UPRS sklep I U 1186/2012

I. Tožba se zavrže.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 65. člena Statuta Univerze na Primorskem (Statut UP-UPB1, Ur. l. RS št. 124/2008 in 96/2011) in 31. člena Pravil o organizaciji in delovanju Fakultete za humanistične študije (FHŠ), skladno s 67. členom Statuta UP in 39. členom Pravil o organizaciji in delovanju Fakultete za humanistične študije ter na podlagi Odločbe o imenovanju dekana oz. vršilca dolžnosti dekana (HFŠ) Univerze na Primorskem odločila (v prvi točki izreka), da se skladno s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 800/2012-17 z dne 9. 7. 2012 odpravi sklep o začetku postopka volitev in imenovanje volilne komisije, sprejet na 35. redni seji senata UP FHŠ z dne 1. 3. 2012 pod točko 8 – začetek postopka za volitve dekana fakultete in sicer skupaj z rokovnikom volilnih opravil, ki je priloga tega sklepa. Razveljavijo se vsa volilna opravila in ustavi se postopek volitev kandidata za predlog rektorju UP za imenovanje dekana Univerze na Primorskem, Fakultete za humanistične študije, ki je začet po opravljenem sklepu. V drugi točki sklepa je odločeno, da se postopek izvolitve kandidata za predlog imenovanja dekana FHŠ skladno s 67. členom Statuta UP in 39. členom Pravil o organizaciji in delovanju UP FHŠ prične s 5. 1.0. 2012, t.j. šest mesecev pred iztekom mandata dosedanjemu vršilcu dolžnosti dekana, poteka pa po rokovniku, ki je priloga in sestavni del tega sklepa. V tretji točki sklepa je imenovana volilna komisija.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da dekan fakultete, v skladu s svojimi pristojnimi na podlagi 65. člena Statuta UP in v primeru, ko njegovo funkcijo opravlja vršilec dolžnosti po 39. členu Pravil o organizaciji in delovanju Fakultete za humanistične študije, skrbi za zakonitost dela članice ter opravlja druge naloge v skladu z zakonom, statutom in splošnimi akti univerze. Z odločbo z dne 26. 3. 2012 št. 1142-08/2012 je rektor UP, prof. dr. A.A., predčasno razrešil s funkcije dekanje Fakultete za humanistične študije izr. prof. dr. B.B. Z odločbo št. 1142-12/2012 je rektor UP imenoval izr. prof. dr. C.C. za vršilca dolžnosti dekana UP FHŠ za mandatno obdobje enega leta, ki teče od dne imenovanja, to je od 5. 4. 2012 do 4. 4. 2013. Z zadevno odločbo rektor UP imenovanega vršilca dolžnosti pooblašča tudi za primere razveljavljanj in zadržanj ter suspenzov nezakonitih ravnanj, sprejetih odločitev in vseh postopkov, ki niso v skladu z interesi učinkovitega poslovodenja na članici. Pooblastilo je dano tudi za pregled zakonitosti začetnega postopka razpisa dekanskih volitev, glede na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 800/2012-17 z dne 9. 7. 2012. Pooblastilo je pooblastitelju v primeru ugotovitve nezakonitosti začetnega postopka dano tudi, da sprejme potrebna volilna opravila v rokih, ki omogočajo, da bodo organi, ki v postopku imenovanja dekana sodelujejo, pravočasno, torej pred potekom mandata vršilca dolžnosti, opravili potrebna procesna in volilna opravila tako, da bo predlog za imenovanje po pristojnem organu za imenovanje novega dekana s štiriletnim mandatom, ki prične teči 5. 4. 2013, pravočasno predlagan v imenovanje. Pri presoji (ne)zakonitosti sklepa o začetku postopka volitev in imenovanja volilne komisije podpisnik izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je navedeni sklep v nasprotju s 67. členom Statuta UP, saj bi bivši dekanji, dr. B.B., predčasno razrešeni z dokončno odločbo o razrešitvi z dne 26. 3. 2012, potekel mandat šele 4. 10. 2012. Zato je z navedenim sklepom postopek imenovanja novega dekana, ki je začel teči 1. 3. 2012, pričel teči več kot 7 mesecev pred iztekom mandata bivše dekanje, kar pa je v nasprotju z odločbo 67. čl. Statuta UP, 33. člena Pravil o organizaciji in delovanju UP FHŠ ter 1. členom Pravilnika o kandidiranju in izvedbi volitev dekana FHŠ, ki predpisujejo za zakonit začetek postopka rok 6 mesecev pred iztekom mandata dekana. Ker je sklep o začetku postopka volitev nezakonit, ga je bilo potrebno odpraviti ter dne 1. 3. 2012 začeti postopek volitev in vsa volilna opravila vključno z rokovnikom razveljaviti in postopek ustaviti, kot je razvidno iz točke 1. tega sklepa. Vsi organi, ki sodelujejo v postopku imenovanja dekana, so vezani na to odločitev in morajo svoje aktivnosti uskladiti s tem sklepom. S 5. 10. 2012 je začet postopek volitev, zato vsi organi, ki sodelujejo v postopku volitev, sprejmejo rokovna volilna opravila glede na ta datum, tako da bo pristojni organ fakultete lahko pravočasno, t.j. pred potekom mandata vršilca dolžnosti dekana, predlagal novega dekana v imenovanje rektorju UP.

