VSL sodba II Cpg 301/2016

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130162/2014 z dne 1. 10. 2014 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

2Zoper citirano sodbo je vložila laično pritožbo tožena stranka in predlagala, da sodišče pri ponovni presoji upošteva dejstva, ki so knjigovodsko nesporna in razvidna tako iz knjigovodskih listin tožene kot tožeče stranke ter ugotovi, da so vsi zneski opominjanja in obresti neutemeljeni gleda na preplačilo in zalaganje sredstev za obratovalne stroške s strani tožene stranke, zahtevek pa zato v celoti zavrne.

3Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva plačilo razlike neplačanih razdelilnikov za stroške upravljanja in obratovanja stavbe (med drugim tudi plačilo stroškov opominjanja, ki so nastali zaradi nepravilnih izpolnitev obveznosti po razdelilnikih stroškov s strani tožene stranke in pripadajoče zakonske zamudne obresti), ki odpadejo na posamezni del v uporabi tožene stranke. Tožeča stranka je namreč (skladno z njenimi trditvami) upravnik garažne stavbe na naslovu R., v kateri je 84 posameznih delov oziroma garaž, tožena stranka pa izključna lastnica posameznega dela št. 013A - garaže v bruto izmeri 12,12 m² (neto 9,09 m²) - in imetnica solastniškega deleža na stavbi (1,26%) ter kot takšna dolžna kriti stroške uporabe, upravljanja ter druga bremena, ki izhajajo iz stavbe na omenjenem naslovu.

7Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo v celoti. Njegovo odločitev pa z obravnavano pritožbo napada tožena stranka in navaja, da ne nasprotuje nobeni postavki iz razdelilnikov stroškov (ki je obračunana v skladu s pozitivno zakonodajo), zgolj stroškom opominjanja - tožeča stranka za njihovo zaračunavanje nima nikakršne pravne osnove. Vsi zneski opominjanja in obresti so po njenem mnenju zato neutemeljeni.

8Pritožbeno sodišče z obravnavano pritožbo ne soglaša. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovitev:

- da je tožena stranka le delno plačala razdelilnik št. ..., in sicer v znesku 9,67 EUR, čeprav se je ta glasil na znesek 18,59 EUR,

- da tožena stranka ni dokazala, da je pravočasno v celoti plačala ostale razdelilnike in

- da je nesporno, da je tožeča stranka stroške opominov obračunavala skladno s sklenjeno Pogodbo o upravljanju,

pravilno sklepalo, da je plačilo stroškov opominjanja in zamudnih obresti utemeljeno. K temu pritožbeno sodišče dodaja le, da je v postopku neprerekano ostalo tudi dejstvo, da je tožeča stranka v preambuli razdelilnikov toženo stranko opozarjala, koliko znaša njen dolg v posameznem obdobju (list. št. 42).

9Tožena stranka se je v postopku na prvi stopnji (tj. v ugovoru zoper sklep o izvršbi) plačilu terjatve iz naslova opominjanja sicer upirala z navedbami, 1. da je iz izpiska knjigovodskih kartic salda K. d. o. o. razvidno, da tožeča stranka neupravičeno obračunava zamudne stroške in stroške opominjanja - knjigovodsko stanje je namreč vseskozi pozitivno - preplačilo v korist K. d. o. o. oziroma je stanje pozitivno na dan zapadlosti tekočih obveznosti ter 2. da tožeča stranka ni pravilno poknjižila nakazila z dne 31. 1. 2013, zaradi česar brez pravne podlage pošilja opomine in bremeni toženo stranko po principu „opomin za neplačan opomin in obresti za neplačane obresti“, in na ta način smiselno uveljavljala, da tožeča stranka zaradi tega, ker je toženka ob zapadlosti plačala celotno obveznost po posameznem razdelilniku (preplačila), sploh ni imela razloga za opominjanje.

10Takšna ugovorna podlaga iz ugovora zoper sklep o izvršbi pa je na tožečo stranko prenesla breme, da na navedbe odgovori ter vtoževane stroške opominjanja v celoti utemelji. Njena zakonska dolžnost (7. in 212. člen ZPP) je torej obsegala tako navedbo dejstev, ki izkazujejo obstoj temelja za zaračunavanje tovrstnih stroškov (da sta pravdni stranki v Pogodbi določili, da lahko tožeča stranka toženi zaračuna tudi stroške opominjanja)(2), kot tudi okoliščin, ki izkazujejo utemeljenost opominjanja - da (v nasprotju s trditvami tožene stranke) v določenem mesecu oziroma obdobju tožena stranka ni poravnala oziroma ni pravilno poravnala vseh obveznosti, ki so ji bile zaračunane s posameznim razdelilnikom, da jo je tožeča stranka temu vsled morala opomniti, da ji je zato nastal strošek, da ga je s posameznim razdelilnikom tudi zaračunala ipd., in sicer po vsakem v tem postopku obravnavanem razdelilniku posebej.

