VSRS Sodba IV Ips 79/2015

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je D. J s sodbo z dne 6. 7. 2015 spoznalo za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izreklo globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z vozilom "B" kategorije. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov postopka o prekršku. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1. 9. 2015 obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolžencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obdolžencu, ki se v izjavi z dne 14. 12. 2015 pridružuje navedbam zahteve. Obdolženec v izjavi poleg kršitev, ki jih v zahtevi uveljavlja vložnica, uveljavlja

kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ZP-1 ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

V prekrškovnih zadevah lahko zahtevo za varstvo zakonitosti po uradni dolžnosti

ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZP-1, vloži le vrhovni državni tožilec, zato Vrhovno sodišče obdolženčevih navedb glede kršitev, ki jih vrhovna državna tožilka v zahtevi ni uveljavljala, ni upoštevalo (drugi odstavek 169. člena ZP-1).

B-1.

4Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu URS. Navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje poleg navedb, ki jih je obdolženec navedel v pritožbi z dne 12. 8. 2015, presoditi tudi navedbe iz napovedi pritožbe z dne 16. 7. 2015. V obravnavanem primeru gre za enako procesno situacijo kot v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 93/2010 z dne 8. 7. 2010; v navedeni zadevi je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS, ker sodišče ni upoštevalo obdolženčeve laične vloge, vložene v roku, namenjenem za napoved pritožbe in naslovljene "pritožba" kot pritožbo, temveč le kot napoved pritožbe. Po navedbah vrhovne državne tožilke iz napovedi pritožbe in (odločitve o vložitvi) pritožbe izhaja, da se obdolženec z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in da kot laik ni razumel instituta napovedi pritožbe.

5Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je:

- sodišče prve stopnje obdolžencu dne 9. 7. 2015 vročilo prepis izreka sodbe brez obrazložitve in ga skladno s tretjim odstavkom 98. člena ZP-1 poučilo, da je potrebno pritožbo napovedati;

- obdolženec dne 16. 7. 2015 vložil napoved pritožbe, ki jo je naslovil "pritožba", v kateri je (smiselno enako kot v svojem zagovoru dne 2. 7. 2015) navedel, da se je v času storjenega prekrška zdravil pri A. B., dr. med., specialistu psihiatru v Zdravstvenem domu Maribor, ki mu je predpisal jemanje zdravila Suboxon, pri čemer ni bil opozorjen, da v času terapije ne sme voziti. Obdolženec je navedel, da bo dokaze za svoje navedbe predložil v treh tednih, ko bo ponovno opravil pregled pri psihiatru;

- sodišče prve stopnje obdolžencu dne 5. 8. 2015 vročilo sodbo z obrazložitvijo;

- obdolženec zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 12. 8. 2015 vložil tipizirano pritožbo, v kateri je navedel drugačne razloge kot v napovedi pritožbe;

- sodišče druge stopnje s sodbo z dne 1. 9. 2015 obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

B-2.

6Pravica do pravnega sredstva zagotavlja vsakomur pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (25. člen URS). Smisel ustavnega zagotovila pravice do pravnega sredstva ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese(1) .

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi odločilo in presodilo relevantne pritožbene navedbe, zato obdolžencu pravica do pravnega sredstva (25. člen URS) ni bila kršena. Po presoji Vrhovnega sodišča procesna situacija v konkretni zadevi ni enaka procesni situaciji v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 93/2010 z dne 8. 7. 2010(2) (in sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 33/2012 z dne 19. 2. 2013), v kateri je obdolženec vložil napoved pritožbe, ki jo je naslovil "pritožba", po prejemu sodbe z obrazložitvijo pa obdolženec pritožbe ni vložil. Takšna situacija zakonsko ni urejena; vlogo, ki jo je obdolženec podal v času teka roka za napoved pritožbe in jo naslovil "pritožba" ter v njej jasno navedel, da se pritožuje zoper sodbo in obrazložil, zakaj se pritožuje, nato pa se ni (ponovno) pritožil zoper sodbo z obrazložitvijo, je potrebno šteti za "preuranjeno" pritožbo, ki je ni mogoče šteti za nedovoljeno. Drugače kot v citirani sodbi, je obdolženec v konkretni zadevi skladno s tretjim odstavkom 98. člena ZP-1 po tem, ko mu je sodišče prve stopnje poslalo prepis izreka sodbe brez obrazložitve, vložil napoved pritožbe (ki jo je sicer naslovil kot "pritožba"), po vročitvi sodbe z obrazložitvijo pa tudi pritožbo.