3Tožniki vlagajo tožbo zaradi odprave sklepa tožene stranke št. 092-30/12 z dne 30. 7. 2012 in predlog za izdajo začasne odredbe ter predlog za prednostno obravnavo. V tožbi pravijo, da je Senat univerze na Primorskem, Fakultete za humanistične študije, dne 1. 3. 2012 sprejel sklep št. 0614-022/12 o začetku postopka volitev kandidata za predlog rektorju tožene stranke za imenovanje novega dekana FHŠ, glede na to, da bi dosedanji (in kasneje nezakonito razrešeni) dekanji mandat potekel dne 4. 10. 2012. Navedeni sklep Senata FHŠ o izvedbi volitev pa je v.d. dekana FHŠ ponovno, v nasprotju z odločbo naslovnega sodišča opr. št. I U 800/2012 z dne 9. 7. 2012, odpravil s sklepom št. 092-30/12 z dne 30. 7. 2012 z dne 30. 7. 2012 (izpodbijani sklep). Za odločanje v predmetni zadevi je podana pristojnost naslovnega sodišča na podlagi določbe prvega in drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožeče stranke so vsi člani senata FHŠ in visokošolski učitelji, zaposleni na FHŠ. Še več, tožnika Č.Č. in D.D. sta kandidata za novega dekana FHŠ in jih izpodbijani sklep direktno prizadeva. Tožeče stranke v zvezi s temi trditvami prilagajo zapisnik o delu volilne komisije. Dopustnost tožbe in pristojnost naslovnega sodišča utemeljujejo na podlagi 4. člena ZUS-1. Z izpodbijano odločbo je bilo poseženo v človekove pravice in svoboščine posameznika, katerih kršitev je zatrjevana pod točko VI. tožbe in v pravnem mnenju Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani z dne 15. 5. 2012. Drugo sodno varstvo zoper odločitve dekana glede volitev novega dekana ni predvideno, zato je skladno z določbo 4. člena ZUS-1 podana pristojnost naslovnega sodišča. V izogib ponavljanju naj sodišče navedeno mnenje Inštituta za javno upravo z dne 15. 5. 2012 šteje kot sestavni del navedb tožečih strank v predmetnem postopku. Nadalje tožeča stranka prilaga sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 261/2012 z dne 23. 5. 2012, ki je v podobni zadevi oz. v identični zadevi, pri čemer se je navedena zadeva nanašala na imenovanje v.d. dekana in podelitev pooblastila v.d. dekanu, da preveri smotrnost začetka postopka novih volitev, ki naj bi postale nepotrebne in samemu sebi namen. Na podlagi tega nezakonitega rektorjevega pooblastila pa je tudi v.d. dekana sprejel nezakonit izpodbijani sklep. Iz točke 7. obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da v kolikor bo v.d. dekana s svojimi dejanji posegel v volilni postopek, pa je mogoče takšne akte in dejanja izpodbijati v postopku pred naslovnim sodiščem. Tožena stranka oz. njen organ, tj. v.d. dekana FHŠ je z izpodbijanim sklepom razveljavil volilna opravila in ustavil postopek izbire kandidata za predlog rektorju UP za imenovanje dekana UP FHŠ. S tem ravnanjem pa je izpolnjen dejanski stan, na katerega je Vrhovno sodišče opozorilo v točki 7. obrazložitve. Zato je za odločanje pristojno naslovno sodišče in je potrebna nujna in hitra intervencija sodišča, da se opisano nezakonito stanje odpravi, da se v skladu z Zakonom o visokem šolstvu, Statutom UP in Pravili FHŠ izvoli novi dekan FHŠ izmed visokošolskih učiteljev, ki so zaposleni na FHŠ in tam tudi opravljajo znanstveno-izobraževalno delo. Sklicujejo se na Pravilnik o kandidiranju in izvedbi volitev dekana FHŠ Koper (v nadaljevanju Pravilnik) ter na Pravila v prvem odstavku 34. člena. Tožeče stranke imajo tako aktivno kot pasivno volilno pravico v postopku izvolitve kandidata za dekana fakultete, ki ga nato imenuje rektor tožene stranke. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka (zanjo g. C.C.), ponovno razveljavila in v nasprotju s pravnomočno sodbo naslovnega sodišča opr št. I U 800/2012 postopek volitev novega dekana FHŠ ustavila. S tem je posegla tako v aktivno (pravico voliti v okviru senata FHŠ) kot tudi pasivno (pravico biti izvoljen na mesto dekana FHŠ) volilno pravico tožečih strank. Kot dokaz predlagajo zaslišanje strank. Izpodbijani sklep je datiran na dne 30. 7. 2012. Niti Statut, niti Pravila (kakor tudi drugi splošni pravni akti) ne določajo, da bi bila zoper izpodbijani sklep dovoljena pritožba. Izpodbijani sklep je torej dokončen. Kot razlog za svojo odločitev je tožena stranka navedla, da naj bi bil sklep o začetku postopka volitev nezakonit, ker se volitve in volilna opravila niso začela 6 mesecev pred prenehanjem mandata takratni dekanji (ki naj bi ji mandat potekel 4. 10. 2012), ampak 7 mesecev prej. V skladu z 33. členom Pravil in 1. členom Pravilnika se začetek postopka volitev začne 6 mesecev pred iztekom mandata dekanu. Postopek volitev in imenovanja dekana fakultete je urejen v Zakonu o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) in podrednima Statutu tožene stranke ter Pravilih FHŠ. Ureditev iz navedenih pravnih aktov je medsebojno skladna, pri čemer Pravila FHŠ in Pravilnik postopek imenovanja novega dekana urejajo najbolj podrobno. Statut tožene stranke ureja imenovanje dekana FHŠ smiselno enako (vendar manj podrobno) kot Pravila FHŠ (v členih 64. in 67. Pravil). Zelo pavšalno postopek imenovanja dekana ureja ZVis, ki v četrtem odstavku 24. člena določa zgolj, da dekana članice univerze imenuje rektor na predlog senata oz. strokovnega sveta članice univerze. Vsi relevantni pravni akti pa vsebujejo: postopek imenovanja novega dekana se začne 6 mesecev pred iztekom mandata aktualnemu dekanu; postopek imenovanja novega dekana se začne s sklepom Senata FHŠ (in ne morebiti dekana samega); večje število subjektov ima predlagalno pravico v postopku imenovanja dekana FHŠ; visokošolski učitelji, zaposleni pri VHŠ, imajo volilno pravico v postopku imenovanja dekana FHŠ; člani Senata FHŠ imajo pasivno volilno pravico v postopku imenovanja dekana FHŠ; dekan FHŠ nima nikakršnih pooblastil v postopku imenovanja dekana FHŠ. V nobenem aktu, niti Statutu, Pravilih ali Pravilniku ni določeno, da se postopek volitev lahko prične šele 6 mesecev pred potekom mandata aktualnemu dekanu. Določeno je zgolj, da se postopek volitev začne 6 mesecev pred potekom mandata. Navedeno določilo, kot je zapisano, je pomensko odprto, nejasno. Ali to pomeni, da se postopek volitev lahko začne točno tisti dan, ko ostane zgolj še 6 mesecev do izteka mandata dekanu, ali šele, ko je v času, ko ostane do izteka mandata dekanu 6 mesecev ali manj, ali vsaj 6 mesecev pred iztekom mandata. Pri razlagi navedenega določila si je potrebno pomagati z razlagalnimi metodami. V tem primeru pride v poštev teleološka razlaga, se pravi razlaga po namenu določene norme. Tako je potrebno določilo 6 mesecev pred iztekom mandata dekanu razumeti kot vsaj 6 mesecev pred iztekom mandata. Takšna razlaga je utemeljena z dejstvom, da izvedba volilnega postopka in volilnih opravil potrebuje določen čas. Prav tako pa je čas potreben kandidatom za premislek glede kandidatur na volitvah in tudi volivcem, ki potrebujejo čas za premislek glede izbire kandidata. Volilnih postopkov tako ni mogoče začeti znotraj 6 mesecev, saj bi v tem primeru ostalo premalo časa za izvedbo posameznih volilnih opravil. Da pa bi morali volitve začeti točno na določen dan, bi bilo seveda nesmiselno in prestrogo ter nepotrebno. Razlog je bil očitno „skonstruiran“ z namenom dosege samo enega cilja, tj. preprečiti letošnje volitve dekana za vsako ceno. FHŠ oz. Senat FHŠ je dne 1. 3. 2012 v skladu s Pravili začel postopek volitev in imenovanja dekana FHŠ za novo mandatno obdobje. FHŠ je izstavila (1) rokovnik za izvedbo volilnih opravil za volitve dekana FHŠ, z dne 1. 3. 2012 (rokovnik se prilaga); (2) obrazec soglasje kandidata za sodelovanje v postopku volitev in imenovanja dekana FHŠ (obrazec se prilaga); sprejel je sklep št. 0614-022/12, s katerim je naznanil začetek postopka za izvolitev novega dekana in je v ta namen imenoval volilno komisijo (g. E.E., ga. F.F. in g. G.G.), ter sprejel rokovnik volilnih opravil (sklep se prilaga); (4) ga. H.H. pa je izdala dopis „Volitve dekana Fakultete za humanistične študije“, št. 275-01/12, z dne 6. 3. 2012, s katerim je predstojnikom posredovala dokumente, navedene pod točkami (1), (2), in (3) ter jih obvestila o načinu in pogojih kandidiranja v postopku volitev novega dekana FHŠ (dopis se prilaga); (5) dne 25. 4. 2012 je zasedala volilna komisija, ki je ugotovila, da so do poteka roka prispele 3 pravočasne, popolne in upravičene kandidature (ena kandidatura za go. D.D. in dve kandidaturi za g. Č.Č.) (zapisnik se prilaga). Postopek imenovanja novega dekana je tekel po določeni časovnici in so do dne 20. 4. 2012 (rok za vložitev predlogov za kandidaturo dekana) bile vložene 3 kandidature. V skladu s potrjeno časovnico je postopek imenovanja novega dekana tudi potekal. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom predmetni postopek neupravičeno ustavila. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi kršitev določb upravnega postopka, Pravilnika, Pravil FHŠ, Statuta UP in človekovih pravic in sicer pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS in avtonomije univerze članic iz 58. člena Ustave RS, saj izpodbijana odločitev posega v notranji ustroj in demokratičen način oblikovanja organov članic univerze ter pravice zaposlenih visokošolskih učiteljev, da sodelujejo pri upravljanju članice univerze. V.d. dekana nima prav nikakršnih pooblastil v zvezi z vodenjem ali organizacijo postopka imenovanja novega dekana. V.d. dekana tako ni pooblaščen (1) razveljaviti volilna opravila za imenovanje dekana FHŠ, ki so že bila izvedena (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), kakor tudi ne (2) določiti, kdaj naj bi se postopek izvolitve dekana FHŠ začel (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). O uvedbi postopka imenovanja novega dekana namreč odloča Senat FHŠ (drugi odstavek 33. člena Pravil), trenutek uvedbe postopka pa določajo sama Pravila (prvi odstavek 33. člena Pravil). V skladu z 51. členom Pravil pa je Senat FHŠ najvišji strokovni organ FHŠ. Odloča o najbolj pomembnih vprašanjih za FHŠ. Dekan je dolžan v skladu z 11. alinejo prvega odstavka 31. člena Pravil izvrševati sklepe Senata FHŠ in jih ne nezakonito odpravljati. Z odločitvijo izpodbijanega sklepa je tožena stranka (v.d. dekana g. C.C.) v celoti presegla svoja zakonska (in podeljena) pooblastila. Z izpodbijanim sklepom je posegla v pravice (in avtonomijo) Senata FHŠ. Izpodbijani sklep nima nikakršne prave podlage, je nepravilen in nezakonit. Omenjena sodba je razveljavila podoben sklep v.d. dekana, ki je že enkrat dne 8. 5. 2012 razveljavil sklep Senata FHŠ o začetku izvedbe postopka volitev dekana, saj je bil tak sklep nezakonit. Namesto tega, da bi tožena stranka spoštovala pravnomočno sodbo naslovnega sodišča in pravni red RS, je zvijačno, s prekoračitvijo pooblastil odločila, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Pri tem je kot edini razlog navedla, da se naj bi postopek volitev začel prekmalu in sicer 7 mesecev pred iztekom mandata dekanu. Tožena stranka se prav posmehuje pravnem redu, saj je sama izdala sklep o začetku volitev celo 8 mesecev prej oz. zgolj formalno v rokovnik navedla, da naj bi bil sklep o začetku volitev izdan 5. 10. pri čemer bi bilo spoštovano določilo o 6 mesecih, kot ga interpretira tožena stranka. V rokovniku, ki je priloga izpodbijanega sklepa, je izrecno navedla, da je rokovnik sestavni del sklepa o začetku postopka kandidiranja in izvedbi volitev, čeprav naj bi vsebino sklepa v skladu s Statutom in Pravili določil Senat FHŠ. Namesto Senata je kar v.d. dekana, mimo svojih pooblastil, določil vsebino sklepa, katerega bi moral sprejeti Senat FHŠ. Namen določbe o 6 mesecih je v tem, da se volitve začnejo vsaj 6 mesecev pred iztekom mandata dekanu in ne točno 6 mesecev prej. Tožeče stranke pa še pojasnjujejo, da je v skladu s rokovnikom med opravilom „Glasovanje o kandidatih na seji Akademskega zbora“ in naslednjim opravilom „Izvolitev dekana na Senatu fakultete“ „ luknja“ skoraj 4 mesecev, ki je posledica zaključka šolskega leta in časa počitnic. Tudi iz tega razloga je bil sklep o začetku postopka volitev novega dekana začet že dne 1. 3. 2012. Namen funkcije v.d. dekana je v tem, da se čim hitreje vzpostavi običajno stanje in da se po rednem postopku imenuje dekan fakultete. Ravnanja v.d. dekana morajo biti usmerjena v čim hitrejšo izvedbo postopka imenovanja dekana. Zaradi tega (ob tem, da v.d. dekana sploh nima pooblastila za poseganje v postopek imenovanja novega dekana) je razveljavitev vseh že izvedenih volilnih opravil nezakonita, saj nasprotuje namenu funkcije v.d. dekana.

