VSL sodba II Cp 798/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval objavo popravka prispevkov v osrednji dnevni informativni oddaji, skladno z določili Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed). Tožniku je bilo naloženo povračilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 456,94 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje, vključno s stroškovnimi posledicami. Izpostavlja zmotnost ugotovitve prvega sodišča, da zahtevani popravek ni v zvezi z objavljenim besedilom in da tožnik ne odgovarja na očitke, ki sta jih prispevka nanj naslovila, ter ne zanika, da so bile pri nadzoru ugotovljene najhujše kršitve. Pritožnik poudarja, da sta problematična tako vsebina kot koncept spornih prispevkov in zatrjuje, da prispevka predstavljata gledalcem neresnična dejstva in implicitno podajata žaljivo vrednostno sodbo o njegovem delovanju v funkciji veleposlanika v ... Zaradi „osvežitve spomina“ je bilo v popravku nujno treba delno ponoviti vsebino poročanega. Zgolj na takšen način je možno podati nasprotna dejstva. Toženka je o tem, da naj bi bila kazenska ovadba „zgolj“ neuradno zavržena, poročala po več kot enem letu od uradnega zavrženja. Iz arhiva je „potegnila“ zastarele in nepopolne informacije ter jih prikazala, kot da so aktualne in resnične. Izpostavlja sodbo Sodišča EU v zadevi C-131/2012, Španija proti Googlu, v kateri je bilo zavzeto stališče, da ima posameznik t. i. „pravico do pozabe“. V tožnikovem primeru niso bile ugotovljene nobene hujše ali celo najhujše nepravilnosti, zadeva pa je bila zaključena že več kot pred enim letom. Takšne zlorabe pravice do svobode izražanja sodišče ne bi smelo dopuščati. Prednost bi moralo dati pravici do popravka. Toženka je po enem letu od dneva, ko je bila kazenska ovadba uradno zavržena, namenoma poročala na način, kot da zavrženje ni čisto gotovo dejstvo, s tem pa je namenoma manipulirala z mnenjem javnosti. S takšnim poročanjem je ustvarila vtis, kot da se tožnik morda še vedno nahaja najmanj v predkazenskem postopku zaradi resnega suma oškodovanja proračuna. Iz besedila popravka jasno izhaja, da tožnik ni nikakršni grešnik, kot je bil označen v prispevkih, in da zoper njega ne teče nikakršen postopek, kot je bilo to sicer razumeti iz prispevkov. Jasno je namreč, da bi se tožnik, če bi storil hude ali celo najhujše nepravilnosti, nahajal najmanj v disciplinskem postopku pri delodajalcu, če ne celo v kazenskem postopku, zato navedba v popravku, da se ne nahaja v nobenem postopku, pomeni vsebinsko negacijo spornih trditev. Toženka je več kot očitno zlorabila svojo medijsko premoč in poročala na škodljiv in maliciozen način tako, da je namenoma „zameglila“ bistvene okoliščine primera. Takšno poročanje je bilo senzacionalistično in ni služilo objektivni predstavitvi situacije javnosti glede tožnikovega delovanja v funkciji veleposlanika. Tožnik zatrjuje tudi kršitev ustavne pravice dostopa do sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave) ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tridnevni rok, ki je določen v prvem odstavku 39. člena ZMed, je bistveno prekratek in zato v nasprotju z omenjenima pravicama, ki jih zagotavlja Ustava. Zaradi ekstremno kratkega pritožbenega roka je izguba možnosti za izdelavo kvalitetne pritožbe velika. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba, skladno z določbo 39. člena ZMed, nasprotni stranki ni bila vročena v odgovor.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZMed v prvem odstavku 31. člena taksativno našteva odklonitvene razloge, ki – v primeru podanosti – izključujejo dolžnost objave popravka. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da v danem primeru ne gre za popravek v ožjem smislu, saj tožnik z njim ne zanika – niti ne popravlja – izpostavljenega sporočila. Prav tako ne ustreza popravku v širšem smislu, ker ne gre za navajanje in prikaz drugih ali nasprotnih dejstev ter okoliščin, s katerimi bi tožnik izpodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem prispevku.

6Prvo sodišče je pravilno izhajalo iz namena instituta pravice do popravka. Relevantno polje presoje je na eni strani omejeno s pravico tistega, ki mu je bila zaradi objavljenega obvestila prizadeta pravica ali interes, da od odgovornega urednika zahteva brezplačno objavo popravka objavljenega obvestila. Na drugi strani pa je to polje omejeno tudi z interesom javnosti (javnim interesom), da se med stališči novinarja in predlagateljem popravka vzpostavi logični diskurz, ki bo uporabniku medija omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Vsebina in namen pravice do popravka je v tem, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oz. interes prizadete osebe, slednji daje možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče(1).

7Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da prispevek v prvem delu ponavlja objavljeno informacijo, v nadaljevanju pa izpostavlja datum zavrženja kazenske ovadbe zaradi odsotnosti utemeljenega suma, da naj bi tožnik kakorkoli zlorabil uradni položaj, ter poudarja, da se ne nahaja v nobenem kazenskem, predkazenskem ali kakršnemkoli drugem postopku, ki bi se nanašal na zatrjevane nepravilnosti pri poslovanju veleposlaništva v ..., ter da mu v tej zvezi ni bil izrečen nikakršen ukrep ali sankcija.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da je jedro sporočila obeh prispevkov v tem, da so bile pri notranjem (diplomatskem) nadzoru na veleposlaništvu v ... v času, ko je bil veleposlanik tožnik, ugotovljene nepravilnosti. Tožnik pa tega jedrnega dela sporočila v popravku ne zanika.

9Popravek tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadosti kriterijem, ki morajo biti – skladno z določbami ZMed – podani za ugoditev zahtevku. Popravek, kot ga zahteva tožnik, vsebuje zgolj nekatere poudarke, ki pa po svoji sporočilni moči ne ustrezajo standardu vsebinskega zanikanja navedb v prispevku ter ne prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi tožnik izpodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem prispevku. Namen instituta popravka ni v poudarjanju že v prispevku izpostavljenih navedb, saj bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje pravice do popravka. Gre za položaj, ko je vsebina popravka takšna, da po svoji naravi ne zagotavlja ustrezne obrambe materialnopravnih pravic in interesov, ki so bile s konkretnim novinarskim prispevkom prizadete. Bistvo prispevka, kot je bilo že zgoraj poudarjeno, so nepravilnosti na veleposlaništvih RS v tujini – med drugim tudi na veleposlaništvu v ..., ko ga je vodil tožnik. Da je bila ovadba zavržena, izhaja iz prispevka, slednji pa ne vsebuje trditev o tem, da naj bi se tožnik nahajal v kakršnemkoli postopku ali da naj bi mu bili izrečeni kakršnikoli ukrepi oz. sankcije. Takšno besedilo popravka po svoji sporočilni moči na povprečnega gledalca ne more imeti pomenskih učinkov, za katere se zavzema pritožba. Sklicevanje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-131/2012 ter izpostavljena „pravica do pozabe“ ne moreta imeti želene teže. Bistveno je, da tožnik v popravku nepravilnosti, ugotovljenih pri notranjem nadzoru, ne zanika.

10Prvo sodišče je med kolidirajočimi pravicami vzpostavilo ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave). Tožnik je opravljal funkcijo veleposlanika na veleposlaništvu v ..., katerega financiranje je odvisno od javnih sredstev, zato je poročanje o nepravilnostih, kot pravilno izpostavlja prvo sodišče, v javnem interesu, pritožbeni očitki o zlorabi pravice do svobode izražanja pa so neutemeljeni.

11V pritožbi izpostavljena kvalitativna razlika med prispevkom in zahtevanim popravkom ni utemeljena. Iz zahteve za objavo popravka, kot pravilno razloguje prvo sodišče, ne izhaja, da v poročilu o nadzoru niso bile ugotovljene hujše kršitve, marveč dejstvo, da se tožnik ne nahaja v nobenem postopku, vključno s podanim datumom zavrženja kazenske ovadbe. Sporočilne moči popravka pa povprečni gledalec ne more interpretirati tako široko, kot se zavzema pritožba – da tožnik ni nikakršen „grešnik“. Popravek namreč nima sporočilne moči, ki bi vsebino prispevka postavil v bistveno drugačen kontekst in bi pomenil vsebinsko negacijo spornih trditev. Pritožbeno izpostavljanje senzacionalističnega načina poročanja in ustvarjanja negativne slike pa za obravnavano zadevo ni relevantno.

12Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice dostopa do sodišča in pravice do pravnega sredstva. Določbo prvega odstavka 39. člena ZMed, ki ureja časovne okvire v zvezi s pritožbenim postopkom, je mogoče razlagati na ustavno skladen način. Sama narava zadev narekuje hitro in učinkovito postopanje, kar pa se lahko doseže zgolj s kratkimi roki – tudi pritožbenim. Zakonodajalec je dolžino rokov prilagodil varstvu tožnikovih pravic. V medijskih zadevah je bistveno, da je popravek objavljen čimprej, saj le v takšnem primeru doseže svoj namen. Navedeno pa se lahko zagotavlja le z razmeroma kratkimi roki. Dodaten argument je tudi ta, da se v postopku v zvezi z objavo popravka načeloma ne izpostavljajo zahtevnejša dejanska in pravna vprašanja – kar še posebej velja za pritožbeni postopek, zato ureditev s tridnevnim pritožbenim rokom ne posega nesorazmerno v pravico dostopa do sodišča in pravico do pravnega sredstva.

13Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni zagrešilo kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep II Ips 237/2015