VSL sklep I Cpg 61/2016

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep (v zvezi s popravnim sklepom) razveljavi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo I Pg 5/2013, z dne 2. 6. 2015, šteje za umaknjeno. S popravnim sklepom je popravilo pravni pouk izpodbijanega sklepa tako, da je črtalo stavek, ki se glasi: „Zoper ta sklep ni pritožbe“.

2Zoper odločitev, da se pritožba šteje za umaknjeno, se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, naj postopa skladno z določbami, ki urejajo plačevanje sodnih stroškov v postopkih z družbeniškimi tožbami.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožba pravilno navaja, da mora skladno s četrtim odstavkom 503. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) stroške postopka družbeniške tožbe, kar zajema tudi stroške za plačilo sodnih taks v tovrstnih postopkih, plačati gospodarska družba, v korist (za račun) katere je tožba vložena (v obravnavanem primeru naj bi to bila družba D. d. o. o.). Sodišče prve stopnje se je v predmetnem postopku v pretežnem delu obrazložitve sodbe ukvarjalo s pojasnjevanjem, zakaj vložena tožba ni družbeniška tožba. Dejstvo je torej tudi, da je tožbo presojalo kot družbeniško. Ugotovilo je le, da kot takšna ni utemeljena. Ali je takšna ugotovitev pravilna, bo predmet presoje višjega sodišča, ob odločanju o pritožbi zoper sodbo. V tej fazi postopka je ključno, da je sodišče prve stopnje tekom postopka tožbo tožeče stranke štelo in obravnavalo kot družbeniško. Nenazadnje je s sklepom I Pg 5/2013-22 z dne 11. 4. 2013 družbi D. d. o. o. prav iz tega razloga (na podlagi določbe četrtega odstavka 503. člena ZGD-1) že naložilo v plačilo predujem za plačilo stroškov postopka, in sicer stroškov sodne takse po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah. Tožeča stranka tako ob vložitvi pritožbe (s katero vztraja pri stališču, da vložena tožba pomeni družbeniško tožbo), kljub prejemu plačilnega naloga za plačilo sodne takse, ni bila dolžna vedeti, da bo sodišče prve stopnje stališče spremenilo in prej citirane posebne določbe o kritju stroškov ne bo (več) upoštevalo. Takšna sprememba stališča tudi ni upravičena. Odločitev o tem, da obravnavana tožba ni družbeniška tožba, še ni pravnomočna. O tem bo odločalo šele višje sodišče ob obravnavanju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Obračunani stroški sodne takse za pritožbo tako še predstavljajo stroške postopka, potrebne za ugotovitev utemeljenosti tožbe družbenika. Skladno s četrtim odstavkom 503. člena ZGD-1 mora zato predujem zanje založiti družba D. d. o. o.

5Višje sodišče ob tem dodaja, da izrecna določba, da sodišče od družbe prisilno izterja predujem za plačilo stroškov postopka, v kolikor ga ta na podlagi njegovega sklepa ne predloži, pomeni, da plačilo takšnih stroškov (vključno s sodnimi taksami) ne more pomeniti procesne predpostavke za obravnavanje dejanja, za katero je bila taksa obračunana. Določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1, kot specialna določba, tako izključuje uporabo tretjega odstavka 105.a člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo zato plačilo sodne takse za pritožbo naložiti družbi D. d. o. o., pritožbo tožeče stranke, pa kljub morebiti (še) neplačani taksi, predložiti v obravnavanje višjemu sodišču.

6Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbo tožeče stranke zoper sodbo I Pg 5/2013, napačno štelo za umaknjeno. Višje sodišče je zato predmetni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

7O pritožni je skladno s prvim odstavkom 366.a člena ZPP odločala sodnica posameznica.