4V tožbi uveljavljajo, da so bile z izpodbijanim sklepom tožečim strankam kršene njihove ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Kakor že obrazloženo v tožbi imajo vse tožeče stranke tako pravico voliti (aktivno volilno pravico) kot biti voljen (pasivno volilno pravico) na mesto dekana FHŠ. Ustava RS sicer v prvem odstavku 58. člena določa avtonomijo univerze. Sistem imenovanja dekana FHŠ je določen z namenom zagotoviti čim večjo avtonomijo FHŠ (članice tožene stranke, deležne ustavno zagotovljene pravice do avtonomnosti). Avtonomnost FHŠ se lahko zagotovi samo tako, da se omogočijo volitve na mesto dekana FHŠ v skladu s pravnim redom RS. Z nedopustnim posegom v postopek imenovanja novega dekana FHŠ je tožena stranka (zanjo v.d. dekana FHŠ) posegla v avtonomijo FHŠ. Avtonomija v odnosu do tretjih oseb je bila z izpodbijanim sklepom FHŠ v celoti odvzeta. Izpodbijani sklep krši ustavno zagotovljeno pravico do avtonomnosti FHŠ. Nadalje tožena stranka z izpodbijanim sklepom posega v pravico tožečih strank do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS. Upravljanje javne fakultete je nedvomno javna zadeva. V skladu z določbami veljavne zakonodaje (ZVis, ter podrednih Pravil in Statuta) so tožeče stranke pridobile pravico sodelovati pri upravljanju FHŠ kot javne fakultete. Z izpodbijanim sklepom jim je bila pravica odvzeta, s čimer je bilo poseženo v njihove ustavno zagotovljene človekove pravice. Ob tem, da je izpodbijani sklep materialnopravno nepravilen in nezakonit in je bil izdan na podlagi kršitev pravil upravnega postopka, je tožena stranka z izdajo izpodbijanega sklepa posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tako tožečih strank kot FHŠ.

