VSK sklep EPVDp 10/2016

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog storilčevega zagovornika z dne 3. marca 2016 za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti ter zavrglo predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilcu je naložilo v plačilo sodno takso v znesku 30,00 EUR, ki jo mora plačati v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa.

Zoper sklep je storilčev zagovornik vložil pritožbo, kot navaja, ga izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep EPVD 64/2015-3406 z dne 7. marca 2016 spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, klavzulo o pravnomočnosti na sklepu EPUD 42/2015 z dne 3.8.2015 razveljavi in sklep vroči pritožniku, podrejeno, da pritožbi ugodi in sklep EPVD 64/2015-3406 z dne 7. marca 2016 v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ravnalo pravilno, ko je sklep s katerim je storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (EPVD 64/2015-3406 z dne 29. septembra 2015) storilcu vročalo na naslovu F., saj je bil to edini naslov, ki ga je imel storilec v času vročanja v centralnem registru prebivalstva vpisan kot naslov stalnega prebivališča in kot naslov za vročanje. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje 30. septembra 2015 preverjalo v ZPKZ, če se storilec še nahaja pri njih in glede na pritrdilni odgovor najprej poskusilo vročitev opraviti na navedenem naslovu, vendar se je pošiljka vrnila sodišču kot nevročena, saj je bil storilec medtem iz ZPKZ odpuščen. Navedbe zagovornika o tem, da naj bi imel storilec kot naslov za vročanje v času po odpustitvi iz ZPKZ prijavljen na naslovu K., zato niso utemeljene.

Ni se pa moč strinjati z zaključki sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da storilec ni z ničemer izkazal, da je bilo pisanje puščeno v napačnem nabiralniku. Iz izjave priložene predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ( sodišče prve stopnje ga je pravilno obravnavalo kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti izpodbijanega sklepa), ki jo je podal G. J., je namreč razvidno, poleg tega, da navaja, da so stanovanje na katerem je imel storilec prijavljeno stalno bivališče kupili na javni dražbi in prevzeli v posest 19. februarja 2015, da so z nabiralnika in vhodnih vrat odstranili napis R. S., saj ta ni bil več lastnik. Zato za sklepanje sodišča prve stopnje, da bi storilec kljub temu lahko še vedno prebival na navedenem naslovu na podlagi najema, ni dejstvene podlage, prav tako ne za sklepanje, da je bilo vročanje s strani izvajalca poštnih storitev pravilno. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ni sledilo predlogu za zaslišanje prič, saj storilec ni navedel, kaj bi priče navedle drugega, kar je že podano v pisni vlogi, to pa lahko pomeni le, da sodišče vsa navedena dejstva, ki iz vlogi priloženih dokazil izhajajo, sprejema kot dokazana, le da njihova presoja ni omajala stališče sodišča, da je bila vročitev sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu pravilno opravljena.

Pravice naslovnika so ustrezno varovane le tedaj, če je na pravne posledice, ki nastopijo po samem zakonu (da se bo štelo, da je vročitev opravljena, če naslovnik dokumenta ne prevzame na pošti v petnajstih dneh z dnem preteka tega roka) ustrezno v naprej opozorjen in le na ta način je ustrezno zagotovljeno, da njegova nevednost in neukost nista v škodo njegovih pravic(1). Smiselno enako stališče je moč razbrati iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-279/08 z dne 9.7.2009, sicer v zvezi z določbami Zakona o pravdnem postopku, glede fikcije vročitve na formalno prijavljenem prebivališču (naslov za vročanje), čeprav naslovnik tam dejansko ne prebiva (oziroma je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece), in sicer, da cilj, ki ga zakonodajalec zasleduje s fikcijo vročitve ne pretehta nad pomembnostjo s posegom prizadete pravice storilca do izjave v postopku. V obravnavani zadevi gre za položaj, ko pred izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilec ni seznanjen, da zoper njega teče takšen postopek. Glede na določbo 202.č člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) namreč izda sodišče sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi obvestila organa pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk po uradni dolžnosti, sodišče pa pred izdajo takšnega sklepa običajno storilca ne zasliši niti mu ne da kako drugače vedeti, da bo takšen sklep izdan. Zato tudi v primeru, da storilec ni ravnal glede prijave stalnega prebivališča in s tem v zvezi naslova za vročanje tako kot mu nalaga prvi odstavek 6. člena ZPPREB, teža posledic pretehta nad zasledovanim ciljem – hitrostjo oziroma učinkovitostjo postopka. Res je sicer, da je imel storilec še v času preverjanja v Centralnem registru prebivalstva 7. marca 2016 kot naslov stalnega bivališča naveden naslov v F., kot naslov začasnega prebivališča pa K., enako tudi kot naslov za vročanje, vendar ta podatek sam zase nima posebne teže, glede na to, da se sodišče prve stopnje zvprašanjem, ali je storilec v času poskušane vročitve dejansko prebival na sodišču znanem naslovu niti ni ukvarjalo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev, v kateri bo moralo pri tehtanju ali je bila vročitev sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu pravilno opravljena ali ne presojati v povezavi z navedbami in predlaganimi dokazi storilčevega zagovornika, pri tem pa se opredeliti tudi do navedbe zagovornika glede zakonskih rokov za prijavo prebivališča, ko izpostavlja, da je bila storilcu poskušana vročitev po prihodu iz zapora v času, ko niti še ni bil zavezan, da pri pristojnem organu prijavi naslov stanovanja.

---

op. št. 1: Janez Breznik, Zdenka Štucin, Jonika Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 337