8Napoved pritožbe kot posebno procesno dejanje upravičene stranke predstavlja drugačen način izvrševanja pravice do pravnega sredstva (25. člen URS)(3), pri čemer pa se pravica do pravnega sredstva v svojem bistvu še zmeraj uresničuje enako kot v zadevah, kjer napoved pritožbe ni predvidena, torej z vložitvijo pritožbe. Navedeno pomeni, da stališču vrhovne državne tožilke, po katerem je potrebno presoditi tako navedbe v napovedi pritožbe kot v pritožbi, ni mogoče pritrditi. V primeru, ko napoved pritožbe ni izvršena, gre za negativno procesno predpostavko za nadaljevanje pritožbenega postopka, kar pomeni, da upravičena stranka z napovedjo pritožbe zgolj izkaže voljo za nadaljevanje postopka s pritožbo. Za napoved pritožbe se ne zahteva posebna obličnost; biti mora izrecna, nedvoumna in jasna v toliko, da lahko sodišče ugotovi, na katero zadevo se nanaša in kateri od upravičencev jo je napovedal(4), upravičenec pa ni dolžan navesti, v katerem delu in iz katerih razlogov bo zoper sodbo vložil pritožbo(5). Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da sodišču druge stopnje v primeru, ko upravičenec do pritožbe po napovedi pritožbe vloži pritožbo, ni potrebno presojati navedb v zvezi s pritožbenimi razlogi, ki jih je upravičenec navedel v napovedi pritožbe.

9Ker institut napovedi pritožbe predstavlja zgolj drugačen način izvrševanja pravice do pritožbe, bi v primeru, da bi sodišče druge stopnje presojalo navedbe v obeh vlogah, prišlo do širitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva. S presojo navedb v zvezi s pritožbenimi razlogi v napovedi pritožbe in pritožbi bi po presoji Vrhovnega sodišča prišlo do izničenja instituta napovedi pritožbe in njegovega namena, ki je v pospešitvi kazenskega postopka v lažjih kazenskih zadevah, večji ekonomičnosti in smotrnosti postopka ter razbremenitvi sodnika pri pisanju zamudnih obrazložitev. Presoja navedb glede pritožbenih razlogov v obeh vlogah bi prav tako pomenila podaljšanje roka za vložitev pritožbe pri pritožnikih, ki so pritožbo morali napovedati, kar bi predstavljalo neutemeljeno neenakopravno obravnavanje pritožnikov, ki so pritožbo morali napovedati in pritožnikov, kjer napoved pritožbe za vložitev rednega pravnega sredstva ni bila potrebna.

B-3.

10Vrhovna državna tožilka neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega zaključka, da je obdolženec obravnavano dejanje storil naklepno. Sodišče prve stopnje se je v točki 7 obrazložitve sodbe v zadostni meri opredelilo do subjektivnega zakonskega znaka obravnavanega dejanja in zaključilo, da se je obdolženec svojega dejanja, torej, da je imel v krvi morfin, zavedal in ga hotel storiti.

C.

11Kršitvi, ki ju je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala vrhovna državna tožilka, nista podani, zato je Vrhovno sodišče njeno zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (171. člen ZP-1 v zvezi s 425. členom ZKP).

----

(1) Odločbi Ustavnega sodišča U-I-98-91 z dne 10. 12. 1992 in Up-53/96 z dne 28. 10. 1998.

(2) Ureditev instituta napovedi pritožbe je v postopku o prekršku vsebinsko enako urejena kot v kazenskem postopku (368. člen ZKP).

(3) Poročevalca Državnega zbora št. 6/06, str. 41 in št. 10/96, str. 18.

(4) Mag. Petra Čas in drugi: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 516.

(5) Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 776.