5ZUS-1 določa pogoje za izdajo začasne odredbe v 32. členu. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka razveljavila vsa volilna opravila in ustavila postopek volitev novega dekana FHŠ, hkrati pa je odločila, da se postopek imenovanja novega dekana ponovno uvedbe dne 5. 10. 2012. Izpodbijana odločba je dokončna (ne tudi pravnomočna), zaradi česar je pravno relevantna in ureja dejansko stanje FHŠ, tj. tudi pravice tožečih strank. Tožeče stranke v predmetnem postopku uveljavljajo ustavno človekovo pravico voliti in biti voljen, kakor tudi ustavno pravico avtonomnosti FHŠ v razmerju do tretjih oseb. Dokler bo izpodbijani sklep veljaven, tožeče stranke svoje aktivne in pasivne volilne pravice ne bodo mogle izvrševati. Prav tako vse dokler bo izpodbijani sklep veljaven, FHŠ kot samostojna fakulteta ne bo avtonomna – v celoti bo podvržena odločitvam izven sfere Akademskega zbora fakultete in Senata fakultete. Figurativno lahko opisno situacijo primerjamo s situacijo, da bi rektor univerze imenoval inženirja strojništva za dekana pravne fakultete ali pa diplomiranega filozofa za dekana fakultete za matematiko in fiziko. Menijo, da opisana primerjava vse pove in da je vsakomur jasno, da je opisano stanje nevzdržno. Dr. C.C. je bil postavljen od zunaj, nato v nasprotju s Statutom UP in Pravili FHŠ zvijačno s strani rektorja konec aprila 2012 prezaposlen na FHŠ. Dr. C.C. je biolog farmakolog, ki s fakulteto, ki jo vodi, nima nobene zveze. Nadalje – v skladu z rokovnikom imenovanja novega dekana, ki ga je tožena stranka z izpodbijanim sklepom razveljavila, bi tožeče stranke pridobile aktivno in pasivno volilno pravico najkasneje do dne 1. 10. 2012. Zaradi uveljavitve izpodbijanega sklepa pa bo celoten postopek imenovanja novega dekana lahko uveden šele dne 5.10. 2012, v kolikor bo sploh uveden in se ne bo pravica ponovno vzela v svoje roke in se bodo volitve dekana preprosto prestavile. Aktivna in pasivna volilna pravica (s tem pa tudi avtonomnost FHŠ) bosta tožečim strankam odvzeti za več kot 6 mesecev. Izpodbijani sklep bo izgubil pravno veljavo z odločitvijo naslovnega sodišča, ki pa je v vmesnem obdobju (do dne 1. 10. 2012) ni pričakovati. Z vsakim dnem veljavnosti izpodbijanega sklepa tožeče stranke izgubijo pravico voliti in biti voljen za najmanj 1 dan. Izguba pravice je absolutno nepovratna. Gre za nedenarno terjatev, ki je ni mogoče kompenzirati s plačilom denarnega zneska. Škoda, ki grozi (in nastaja) zaradi izpodbijane odločbe, je nepopravljiva. Nepopravljivost škode je še posebej poudarjena zaradi očitno in občutno nezakonitega ravnanja tožene stranke. Nasprotna stranka z uveljavitvijo začasne odredbe ne bi bila prav nikakor prizadeta. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka razveljavila vsa dosedanja volilna opravila in ustavila postopek imenovanja dekana FHŠ. Funkcija v.d. dekana je v čim hitrejši izvedbi rednega postopka imenovanja dekana FHŠ. V kolikor bi izpodbijani sklep ostal pravno veljaven do konca postopka pred naslovnim sodiščem na prvi stopnji, bi do odločitve že pretekel 6 mesečni rok za izvedbo novega postopka imenovanja dekana FHŠ. Aktualno, protipravno stanje bi bilo s tem v celoti legalizirano, sodno varstvo pa bi postalo neučinkovito. Ker je naslovno sodišče v zadevi že enkrat prednostno odločalo in ker se ne spoštuje odločitev naslovnega sodišča, je potrebno o zadevi čim prej odločiti. Ker izpodbijani sklep posega v volitve, ki so vezane na določen čas in roke, je potrebno čim prej odločiti, da se zagotovi izvedba volitev. Odločitev sodišča, ki bi bila po izteku roka volitev, bi bila neizvedljiva in bi zgolj ugotavljala nezakonitost za nazaj, kar bi pomenilo, da bi bilo pravno varstvo za tožnike neučinkovito. Tožeče stranke predlagajo, da se sklep tožene stranke št. 092-30/12 z dne 30. 7. 2012 odpravi in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zamudnimi obrestmi. V zvezi z začasno odredbo pa tožeče stranke predlagajo, da se do pravnomočnosti tega postopka zadrži izvršitev sklepa tožene stranke št. 092-30/12 z dne 30. 7. 2012 in se volitve dekana Univerze na Primorskem, Fakultete za humanistične študije nadaljujejo v skladu z rokovnikom, določenim s sklepom Senata FHŠ, št. 0614-022/12 z dne 1. 3. 2012, ki pa je bil izpisan dne 2. 3. 2012. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka pravi, da tako kot je začasna odredba predlagana, je dejansko nezmožna izvršitve in v kolikor bi bila izdana, bi bila tudi nezakonita. Navaja, da si v skladu s pozivom sodišča pridržuje pravico podati tudi odgovor na tožbo v roku 8 dni, ki teče od 15. 8. 2012, tako da v tem predlogu prereka le tožbene navedbe in navedbe, s katerimi tožniki utemeljujejo predlagano začasno odredbo. Predpostavka za vložitev in izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je vložena tožba. Le to pa lahko vložijo aktivno legitimirane stranke. V konkretni zadevi tožniki pravnega interesa za vložitev tožbe ne izkazujejo. Tožniki tudi nastopajo kot enotna stranka in v konkretnem ne gre za odločanje o upravnem aktu. Ni pravne podlage za to, da nastopa več tožnikov na strani tožeče stranke, saj ZUS-1 ne pozna skupinske tožbe, oz. ne gre za enotne nujne sospornike, zato je potrebno postopek razdružiti v toliko postopkov, kolikor je tožnikov. Razdružitev postopka terja tudi razlog različnega svojstva tožnikov in sicer ti utemeljujejo svoj interes kot člani senata FHŠ in nekateri od njih (2) kot kandidati za dekana UP FHŠ. Tako se bo pravni interes za predmetni postopek za vsako posamezno tožečo stranko presojal posamično. Nadalje za posamezne tožnike, konkretno za sedmotožnika in devetotožnico ni pristojno Upravno sodišče v Ljubljani, ampak Zunanji oddelek v Novi Gorici in Zunanji oddelek v Celju, saj na zunanjih oddelkih skladno določilu 9. člena ZUS-1 sodi Upravno sodišče glede na prebivališče tožnika, kar je še nadaljnji razlog za razdružitev postopka, ter za odstop zadeve krajevno pristojnemu sodišču. Nenazadnje bo po razdružitvi potrebno vsakemu tožniku posebej poslati taksni opomin z nalogom za plačilo sodne takse in v kolikor bo vsaka od posameznih tožečih strank v posebnem postopku v roku takso plačala, bo sodišče postopek (po posamezni tožbi in predlogu za začasno odredbo, za katero bo plačana taksa) nadaljevalo, sicer pa zavrglo tožbo in predlog. Tožbo je treba zavreči tudi zaradi neizkazane procesne predpostavke, saj upravni spor v predmetni zadevi ni dopusten, ker ne gre za odločanje o upravnem aktu, niti ne obstajajo ostale predpostavke za vodenje upravnega spora, tako da je z zavrženjem tožbe potrebno zavreči tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Dejstvo je, da bi predlagana začasna odredba, v kolikor bi bila izdana, dejansko predstavljala nepopravljivo škodo tožencu, ki bi jo težko odpravil, oz. sploh ne, saj bi vzpostavila nezakonito stanje, ki ga predvideva nezakonit sklep senata z dne 1. 3. 2012, skupaj z izpisanim rokovnikom. Izdana začasna odredba bi namreč prizadela javni interes, to je na toženi stranki vključno z njenimi organi spremeniti obstoječa poslovodna in upravljavska ter zastopniška razmerja. Hkrati bi izdana začasna odredba posegla tudi v avtonomijo univerze in v dokončne odločitve rektorja kot pristojnega organa za imenovanja in razrešitve dekana. Hkrati bi izdana začasna odredba posegla tudi v obligacijsko pravna in delovna razmerja tožene stranke do v.d. dekana v osebi prof. dr. C.C. S tem bi bil prizadet tudi javni interes, oškodovana pa bi bila tožena stranka in tudi tretji tako imenovana prizadeta stranka, v.d. dekan v osebi prof. dr. C.C. in konec koncev študentje, ki bi jih vodstveno „brezvladje“, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, motilo in jim ne bi omogočalo varnega študija. Javna korist bi bila torej prizadeta. Nenazadnje bi navedena začasna odredba predstavljala napačno razrešeno predhodno vprašanje, to je, ali se dekana na članici tožene stranke imenuje ali nezakonito voli. O slednjem ni dileme in je tudi ne more biti. Določba 21.a in 24. člena ZVis govori zgolj o imenovanju dekana, prav tako Statut UP. V predmetni zadevi vsekakor ne gre za postopek izvolitve, pač pa za postopek imenovanja dekana oz. del tega postopka oz. fazo priprave izoblikovanja predloga kandidata v imenovanje Senata članice. Ta akt pravno in vsebinsko niso volitve. Volitve so namreč politični postopek, med katerim cenzusno določeni ljudje oddajo svoj glas, ki predstavlja njihovo pravico do udeležbe v političnem dogajanju ter tako prenesejo svoje pravice na drugo osebo – politika, ki se s tem ukvarja poklicno. Torej, v konkretnem primeru, ko zgolj Pravila o organizaciji in delovanju UP FHŠ, ki so podstatutarni akt (le v dveh členih), napačno gramatikalno oz. slabo nomotehnično opredelijo postopek oblikovanja predloga Senata kot volitve, to ne more in ne sme zavesti. Vsebinska razlaga celote postopka je potrebna z upoštevanjem vsebine vseh določb ZVis, Statuta UP, kolikor tudi Pravil o organizaciji in delovanju UP FHŠ. Slednje je nujno razlagati skladno določbah ZVis in člena 3 in 117 Ustave RS. Ustava govori zgolj o volitvah oblasti oz. političnim predstavnikov. Vsled navedenega so tudi sprejeti ustrezni zakoni v zvezi z volitvami političnih predstavnikov ljudstva – Zakon o volitvah v Državni zbor, Zakon o volitvah predsednika republike, Zakon o lokalnih volitvah, Zakon o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament. Način oblikovanja predloga Senata UP FHŠ kandidata v imenovanje rektorju torej niso in ne morejo biti volitve, gre zgolj za odločanje organa, ki pa ga sestavljajo člani, ki zanj izjavljajo voljo. Ta izjavljena volja pa ni enaka volitvam, ki jih Ustava RS varuje kot ustavno kategorijo, saj volitve dekana niso predvidene v nobenem zakonu, ne v ZVis in tudi v Statutu UP ne. Tudi pravila o organizaciji delovanju UP FHŠ v 1. odstavku 33. člena povzemajo iz Statuta UP določbo o razpisu postopka imenovanja dekana (v roku šestih mesecev pred iztekom mandata aktualnega dekana). Dekan članice se ne voli, pač pa je imenovan. Člani Senata – tožniki – tudi „voliti“ ne morejo niti, po nezakonito začetem postopku sklepa Senata z dne 1. 3. 2012, saj akademski zbor sploh še ni izoblikoval predloga Senatu. V kolikor bi sodišče izdalo predlagano začasno odredbo, bi odločilo že o glavni stvari in bi slednje pomenilo, da je sprejelo tezo, da gramatikalna razlaga nomotehnično slabo zapisane določbe Pravil o organizaciji in delovanju UP FHŠ v 2. odstavku 33. člena in v določbi 35. člena pomeni volilno pravico in zaključek, da se dekan izvoli na članici tožene stranke. Slednje bi bilo v izrecnem nasprotju z obstoječo sodno prakso in kar protiustavno. Ustavno sodišče RS je namreč v svoji odločbi opr. št. U-I-34/94, ko je presojalo skladnost določb ZVis z določbo 58. člena Ustave RS v zvezi z avtonomijo članice do univerze (UP), odločilo, da je avtonomija dana le slednji, tako da članica (fakulteta, konkretno UP FHŠ) avtonomije na področju delovanja univerze nima in je ne uživa. To pomeni tudi v razmerju organov. Področja delovanja univerze določa ZVis v členu 28 in 23, ko določa, da naloge, pristojnosti, število članov in način izvolitve, trajanje mandata in način odločanja organov univerze podrobneje uredijo s Statutom, in sicer v skladu z zakonom in ustanovitvenim aktom. ZVis v določbi 23. člena določa, da je rektor poslovodni organ univerze, v določbi 24. člena pa, da rektor na predlog Senata imenuje dekana članice univerze. Enake določbe ima Statut tožene stranke v določilih 28. in 64. člena. Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločitvi tudi jasno pove, da avtonomija članice, na katero se neutemeljeno sklicujejo tožniki, ni možna na področju delovanja univerze, saj bi drugače prišlo do anarhije in generiranja sporov. Prav napačno razumevanje avtonomije tožnikov pa vodi v konkretni upravni spor, ko le-ti nočejo priznati, da svojega interesa in koristi, ki ni utemeljena v zakonu ali na temelju zakona sprejetem splošnem aktu, nimajo in ga ne morejo izkazati. Nezakonit interes nima pravnega varstva. Prav za slednje gre pri zatrjevanju tožnikov, ko le-ti utemeljujejo nujnost izdaje začasne odredbe, s katero pa bi sodišče nezakonito, ne le začasno, pač pa trajno preprečilo legitimno začet postopek imenovanja novega dekana, kot je konkretiziran v točki 2 izpodbijanega sklepa. V kolikor bi se postopek „volitev dekana“ nadaljeval na temelju nezakonitega sklepa Senata z dne 1. 3. 2012, za katerega je nesporno, da je začet nezakonito oz. več kot mesec (in pet dni) prezgodaj, bi se ignorirala tudi odločitev naslovnega sodišča, ko je le-to v sodbi I U 800/2012 z dne 9. 