa tri kazniva dejanja, ki se očitajo osumljenki, navedena je tudi vsebina prestreženih telefonskih pogovorov ter poročil o tajnem opazovanju in delovanju. Sklep sodišča o osumljenkini ponovitveni nevarnosti je utemeljen, razlogi so prepričljivi. Osumljenkina predkaznovanost kaže na njen negativni odnos do odločb sodišča in spoštovanja pravnega reda. Iz enakih razlogov kot preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat tudi vrhovni državni tožilec meni, da je pripor sorazmeren ukrep.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika osumljenega R. N. je odgovorila vrhovna državna tožilka. Slednja meni, da osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti glede utemeljenega suma uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sklepa imata konkretno oceno dejstev in vse potrebne razloge o obstoju utemeljenega suma in pripornega razloga, zato vrhovna državna tožilka ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Vrhovno sodišče je odgovora vrhovnih državnih tožilcev poslalo osumljencema in njunima zagovornikoma. Osumljenca in zagovornik osumljene S. T. se o odgovorih niso izjavili, zagovornik osumljenega R. N. pa v izjavi nasprotuje stališčem vrhovne državne tožilke.

B-I.

6Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je v številnih sodbah (na primer v sodbah I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006) že obrazložilo, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodna odločba.

B-II.

7Zagovornik osumljene S. T. z navedbami, da utemeljen sum o osumljenkinem delovanju v treh hudodelskih združbah, ki temelji na njeni sorodstveni povezavi s soosumljenim S. Š. ter prisluhih njunim telefonskim pogovorom, ne obstaja, saj je z njimi ne povezuje noben dokaz; da ni nobenega dokaza o njenem sodelovanju pri preprodaji 1,6 kg heroina; da iz prisluhov izhaja le njeno vedenje o tem, da njen brat prodaja heroin, kar pa ni kaznivo; ter da se o njeni prodaji heroina E. V. in izročitvi heroina S. V. zgolj sklepa oziroma domneva, ne more uspeti. Vložnik namreč na podlagi lastne ocene dejanskega stanja zgolj posplošeno trdi, da utemeljen sum ni podan. Iz tega razloga zahteva za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8V zvezi s subjektivnimi okoliščinami, s katerimi je sodišče utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, vložnik ne sprejema stališča izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da je osumljenka specialna povratnica, saj je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 189/2000 z dne 13. 6. 2002 že izbrisana iz kazenske evidence, s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 8067/2011 z dne 16. 10. 2013 pa je bila obsojena za povsem drugo kaznivo dejanje. Vložnik še meni, da sodišče ni konkretno in zadovoljivo obrazložilo neogibnosti pripora. S tem v zvezi navaja, da bi bilo mogoče enak namen kot s priporom doseči tudi s hišnim priporom, saj sta tako njen brat kot S. V. v priporu, zato ne more z nikomer več sodelovati, izvrševanje kaznivega dejanja pa bi ji tudi bilo mogoče preprečiti s prepovedjo uporabe komunikacijskih sredstev.

9Sodišče je obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljilo z višino zagrožene kazni za očitano kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, osumljenka naj bi v daljšem časovnem obdobju (od avgusta 2015 do januarja 2016) preprodajala heroin kot najškodljivejšo in najnevarnejšo prepovedano drogo, kot članica naj bi delovala v treh hudodelskih združbah, pri čemer naj bi heroin prodala tajnemu policijskemu delavcu, organizirala prevoz heroina iz Slovenije v Avstrijo in s heroinom oskrbovala ostale člane združbe, ki naj bi se ukvarjali z ulično prodajo te droge. Na tak način naj bi si kot brezposelna pridobivala dober in hiter zaslužek. Taki razlogi o obstoju tako objektivnih in subjektivnih okoliščin v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi. S sklicevanjem na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 8067/2011 z dne 16. 10. 2013, s katero je bila osumljenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, sedaj očitano kaznivo dejanje pa naj bi storila v času trajanja preizkusne dobe po tej sodbi, je sodišče obrazložilo sklepanje o osumljenkinem negativnem odnosu do spoštovanja sodnih odločb. Pritrditi pa ni mogoče niti vložnikovemu nasprotovanju zaključku sodišč, da je osumljenka specialna povratnica. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ob sklicevanju na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 189/2000 z dne 13. 6. 2002, s katero je bila osumljenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ), obrazložilo, da je osumljenka specialna povratnica. Po tretjem odstavku 82. člena KZ-1 se obsodba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Rok za izbris pogojne obsodbe je eno leto, od takrat ko je potekla preizkusna doba. Zunajobravnavni senat je v izpodbijanem sklepu navedel (stran 24), da je bila osumljenka od omenjene pravnomočne sodbe do dneva odreditve pripora še večkrat obsojena. Vložnik zgolj s posplošenim nasprotovanjem zaključku sodišča o osumljenkinem povratništvu torej ne more uspeti, saj ni izkazal, da je sodba, na katero se sklicuje sodišče, že izbrisana in da osumljenka v tem roku ni storila novega kaznivega dejanja oziroma da je osumljenka zahtevala, naj se ugotovi, da je obsodba po zakonu izbrisana. Ob tem je treba še dodati, da do izbrisa iz kazenske evidence ne pride že po samem zakonu z golim potekom roka, temveč mora ministrstvo za pravosodje o tem izdati odločbo (prvi odstavek 508. člena ZKP).

