VSL sodba in sklep I Cp 3251/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

a) spremeni v III. točki izreka tako, da se zviša prisojena odškodnina prvemu tožniku za 5.000,00 EUR (na 30.000,00 EUR), drugemu tožniku za 2.000,00 EUR (na 12.000,00 EUR) in tretjemu tožniku za 2.000,00 EUR (na 12.000,00 EUR), vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2003 dalje do plačila;

b) razveljavi v IV. točki izreka glede pravdnih stroškov in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožniki so s tožbo zahtevali odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njihove žene oziroma matere. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Toženkama je naložilo, da morata nerazdelno plačati prvemu tožniku (možu) 25.000,00 EUR, drugemu in tretjemu tožniku (sinovoma) pa po 10.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in sklenilo, naj vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2Zoper takšno sodbo so se pravočasno pritožili tožniki, ki se sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni in jim prisodi še preostalo zahtevano odškodnino, prvemu tožniku 13.000,00 EUR, drugemu in tretjemu tožniku pa po 8.000,00 EUR, z obrestmi in pravdnimi stroški. Vztrajajo, da gre v tem primeru za katastrofalno škodo. Sodišču prve stopnje očitajo, da ni v zadostni meri upoštevalo vseh njihovih tegob, bolečin in strahu. Prvi tožnik je po škodnem dogodku izgubil redno zaposlitev, vendar ni bil sposoben ničesar ukreniti zoper delodajalca, ker se je neprestano ukvarjal z mislijo, kako pomagati ženi. Ob zaslišanju ni bil sposoben celovito predstaviti življenja, ki ga zdaj živi. Tega je v celoti podredil ženi. Odpovedal se je vsemu, letenju z zmajem, druženju s prijatelji in hoji v hribe. Zase lahko poskrbi šele, ko uredi ženo, saj ji mora pomagati pri negi in oblačenju, poleg tega pa opraviti še vsa potrebna gospodinjska dela. Njegova duševna stiska je bila najhujša takrat, ko ga je žena prosila, naj ji pomaga pri samomoru. Njeno stanje se ne bo nikoli popravilo, temveč le še poslabšalo. Tudi druga dva tožnika močno trpita, čeprav svojo bolečino skrivata. Družita se le z omejenim številom sovrstnikov, večinoma sorodnikov. Še vedno živita doma, saj je zanju družina na prvem mestu, na mater pa sta izredno navezana. Sodišče prve stopnje se je ob zaslišanju tožnikov lahko prepričalo, da niso rentno naravnani. Zahtevana odškodnina glede na njihovo duševno trpljenje nikakor ni nerealna. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka, ker ni bil pravilno izračunan uspeh strank v pravdi. Poleg tega je sodišče spregledalo, da v tem primeru ni izdalo delne sodbe, temveč samostojno sodbo, in da so tožniki v postopku glede temelja odškodninske odgovornosti, ki se je vlekel več kot 12 let, v celoti uspeli.

3Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Stanje, v katerem se je po škodnem dogodku zaradi plegije in tej pridruženih zdravstvenih težav ter omejitev znašla žena prvega tožnika in mati drugih dveh tožnikov A. A., je brez dvoma posebej težko, vendar v nasprotju s pritožbenim stališčem tožnikov ne gre za katastrofalno škodo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (7. točka) je namreč razvidno, da ni popolnoma hroma niti osebnostno spremenjena, da lahko uporablja invalidski voziček, samostojno je in se umije, sodeluje pa tudi pri posameznih gospodinjskih opravilih. Kljub temu je gotovo, da tožniki zaradi njene invalidnosti hudo duševno trpijo; ne samo, da z njo močno sočustvujejo, tudi svoje življenje so (prvi tožnik skorajda v celoti, druga dva tožnika pa v znatni meri) podredili njenim potrebam in skrbi zanjo. Tožnikom je verjeti, da je njihovo duševno trpljenje težko opisati z besedami, vendar je iz sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje, čeprav so bili ob zaslišanju precej zadržani, brez pridržkov sledilo njihovim trditvam in izpovedi. Vse bistvene dejanske okoliščine, ki jih ponavljajo v pritožbi, so tako že bile upoštevane. Pritožbena trditev, da prvi tožnik, ki je že pred škodnim dogodkom izgubil zaposlitev, zaradi ženinega stanja nato ni bil sposoben ukrepati zoper svojega delodajalca, pomeni nedopustno pritožbeno novoto. Poleg tega to dejstvo ne more bistveno prispevati k celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja, ker ni izkazano niti zatrjevano, da bi realno lahko dosegel vrnitev na delo.

6Dejansko stanje je bilo torej v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno. Pri odmeri odškodnine tožnikom so bila pravilno upoštevana tudi predpisana merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), poleg vseh ugotovljenih okoliščin primera, zlasti stopnja in trajanje njihovih duševnih bolečin. Pač pa je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prezrlo dolgotrajnost sodnega postopka oziroma dejstvo, da je od škodnega dogodka do izdaje sodbe poteklo že več kot 12 let. Tožniki so zaradi tako dolgotrajnega čakanja na zadoščenje po presoji pritožbenega sodišča upravičeni do višje odškodnine kot drugi posredni oškodovanci v podobnih primerih. Njihovi pritožbi je zato delno ugodilo in prvemu tožniku prisodilo še 5.000,00 EUR, drugima dvema tožnikoma pa vsakemu še po 2.000,00 EUR odškodnine. V tem delu je izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremenilo. V presežku je bil odškodninski zahtevek tožnikov že na prvi stopnji utemeljeno zavrnjen. Še višja zahtevana odškodnina bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Načelo individualizacije odškodnine, ki ga posebej izpostavljajo tožniki v pritožbi, je namreč treba ustrezno uravnovesiti z načelom objektivizacije, ki je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo škodnega primera.

7Tožniki pa utemeljeno izpodbijajo tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da je bil doseženi uspeh pravdnih strank približno enak. Zmotno je namreč primerjalo le njihov uspeh glede višine zahtevka. Ker je o temelju zahtevka izdalo vmesno sodbo, v kateri je odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (164. člen ZPP), v nadaljevanju pa je postopek razdružilo, tako da je zahtevke tožnikov obravnavalo ločeno od zahtevka tožnice A. A., bi moralo v izpodbijani sodbi odločiti o vseh njihovih stroških, tudi o tistih, ki so tožnikom nastali v zvezi s temeljem njihovega zahtevka, saj se je z izpodbijano sodbo postopek zanje končal.

8Kadar sodišče druge stopnje spremeni prvo sodbo, po drugem odstavku 165. člena ZPP odloči o stroških vsega postopka. V obravnavanem primeru sodišče tega pooblastila ni moglo uporabiti, ker zaradi razdružitve postopka v spisu ni vseh listin, ki bi omogočile preizkus, ali in kateri priglašeni stroški pravdnih strank so bili potrebni za pravdo. Pritožbi tožnikov je zato ugodilo in izrek o stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo najprej ponovno pravilno izračunati uspeh strank v postopku, nato pa odmeriti njihove stroške, tako prvostopenjskega kot pritožbenega postopka in jih na koncu še pobotati. Svojo novo odločitev pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti, da jo bo mogoče preizkusiti.