7. 2012, v točki 12 zapisalo: „To pomeni, da bi lahko vršilec dolžnosti dekana z izpodbijanim sklepom razveljavil vsa volilna opravila in ustavil postopek imenovanja dekana le, če bi presodil, da je sklep nezakonit.“ Torej, naslovno sodišče v.d. dekanu priznava pristojnost razveljaviti in ustaviti postopek po nezakonitem sklepu Senata. Prav za to gre pri izpodbijanem sklepu. Le slednje je ob izpolnjevanju dolžnosti varuha zakonitosti dela članice (po 2. alineji prvega odstavka 65. člena Statuta UP) v.d. dekan z izpodbijanim sklepom storil. Torej, deloval je zakonito in skladno zavezi 33. člena istih pravil, na katere se sklicujejo tožniki, tudi razpisal začetek postopka imenovanja dekana, vse skladno z rokom, ki jih predvidevajo splošni akti tožene stranke in skladno dokončni odločbi rektorja ob imenovanju v.d. dekana z dne 4. 4. 2012 in svoji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto dekana UP FHŠ. Da je razpis „volitev“ dne 1. 3. 2012 preuranjen glede na Statut UP, pa je med strankami nesporno dejstvo. To nesporno dejstvo pa rezultira v ugotovitvi nezakonitosti sklepa Senata z dne 1. 3. 2012. Ugotoviti torej je, da v.d. dekan ni posegel v zavarovan položaj Senata članice, kaj šele v položaje članov Senata. Odgovor na vprašanje, ali sklep v.d. dekana sploh lahko posega v pravni položaj člana senata kot posameznika, kar je primer tožnikov in njihovih zatrjevanj, ko gre za poseg v sklep Senata (kolektivnega organa), je nikalen. Senat uresničuje svoje pravice kot kolegijski organ. Če bi dekan ravnal v neskladju s svojimi pristojnostmi, tako da bi posegel v pristojnost tega organa, po obstoječi praksi sodišč tako ravnanje ne bi štelo za poseg v zavarovano pravico oz. pravni položaj člana Senata. Kot že zgoraj navedeno Ustava RS ne zagotavlja pravice univerzitetnim učiteljem do volitev v organe članic univerz (ne aktivne kot pravice voliti in ne pasivne kot pravice biti voljen) kot ustavne pravice. Takšno pravico je nujno razlagati kot del ustavne pravice avtonomije univerz in kot del ustavno zagotovljene akademske svobode zaposlenih učiteljev in raziskovalcev na univerzi, ne pa kot del ustavne pravice do volitev. Odločanje oz. izjavljanje volje člana Senata članice tožene stranke ni upravljanje z javnimi zadevami. Senat članice ima pristojnosti določene skladno z ZVis v Statutu UP. Pravice uveljavljanja Statut UP na Senat članice ne prenaša. Zato je tudi napačen sklep in trditev tožnikov, da jim je z izpodbijanim sklepom poseženo v ustavno varovano pravico sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. V kolikor bi sodišče ugodilo začasni odredbi, bi bil prizadet položaj vršilca dolžnosti dekana in opravljanje njegove funkcije, saj rokovnik z dne 2. 3. 2012, na katerega se sklicujejo tožniki in ki ga zahtevajo v izvršitev, ni nujno zmožen realizacije, saj so roki za vsa predvidena procesna opravila od 20. 4. 2012 že zamujeni. V rokovniku z dne 1. 3. 2012 naveden rok glasovanja o kandidatih na seji akademskega zbora z dne 6. 6. 2012, oblikovanje volilnega imenika z dne 28. 5. 2012, rok za oddajo mnenja Študentskega sveta o kandidatih z dne 24. 5. 2012, vključno z objavo kandidatne liste in pozivu Študentskega sveta in pozivu Študentskemu svetu za oblikovanje mnenja o kandidatih, so torej že potečeni in dejansko neizvršljivi. Dodati pa je, da bi izvolitev dekana na Senatu fakultete, tako kot predvideva sporni rokovnik, ki bi naj bil del izreka začasne odredbe, skupaj z objavo rezultata „volitev“ (1. 10. 2012 in 3. 10. 2012), povzročil le dodatno anarhijo in generiranje novih sporov, saj glede na dosedanjo stanje, ko je predčasna razrešitev dekanje in imenovanje v.d. dekana in posledično glede na ta postopek tudi začeti razpis novega imenovanja dekana, generiral sedaj že peti upravni spor (naslovno sodišče, skupaj z oddelkom v Novi Gorici jih vodi pod opr. št. III U 89/2012, III U 91/2012 – oba Zunanji oddelek v Novi Gorici, ter I U 800/2012 ter III U 105/2012), utemeljeno pričakovati anarhičnost stanja pri toženi stranki oz. generiranje novih sporov s strani tožnikov zlasti od dne 1. 10. 2012 oz. 3. 10. 2012 dalje po tej predlagani začasni odredbi „izvoljenega“ dekana ob dejstvu, da tudi v tej tožbi v.d. dekana ne priznavajo kot legitimnega in zakonito imenovanega. V javnem interesu je, da ima tožena stranka delujoče organe, ki jih pri pristojnem postopanju ne ovirajo nelegitimno postavljeni nadomestni organi. Torej, kot zgoraj opisano, z izdajo predlagane začasne odredbe sodišče ne bi preprečilo kršitve pravice voliti in biti voljen, saj za to pravico v konkretnem pri oblikovanju predloga kandidata za dekana ne gre. Ne gre prezreti, da rokovnik, ki je priloga izpodbijanemu sklepu pod točko 2, s katerim pooblaščeni organ tožene stranke razpisuje postopek imenovanja dekana skladno roku iz 1. odstavka 67. člena Statuta UP, kakor tudi roku iz 1. odstavka 33. člena in 39. člena Pravil o organizaciji in delovanju UP FHŠ. Rokovnik omogoča , da tožniki niso dejansko v ničemer prikrajšani, torej ni poseženo v nobeno njihovo korist, ki bi temeljila na zakonu ali na zakon oprtem splošnem aktu. Vendar nihče od teh tožnikov ni „izvoljen“ kandidat na akademskem zboru ali Senatu, tako da bi imel status predlaganega kandidata v imenovanje. Status nezakonitega kandidata (predročno – za več kot mesec dni) razpisanega postopka imenovanja dekana, ki ni potrjen na akademskem zboru ali Senatu, kar je konkreten primer pri obeh navedenih, ni pravno varovana korist. Protipravnega pridobljenega stanja namreč obstoječi pravni red ne varuje. Čas razpisa postopka imenovanja je namreč bistvena okoliščina, ker je na to okoliščino vezan tudi izkaz izpolnjevanja pogojev, to je med ostalim tudi čas in status zaposlenega na UP FHŠ s potrebno habilitacijo za izpolnjevanje pogojev. Vsi tisti, ki so se zaposlili na UP in opravljajo delo na članici UP FHŠ, po (1. 3. 2012 do) 5. 4. 2012, so namreč iz kroga pravočasnih prijav izpadli in torej na račun teh so protipravno prikrajšani pri kandidaturi v zakonito razpisanem postopku. Slednje pomeni, da bi tudi vsi ti, vključno s konkretnim, z navedeno začasno odredbo trpeli nepopravljivo škodo, saj se ob zavrnitvi tožbe ali celo zavrženju, njihov položaj ne bi mogel izboljšati, saj bi 3. 10. 2012 že bil razglašen (sicer nezakonito) „novoizvoljeni“ dekan (na temelju nezakonito razpisanega postopka), ki bi se predlagal rektorju v imenovanje. Torej, z izdano začasno odredbo bi bil prizadet interes in s tem legitimna korist tožene stranke imeti zakonito predlagane imenovane dekane. To vključuje tudi zakonito imenovanega v.d. dekana, ki po odločbi z dne 4. 4. 2012 izvršuje dodeljeni in prevzeti mandat (tudi s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto dekana) od 5. 4. 2012 do 4. 4. 2013. Torej, za celotno obdobje od 1. oz. od 3. 10. 2012 do 4. 4. 2013 tožena stranka zakonit poslovodni organ članice ima in bi vzporedni organ za njo predstavljal notranjo nestabilnost, ki bi rezultirala v anarhiji in sprožala notranja protislovja, ki bi generirala nepotrebne spore in kar bi vse skupaj hromilo učinkovito in zakonito delovanje tožene stranke. Tudi širša javnost bi bila zmedena in zbegana, zlasti ob dejstvu, da je predmetna zadeva medijsko odmevna, tožniki pa razlagajo novinarjem svojo resnico tudi za ceno krnitve ugleda in časti tožene stranke, saj tako kot v tožbi, tudi v javnosti zatrjujejo, da je v.d. dekan nelegitimen in nezakonit in da njegovih dejanj ne priznavajo. Stanje bi po izdaji predlagane začasne odredbe dodatno poslabšalo položaj v.d. dekana, saj bi se tudi pri ostalih sodelavcih, glede na izdano začasno odredbo, vnesel dvom o legitimnosti slednjega, kar bi povzročilo tudi nemir. Tudi širša javnost bi bila s tem prizadeta, tožena stranka pa bi morala zato pojasnjevati v javnosti legitimnost delovanja in razlagati pooblastilna razmerja med organi, kar pa je moteče in bi se odražalo tudi v prizadetosti njenega dobrega imena. Okrnjen bi bil njen ugled, javnost pa bi bila po nepotrebnem vznemirjena. Ne le širša javnost, pač pa tudi študentje, ki bi bili zbegani, in zlasti diplomanti, ki jim bi bilo potrebno pojasnjevati pooblastilna razmerja organov članice. Utemeljeno je pričakovati, da bi ob ugoditvi predlagane začasne odredbe vznemirjanje širše javnosti predstavljalo motnjo javne koristi, to je predvidljivih posledic in nujnega javnega miru ter zaupanja v izobraževalni proces s podeljeno javno listino (diplomo, ki jo podpisujeta dekan in rektor), tožnice. Vse to terja zavrnitev predloga. Z izdajo začasne odredbe bi torej nastala le težko popravljiva škoda toženi stranki in tudi prizadeti stranki, to je v.d. dekana, dr. C.C. Slednji bi trpel šikane tako s strani tožnikov, kakor tudi po nezakonitem rokovniku z dne 1. 3. 2012 „izvoljenega“ kandidata. Brez začasne ureditve spornega razmerja toženi stranki, kakor tudi tožnikom, ne bi nastala nobena škoda, kaj šele nepopravljiva škoda. Tožena stranka ima vse organe in sicer zakonito in legitimno izvoljene, imenovane in delujoče, tako, da brez intervencije sodišča tekoče izvaja svoje poslanstvo. Tudi tožniki ne bi z zavrnitvijo predloga po izdaji začasne odredbe trpeli nobene škode. Kot škodo bi bilo možno opredeliti le pravno priznano škodo, ki vključuje tudi pravno zavarovani interes na zakonu temelječ interes ali korist. Tega pa tožniki ne zmorejo dokazati. Še konkretno ga ne opredelijo. Zgolj pavšalno navajajo zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe. Kar se tiče sorazmernosti prizadetosti koristi tožene stranke z eventualno prizadeto koristjo tožnikov, tožena stranka izpostavlja, da bi z ugoditvijo predlogu začasne odredbe bilo poseženo v sorazmerje le-te v njeno škodo. Tožniki sami navajajo, da se v času poletnih počitnic, (ki, kot je splošno znano, v šolstvu, vključno z visokim šolstvom, trajajo do 30. 9), kar se tiče volilnih opravil pri toženi stranki ne more izvajati ničesar, tako da bi predlagana začasna odredba tudi posegla v to stanje, in sicer bi od tožene stranke terjala opravo v rokovniku sicer že vseh zamujenih opravil, tako da skladno rokovniku sploh do 3. 10. 2012 postopka „izvolitve“ ne bi bilo zmožno zaradi že opisane nezmožnosti. Tudi ta okoliščina kaže na prizadetost in oškodovanje tožene stranke v primeru ugoditve predloga tožnikom. Ne le, da je predlagana začasna odredba dejansko in pravno neizvršljiva (saj so vsi bistveni roki že potečeni), je tudi nezmožna realizacije v tem obdobju, saj „volilnega“ telesa – akademskega zbora na UP FHŠ sedaj ni možno sklepčno sklicati. Pomenilo bi zgolj šikano in oviro pri izvajanju vseh pristojnosti in nalog tožene stranke. Ne gre spregledati, da tožniki sami navajajo, da je izpodbijani sklep dejansko, kar se ugotovljenega nezakonitega roka razpisa postopka imenovanja tiče, dejansko neskladen rok, ki je zapisan v Statutu UP oz. v Pravilih o organizaciji in delovanju UP FHŠ, torej je nezakonit. Kar zadeva položaj tožnikov D.D. in Č.Č., tožena stranka pravi, da pri njiju ne gre za to, da bi ju Senat UP FHŠ (ali akademski zbor) že „izvolil“. Le njuna „izvolitev“ kot kandidata na Senatu članice za predlog Senata rektorju v imenovanje bi eventualno bil ob predpostavki zakonito začetega postopka pravno varovani interes. V dosedanji sodni praksi tudi v primeru izkazanega statusa takega kandidata ni rezultiralo v priznanju pravnega interesa. (Na primer: dr. I.I. zoper UM, dr. J.J. UM ST zoper UM, kar je naslovnemu sodišču znano). Bistveno torej pri ugotavljanju pravno zavarovanega interesa omenjenih tožnikov je, da v dosedanji fazi postopka po spornem sklepu z dne 1. 3. 2012 nista „izvoljena“ kandidata v nobenem od tako imenovanih kolektivnim organov, ki po določbah ZVis in Statuta sodelujejo v postopku imenovanja dekana kot predlagatelji. Zato tudi interesa za vodenje tega spora navedena tožnika kot kandidata ne izkazujeta. Izpodbijani sklep v.d. dekana pomeni le realizacijo napotka sodbe naslovnega sodišča I U 800/2012 z dne 9. 7. 2012 s takojšnjo zagotovitvijo nove pravne podlage za razpis postopka imenovanja dekana (konkretizacija zaveze iz 39. člena pravil o organizaciji in delovanju UP FHŠ). Ker zaradi obstoječega stanja fakulteti ne grozi nikakršna škoda, ta škoda pa tudi ni izkazana tožnikom, še manj pa, da bi lahko izkazali grozečo hudo ali nepopravljivo škodo, so zgolj trditve tožnikov, ki z ničemer niso konkretizirane, ne le pavšalne, pač pa nedokazane in neresnične. Predlog za izdajo začasne odredbe je zato treba zavrniti, podredno skupaj s tožbo zavreči, v vsakem primeru pa tožnikom naložiti plačilo toženčevih stroškov postopka v priglašeni višini.

