VSRS sklep II DoR 69/2014

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo četrti odstavek 248. člena KZ, ko je odločilo, da mora tožena država tožnikoma vrniti zaseženo podkupnino?“

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena država dolžna prvemu tožniku plačati 9.806,38 EUR, drugi tožnici pa 12.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki, sodišče druge stopnje pa je obe pritožbi zavrnilo in je sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

2Zoper odločitev o zavrnitvi njene pritožbe tožena država vlaga predlog za dopustitev revizije. Navaja, da je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožnikoma vrniti denarna sredstva, ki so bila zasežena v kazenskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. K 314/2005 zoper obdolženega R. Š., zaradi kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 247. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in je bil tudi pravnomočno obsojen za to kaznivo dejanje. Toženka navaja, da je sodišče druge stopnje odločilo, da je pravni temelj tožbenega zahtevka četrti odstavek 248. člena KZ, ki določa, da se dana nagrada, darilo ali kakšna korist, ki je bila odvzeta, smejo vrniti tistemu, ki jih je dal, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je bilo odkrito. Tožena stranka meni, da je sodišče druge stopnje napačno razlagalo to določbo. Poudarja, da sta odpustitev kazni in vračilo dane podkupnine v opisanih primerih fakultativna in neobligatorna. Opozarja, da je treba v vsakem posameznem primeru presojati okoliščine kaznivega dejanja, ki bi terjale oziroma opravičevala odpust kazni oziroma vrnitev dane podkupnine, pri čemer je sodišče druge stopnje v tem primeru, kot odločilno štelo zgolj dejstvo, da je že naznanitev kaznivega dejanja dovolj za vrnitev dane podkupnine, čeprav bi po mnenju tožene države tudi civilno sodišče moralo primer presojati glede na njegove okoliščine. Opozarja, da sodne prakse o tem še ni in zato predlaga, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj:

1.) Ali je potrebno storilcu kaznivega dejanja neupravičenega dajanja daril po 248. členu KZ dano nagrado, darilo ali drugo odvzeto korist vrniti vedno v primerih, ko je storilec dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je bilo odkrito in bi mu bila lahko kazen zaradi teh okoliščin odpuščena, ali če je bila iz istih razlogov zaradi okoliščin, ki izključujejo pregon, kazenska ovadba zoper njega zavržena, oziroma ali je glede na zakonsko dikcijo fakultativne možnosti vračila treba vsak primer presojati posebej?

2.) Ali je v konkretni zadevi podana neupravičena pridobitev na strani tožene stranke po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika, oziroma ali sta tožeči stranki upravičeni do vračila zasežene koristi v kazenskem postopku, čeprav četrti odstavek 248. člena KZ določa, da se dana nagrada, darilo ali druga odvzeta korist v primeru iz tretjega odstavka tega člena smejo (in ne morajo) vrniti tistemu, ki jih je dal?

3Predlog je utemeljen.

4Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku navedenega pravnega vprašanja izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.