11Z navedbami, 1. da ni res, da je tožena stranka obveznosti pravočasno plačala oziroma da je tožena stranka za to svojo trditev iz ugovora predložila enostransko listino oziroma nepregleden knjigovodski izpisek z dne 24. 10. 2014, iz katerega izhaja, da je tožena stranka pri nakazilih navajala nedoločen namen (npr. „plačilo računa 19199“ ali pa „plačilo stroškov opominjanja“), zaradi česar tožeča stranka njegove koristnosti za zahtevek (pravilno: ugovor) tožene stranke sploh ne more ugotoviti, 2. da tožena stranka razdelilnikov ni pravilno poravnala – niti v roku dospelosti niti v višini, 3. da je tožeča stranka v preambuli posameznega razdelilnika toženko zato opozorila glede njenega dolga za preteklo obdobje (list. št. 42, 51) ter 4. da iz tega razloga upravičeno zahteva tudi stroške opominjanja, ki so nastali zaradi nepravilnih izpolnitev obveznosti po razdelilnikih stroškov in pripadajoče zakonske zamudne obresti od zapadlosti do dneva obračuna zamude, pa je tožena stranka opisanemu trditvenemu bremenu po prepričanju pritožbenega sodišča tudi zadostila. Na njegovi podlagi je zato sodišče prve stopnje lahko presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo vtoževanih stroškov iz naslova opominjanja in zaračunanih zamudnih obresti.

12Z opisanimi navedbami je (glede na prejšnje ugovorne navedbe tožene stranke) sicer res dejansko stanje o (ne)pravočasnosti oziroma (ne)pravilnosti plačil tožene stranke postalo sporno. Pritožnica na to torej pravilno opozarja. Vendar pa pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča takšna pritožbena navedba ne more omajati. Sodišče prve stopnje je namreč o spornem dejanskem stanju lahko odločilo na podlagi listinskih oziroma pisnih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP). Ti pa so po njegovi oceni potrdili trditve tožeče in ne tožene stranke (kot izhaja tudi iz 8. točke njegove obrazložitve) - tj. da tožena stranka ni dokazala, da je razdelilnike pravočasno in v celoti plačala. Nanjo se je namreč po vložitvi dopolnitve tožbe preneslo trditveno in dokazno breme, da je dolgove, v zvezi s katerimi jo je tožnica opozarjala v preambuli posameznega razdelilnika, poravnala (zaradi česar jo je tožeča stranka neutemeljeno opominjala na plačilo). Poleg tega - če tožeča stranka meni, da sploh ni dogovorjeno, da lahko tožeča stranka toženi zaračunava tudi stroške opominjanja, bi morala to izpostaviti v ugovoru zoper sklep o izvršbi ali v odgovoru na tožbo. V pritožbi se zato neuspešno brani, da tožeča stranka nima pravne osnove za zaračunavanje stroškov opominjanja.

13Pritožnica pa neutemeljeno uveljavlja tudi, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni prerekala zneskov plačil in datumov, ki jih je v svojem ugovoru navedla tožena stranka. Tožena stranka v ugovoru namreč ni navajala zneskov plačil, temveč stanje v dobro na posamezen dan, poleg tega pa tudi ni res, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe teh zneskov ni prerekala. V tabeli na list. št. 42 je navedla zneske, ki jih je tožena stranka v posameznem obdobju še dolgovala tožeči stranki in v zvezi s katerimi je v preambuli posameznega razdelilnika toženo stranko zato opozarjala, naj jih poravna.

14Ker je obravnavani gospodarski spor spor majhne vrednosti, pa tožena stranka pritožbeno neupoštevno navaja, da glede na pozitivni saldo tožene stranke ne drži, kar v 2. točki obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, in sicer da je tožeča stranka založila svoja sredstva, in da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve kot dejstvo sprejelo lažna in zavajajoča pojasnila tožeče stranke, da ni mogla ugotoviti, kateri račun je bil plačan (saj je sklic na razdelilniku identičen tistemu na plačilu), in da je tožena stranka le delno poravnala znesek po razdelilniku št. ... (saj je znesek 9,67 EUR takšen, kot je naveden pod rubriko za plačilo v razdelilniku). S takšnimi trditvami namreč izpodbija v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, to pa po izrecnem določilu prvega odstavka 458. člena ZPP ni dovoljeno. Enako velja tudi za pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje navedb tožene stranke iz 3. točke obrazložitve ni preverilo na podlagi dejanskih obveznosti in plačil.

15K temu pa je dodati še, da tožena stranka razdelilnika, katerega je priložila obravnavani pritožbi, ni predložila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Omenjeni dokaz je za pritožbeno sodišče zato neupošteven (451., 452., in 453. člen ZPP). Tožena stranka tako v postopku na prvi stopnji sploh ni mogla dokazati, da je z nakazilom banki B. z dne 31. 1. 2013 razdelilnik št. ... plačala v celoti.

16Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali delno za neutemeljene in delno za neupoštevne. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): To sicer tožeča stranka pove, in sicer v III. točki dopolnitve tožbe - da so bili vsi terjani stroški dogovorjeni na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da za utemeljitev terjatve tožeče stranke iz naslova stroškov opominjanja to ne zadošča.