7Upravno sodišče je s prvim sklepom v tej zadevi z dne 14. 8. 2012 zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in je odložilo izvršitev sklepa vršilca dolžnosti dekana Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem št. 092-30/12 z dne 30. 7. 2012 do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožnikov zoper izpodbijani akt v tem upravnem sporu.

8Vrhovno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo, sklep Upravnega sodišča I U 1186/2012-11 z dne 14. 8. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek. Zavzelo je stališče, da je odločitev sodišča prve stopnje „preuranjena, saj temelji na njegovi zmotni presoji, da so procesne predpostavke za to odločanje, to je tožba, ki je primerna za vsebinsko obravnavo, v upravnem sporu, izpolnjene“ in Vrhovno sodišče je dodalo, da /.../ „za odločanje o izdaji začasne odredbe očitno niso bile izpolnjene procesne predpostavke“ /.../ (6. odst. obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča I Up 408/2012 z dne 13. 9. 2012). V 11. odstavku obrazložitve tega sklepa pa Vrhovno sodišče ob uporabi pravne opredelitve upravnega akta iz 2. člena ZUS-1 navaja, da v tem sporu „izpodbijani akt očitno ni upravni akt. Da bi šlo za drug akt, zoper katerega bi bilo sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, pa ni določeno v nobenem zakonu.“