10V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče logično in razumno utemeljeno obrazložilo neogibnost pripora. Ob sklicevanju in opisovanju okoliščin storitve očitanega kaznivega dejanja (prodajanje heroina tajnemu policijskemu delavcu, organizacija prevoza heroina v Avstrijo, prodajanje heroina za namene ulične prodaje) je sodišče sklenilo, da je osumljenka pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja izkazala veliko vztrajnost in odločenost nadaljevati s kaznivim dejanjem, kar ji je poleg ogrožanja zdravja uživalcev prepovedanih drog mogoče preprečiti zgolj z odreditvijo pripora. S tako presojo je sodišče izključilo možnost, da bi bilo mogoče enak namen doseči s katerim od milejših ukrepov. Vložnik s podajanjem lastne ocene teh okoliščin ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-III.

11Zagovornik osumljenega R. N. v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da iz zbranih dokazov ne izhaja utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja; da osumljenec ni deloval v hudodelski združbi in prepovedanih drog ni dajal v promet; da je zmotno sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma na podlagi prestreženih komunikacij; da pogovori v šifrah ne dajejo zadostne podlage za utemeljen sum ter da gre pri razbiranju pomena šifer zgolj za sklepanje policije in tožilstva, ne pa za dokaz o kakršnem koli sumu; da iz osumljenčeve komunikacije z A. L. ni mogoče razbrati, da gre za prodajo prepovedanih drog; da v obravnavanem primeru ni šlo za združbo treh oseb, s čimer ni izpolnjen pogoj iz 41. člena KZ-1; da osumljencu zasežena količina heroina ne daje ustrezne podlage za sklepanje o utemeljenem sumu; ter da je osumljenec kupoval heroin le za lastno uporabo, podaja lasten pogled na dejansko stanje in lastne dokazne zaključke. S tem vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tem Vrhovno sodišče le še dodaja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu logično in razumno utemeljeno obrazložilo, da gre v delu kriminalne dejavnosti, v kateri naj bi bil udeležen osumljenec, za hudodelsko združbo, v kateri naj bi poleg njega delovala še S. Š. in S. T., ki je odkupila prepovedano drogo od neznanih sostorilcev. S tem je izpolnjen zakonski znak iz prvega odstavka 41. člena KZ-1, saj je šlo za združbo najmanj treh oseb.

12V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora vložnik nasprotuje sklepu izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da je pripor neogibno potreben, in navaja, da je obrazložitev sodišča preveč splošna in pavšalna. Po vložnikovem mnenju osumljenec, če bi bil v hišnem priporu, ne bi novačil novih mladih ljudi, naj prvič poizkusijo drogo, in jih vodil v odvisnost. Osebe, ki so že odvisne od heroina, zaradi osumljenčevega pripora ne bodo nič manj ogrožene, saj bodo vedno našle pot do prepovedanih drog. Obrazložitev sorazmernosti pripora je po vložnikovem mnenju nelogična. Po stališču sodišča bi osumljenec lahko očitano kaznivo dejanje izvajal tudi v hišnem priporu, pri term pa se vložnik sprašuje, kako naj bi osumljenec brez neposrednega stika z domnevnim dobaviteljem prepovedane droge slednjo odkupoval in jo prodajal domnevnim kupcem. Sodišče bi osumljencu, ki bi bil v hišnem priporu, lahko prepovedalo stike z določenimi osebami ter mu prepovedalo uporabo določenih sredstev komuniciranja. Končno vložnik še trdi, da je sodišče osumljenčevo predkaznovanost zmotno štelo kot subjektivno okoliščino za ponovitveno nevarnost, saj osumljenec še ni bil obsojen zaradi preprodaje drog.

13Sodišče je obstoj ponovitvene nevarnosti, neogibnosti in sorazmernosti pripora oprlo na težo in okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja, osumljenčevo vztrajnost, saj naj bi prepovedano drogo preprodajal daljše časovno obdobje, na nevarnost heroina za zdravje ljudi, osumljenčevo članstvo v hudodelski združbi, njegovo prejšnjo obsojenost zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, prav tako je upoštevalo osumljenčevo brezposelnost in štelo preprodajanje prepovedane droge za njegovo zagotavljanje vira zaslužka in sredstev za lastno kupovanje prepovedanih drog (osumljenec naj bi bil tudi sam odvisnik). Na podlagi teh okoliščin je sodišče logično in razumno utemeljeno sklepalo o osumljenčevi vztrajnosti in odločenosti nadaljevati z izvrševanjem kaznivih dejanj, kar mu je mogoče preprečiti zgolj z odreditvijo pripora, iz tega razloga pa kateri od milejših ukrepov ne pride v poštev. Enake okoliščine je sodišče upoštevalo tudi pri presoji, da varnost zdravja ljudi pretehta nad osumljenčevo pravico do osebne svobode. Tudi z zgoraj povzetimi navedbami vložnik torej podaja lastno oceno okoliščin, s katerimi je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljilo obstoj ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti in sorazmernosti pripora. Kot rečeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

14Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika osumljene S. T. in zagovornika osumljenega R. N. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, vsakemu od njiju odmerilo sodišče prve stopnje.