VSL sklep I Cp 247/2016

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2002/07173 z dne 10.7.2002 in tožbo zavrglo. Odločitev je utemeljilo z dejstvom, da je bilo o stvari že pravnomočno odločeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 531/97 z dne 19.5.1999.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi. Pritrjuje, da je sodišče o toženkini obveznosti že odločalo s sodbo v zadevi I P 531/97 z dne 19.5.1999. Na osnovi te sodbe je tožeča stranka v izvršilnem postopku In 1999/00167 na Okrajnem sodišču v Murski Soboti svojo terjatev uspela le delno uveljaviti. Ker ni izterjala celotne terjatve, je na podlagi navedene sodbe predlagala novo izvršbo in kot sredstvo izvršbe navedla 1/2 idealni delež štirisobnega stanovanja. Sodišče je sklep o izvršbi sicer izdalo, vendar je po toženkinem (dolžničinem) ugovoru Višje sodišče v Ljubljani s sklepom III Cp 610/2000 z dne 4.5.2000 odločilo, da izvršba na to sredstvo ni dovoljena; sklep o izvršbi je razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. To pomeni, da je o zadevi pravnomočno odločeno le v obsegu, kot se nanaša na zastavljeno nepremičnino 1, k. o. ..., ne pa tudi na druga izvršilna sredstva. Meni, da je upravičena do poplačila celotne terjatve, zato je upravičena zahtevati, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve dovoli oz. opravi v obsegu, ki je potreben za njeno celotno poplačilo.

3Pritožba je utemeljena.

4Pravnomočnost je negativna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Če je vložena tožba z zahtevkom, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, sodišče tožbo zavrže (prvi in drugi odstavek 319. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na obstoj te negativne predpostavke za vodenje postopka. Tožeči stranki je pravno varstvo odreklo z argumentom, da je s pravnomočnostjo odločitve v zadevi I P 531/97 meritorno odločeno tudi o spornem razmerju, torej da gre za identična spora.

5Dva spora sta identična, kadar sta obravnavni pravni razmerji po vsebini in nastanku enaki. Ne gre za identična spora, če imata tožbena zahtevka različen tožbeni temelj; če so pri njuni presoji pravno odločilna druga (različna) dejstva. Presoditi je torej treba, ali je dejanska podlaga sodbe I P 531/97 enaka v tem postopku uveljavljanim dejanskim okoliščinam. Torej, ali gre v navedenih zadevah za identičnost dejanskih stanov. Če je to podano, sta spora identična.

6Ker je bila sodba I P 531/97 z dne 19.5.1999 izdana na podlagi pripoznave, obrazložitev vsebuje razloge, ki se nanašajo na pripoznavo zahtevka, ne vsebuje pa dejstvenega substrata, ki je bil podlaga za odločitev. Opreti se je zato treba na vsebino tožbe v zadevi I P 531/97. Pomembno je, na kakšni podlagi je tožeča stranka utemeljevala terjatev oz. kakšen je temelj te tožbe. Iz II. točke tožbe je razvidno, da se je tožeča stranka sklicevala na dejstvo, da je toženka porok in plačnik obveznosti iz kreditne pogodbe, pa tudi na Pogodbo o zastavi nepremičnin št. 011/96 z dne 16.2.1996. Zatrjevano je tudi dejstvo, da je bila zastavna pravica na podlagi pogodbe o zastavi tudi vknjižena v zemljiški knjigi pri vl. št. 2, k. o. ... V nadaljevanju se je tožeča stranka sklicevala, da toženka svojih obveznosti iz zgoraj navedenih pogodb ni poravnala. Omenjeni sta torej obe podlagi toženkine obveznosti (poroštvo in zastava nepremičnine). Ni pa mogoče spregledati, da je v II. točki tožbe toženka poimenovana kot „zastavnica“ in da je tožba poimenovana kot hipotekarna tožba. Ker tožbe ponavadi niso poimenovane, je poimenovanje močan indic o pravni naravi tožbe oz. podlagi za uveljavljanje zahtevka. Poleg tega, da je tožba naslovljena kot „Hipotekarna tožba“, se v njenem zahtevku omenja poplačilo iz zastavljene nepremičnine, kar je značilnost oz. nujna sestavina hipotekarne tožbe (63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, sedaj 153. čl. Stvarnopravnega zakonika). Zaradi poimenovanja tožbe in oblikovanja zahtevka je tožbo I P 531/97 treba opredeliti kot hipotekarno tožbo.

7V obravnavni zadevi pa se tožeča stranka sklicuje na poroštveno izjavo, torej na toženkino obveznost iz naslova poroštva. Že predlog za izvršbo je tožeča stranka (tedaj upnica) utemeljevala s poroštveno izjavo; na poroštveno izjavo se je sklicevala tudi na naroku 18.3.2005. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (997. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, sedaj 1012 čl. Obligacijskega zakonika). Zahtevek iz naslova poroštva je goli dajatveni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka v določenem roku tožniku dolžna plačati določen denarni znesek.

8Že zgolj primerjava dejanske in pravne podlage obravnavne tožbe in tožbe I P 531/97 pokaže, da ne gre za identična spora. Razen tega je tožeča stranka pojasnila, da s prodajo zastavljene nepremičnine, ki jo je v izvršilnem postopku zahtevala na podlagi sodbe I P 531/97 z dne 19.5.1999, ni poplačana v celoti (kupnina od prodane nepremičnine ni zadoščala za poplačilo celotne terjatve). V postopku, v katerem je ostanek toženkine obveznosti skušala izterjati z izvršbo na drug predmet izvršbe, pa ni uspela. Višje sodišče v Ljubljani je v odločbi opr. št. III Cp 610/2000 navedlo, da je odločilna v sodbi I P 531/97 z dne 19.5.1999 vsebovano opredelitev predmeta izvršbe(1) in izvršbe na drug predmet izvršbe ni dovolilo.

9Ker tožeča stranka v obravnavni pravdni zadevi tožbeni zahtevek uveljavlja na drugi dejanski in pravni podlagi, kot je zahtevek uveljavljala v zadevi I P 531/97, ni mogoče govoriti o identičnosti dejanskih stanov. Prvostopenjsko sodišče, ki je odločilo drugače, je napačno uporabilo določilo 319. čl. ZPP. Zaradi nepravilne uporabe tega določila je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje, da izvede dokazni postopek in o zahtevku odloči (355. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Dolžnikova obveznost v predlogu za izvršbo mora biti navedena tako, kot je razvidna iz izvršilnega naslova.