9Upravno sodišče je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča ponovno odločalo o presoji procesnih predpostavk za tožbo in s tem tudi za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe in je v sklepu I U 1186/2012-28 z dne 10. 10. 2012 odločilo, da Upravno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Kopru. V obrazložitvi tega sklepa je Upravno sodišče v odstavkih od 9 do vključno 15 obravnavalo razlike v presoji obstoja procesnih predpostavk za tožbo v tem upravnem sporu med Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem. Nato pa je v 16. odstavku obrazložitve zavzelo stališče, da je treba iz razloga, ker bi vztrajanje Upravnega sodišča na interpretaciji ZVis v skladu z Ustavo, po kateri izpodbijani akt pomeni drug posamični akt (ki ni upravni akt) iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, dejansko odvzelo možnost učinkovitega sodnega varstva tožnikom zaradi časovnega poteka volitev, v tem konkretnem primeru slediti interpretaciji ZVis s strani Vrhovnega sodišča, da izpodbijani akt tudi ni drug posamični akt iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Upravno sodišče je na tej podlagi po ugotovitvi, da tožniki v bistvu uveljavljajo sodno varstvo ustavne pravice iz 75. člena Ustave (soodločanje), po določbi 5(1)(b) člena ZDSS-1 pa je delovno sodišče pristojno za odločanje o individualnih sporih o pravicah iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Kopru.

10Vrhovno sodišče je na novo pritožbo tožene stranke odločilo, da se sklep Upravnega sodišča I U 1186/2012-28 z dne 10. 10. 2012 razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 521/2012 z dne 26. 3. 2013). V 19. točki obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča je navedeno, da mora sodišče prve stopnje upoštevati stališča Vrhovnega sodišča, podana v obrazložitvi tega sklepa.

11Na tem mestu Upravno sodišče ne bo povzemalo bistvenih stališč, interpretacij in ugotovitev, ki jih postavlja Vrhovno sodišče v sklepu I Up 521/2012 z dne 26. 3. 2013, ampak jih bo vključilo in upoštevalo v vsebinski obrazložitvi tega sklepa.

12Obrazložitev k prvi točki izreka:

13Tožba se zavrže.

14Sodišče je po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča I Up 521/2012 tožnikom poslalo poziv, da sporočijo sodišču, ali glede na vsebino vročenega sklepa Vrhovnega sodišča z dne 26. 3. 2013 in glede na splošno znano dejstvo, da so volitve dekanje FHŠ UP zaključene z izvolitvijo izr. prof. dr. D.D., še imajo interes za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, ali morebiti tožbo umikajo. Za tem je sodišče tožnikom poslalo tudi vlogo tožene stranke, v kateri tožena stranka sodišču sporoča, da je bila omenjena dekanja izvoljena za dobo 4 let in da zato tožeča stranka nima več pravnega interesa za tožbo. Tožena stranka se je v navedeni vlogi sklicevala tudi na stališče Vrhovnega sodišča, da tožniki nimajo sodnega varstva v predmetni zadevi, ampak bi ga imeli samo zoper odločbo rektorja o imenovanju dekanje. Pooblaščenec tožnikov na poziv sodišča v postavljenem roku in tudi kasneje ni odgovoril. V ponovnem postopku je do razlike med stališčema Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča prišlo zaradi tega, ker je Upravno sodišče ob ugotovitvi, da tožniki s tožbo v bistvu uveljavljajo samo pravico do soodločanja iz 75. člena Ustave, čemur tožniki niso oporekali in s čimer se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče, presojo z vidika subsidiarnosti sodnega varstva v upravnem sporu ustavilo na uporabi določila 5(1)(b) člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Po tej določbi je namreč delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Vrhovno sodišče pa presoje o tem, ali je zagotovljeno drugo sodno varstvo pravice iz 75. člena Ustave (klavzula subsidiarnosti sodnega varstva v upravnem sporu) ni ustavilo na določbi 5(1)(b) člena ZDSS-1, ampak je dostopnost tožnikov do sodnega varstva presojalo natančneje in z upoštevanjem tudi drugih določb ZDSS-1 in tudi določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Sodišče v obravnavani zadevi sledi takšnemu natančnejšemu pristopu Vrhovnega sodišča v presoji klavzule subsidiarnosti sodnega varstva v upravnem sporu, kajti tudi po praksi Ustavnega sodišča velja naslednje: /.../“da bi lahko sodišče, pristojno za odločanje v upravnem sporu, to sodno varstvo zaradi subsidiarnosti izključilo, mora odgovoriti na dve vprašanji: a) na vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, in b) na vprašanje, ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito“ (Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005, 10. odstavek, Up-661/2004 z dne 12. 1. 2006).

15Upravno sodišče zato sledi utemeljitvi Vrhovnega sodišča, da je treba v tej zadevi pred morebitnim odstopom zadeve pristojnemu delovnemu sodišču natančneje ugotoviti, katero konkretno možnost sodnega varstva pravice iz 75. člena Ustave imajo tožniki pred delovnim sodiščem, ali je to sodno varstvo učinkovito in ali je primarno v tem smislu, da izključuje upravni spor. V tej presoji je Vrhovno sodišče prišlo do ugotovitve, da se „sodno varstvo pravice do sodelovanja delavcev pri upravljanju po določbi 6.d. člena ZDSS-1 uveljavlja lahko le v kolektivnem delovnem sporu“ /..../ po 52. členu ZDSS-1, med tem ko v obravnavanem primeru „ne gre za nobenega od primerov iz prvega odstavka 52. člena ZDSS-1“, in tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ne gre za noben primer možnega sodnega varstva v zvezi z sodelovanjem pri upravljanju iz 33., 44., 49., 53, 102. in 104. člena ZSDU (odst. 10-11 sklepa Vrhovnega sodišča z dne 26. 3. 2013). Na tej podlagi je Vrhovno sodišče ugotovilo, da tožniki sodnega varstva predmetnih pravic nimajo pred delovnim sodiščem, zato je Vrhovno sodišče nadaljevalo s presojo možnosti sodnega varstva pravic tožnikov v upravnem sporu. Ugotovilo je, da imajo tožniki sodno varstvo zagotovljeno le s pravnim sredstvom zoper končno odločbo o imenovanju dekana fakultete pred pristojnim delovnim sodiščem, nimajo pa ga zoper izpodbijani akt na podlagi 2. člena ZUS-1 in niti ne na podlagi 4. člena ZUS-1 in da „je treba zaradi tega tožbo in posledično zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči“ /.../ (ibid. odst. 18).

16Po mnenju Upravnega sodišča iz ZDSS-1 sicer ne izhaja, da sodno varstvo pravice do soodločanja iz 75. člena Ustave zaposleni v javnih zavodih lahko uveljavljajo le kolektivno in da jim ne pripada ta pravica kot posameznikom, saj se po določbi 44. člena ZDSS-1 postopek tudi v kolektivnih delovnih sporih začne s predlogom udeleženca, ki je lahko „oseba“, organ ali združenje, in v enakem smislu udeležbo posameznika kot „osebe“ predvideva 45. člen in 51. člen ZDSS-1; specialni predpis ZSDU, ki bi ga bilo treba v konkretnem primeru uporabiti skupaj z določbami ZVis o volitvah dekana, pa izrecno določa, da „pravico do sodelovanja pri upravljanju v zavodih uresničujejo delavci kot posamezniki po določbah tega zakona, kolektivno pa v skladu s posebnim zakonom“ (3. odstavek 1. člena ZSDU; na enak način to določa tudi 1. odstavek 3. člena ZSDU).

17Vendar pa v danih okoliščinah primera, ko iz vloge tožene stranke z dne 7. 5. 2013 izhaja, da je z dnem 11. 4. 2013 na podlagi dokončnega sklepa št. 1142-10/2013 za mandatno obdobje 4 let nastopila funkcijo dekanje Univerze na Primorskem nova dekanja dr. D.D., ko iz evidence Upravnega sodišča ne izhaja, da bi bila zoper odločitev o imenovanju nove dekanje sprožen upravni spor, tožniki pa na poziv sodišča glede obstoja pravnega interesa niso odgovorili in tožbenega zahtevka iz predloga na odpravo izpodbijanega akta niso spremenili, sodišče nima nobene podlage, da bi v nasprotju z mnenjem Vrhovnega sodišča zadevo odstopilo v reševanje delovnemu sodišču in tudi nima nobene podlage za to, da bi drugače kot je to presodilo Vrhovno sodišče, ugotovilo, da je treba zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva izpodbijani akt interpretirati kot drug posamični akt iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma da gre za akt po 1. odstavku 4. člena ZUS-1, ker sodno varstvo zoper dokončno odločitev o imenovanju dekanje ne bo učinkovito. Vprašanje (ne)učinkovitosti sodnega varstva zoper dokončni akt o imenovanju dekanje je namreč v veliki meri dejansko vprašanje, ki ima sicer bistvene pravne posledice, vendar pa je dokazno breme na tožnikih, da bi prepričljivo izkazali, da sodno varstvo zoper dokončni akt o imenovanju nove dekanje ne bo učinkovito. Tega pa tožniki po prejemu poziva sodišča niso naredili in niti niso spremenili tožbenega zahtevka, zato je sodišče sledilo mnenju Vrhovnega sodišča in je tožbo zavrglo na podlagi 4. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

18Obrazložitev k drugi točki izreka:

19Ker določilo 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ki ureja odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, govori o „izpodbijanem aktu“, mora biti vložitev začasne odredbe vezana na hkratno ali predhodno vloženo tožbo zoper izpodbijani akt. Po ustaljeni upravno-sodni praksi velja, da je /.../ „procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu vložitev tožbe. Vložena tožba pa mora biti popolna, razumljiva ter izpolnjevati druge z zakonom določene pogoje. Vsako meritorno odločanje zahteva predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk, kar velja tudi za preizkus zahteve za izdajo začasne odredbe. Vendar pa mora po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča (sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011 in drugi) sodišče prve stopnje, ko gre za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, še prej opraviti preizkus, ali so podani pogoji (procesne predpostavke) za vsebinsko obravnavanje tožbe“ (sklep Vrhovnega sodišča I Up 75/2012 z dne 16. 2. 2012, odst. 5). Sodišče je v obrazložitvi prve točke izreka tega sklepa opravilo predhodni preizkus procesnih predpostavk za tožbo in odločilo, da te niso izpolnjene. Zato je moralo sodišče v drugi točki izreka zavreči zahtevo za izdajo začasne odredbe (5. in 2. odstavek 32. člena ZUS-1).

20Obrazložitev k tretji točki izreka:

21Določilo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, kadar sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato je sodišče v tretji točki izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.