UPRS sodba IV U 108/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora investitor do 30. 9. 2013 odstraniti kovinsko montažno ograjo dolžine 70 m, izvedeno na priobalnem zemljišču vodotoka Voglajna, na desni brežini, na parc. št. 965/6 in 965/11 k.o. … in po odstranitvi ograje zagotoviti vrnitev zemljišča v prejšnje stanje.

2Odločitev temelji na ugotovitvah inšpekcijskega ogleda z dne 3. 6. 2013, na katerem je bilo ugotovljeno, da je sporna ograja nameščena v dolžini 50 m + 20 m, kot ograditev poslovnega prostora firme A. d.o.o. Izvedena je znotraj priobalnega zemljišča, ki pri Voglajni, ki je potok 2. reda, 5 m. Ugotovljeno je bilo tudi, da pred posegom ni bilo pridobljeno vodno soglasje. Na zaslišanju je zastopnik investitorja pojasnil, da je postavitev ograje potrebna zaradi zavarovanja objekta in da je pred sanacijo vodotoka tam ograja že stala. Pojasnil je tudi, da je bilo treba novo ograjo, zaradi več kanalizacijskih jaškov in odvodnih cevi, odmakniti čimbolj ob rob parcele. Ograja je montažna in v primeru potrebe odstranljiva. Inšpektorica je investitorja, skladno z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) zavezala, da do 30. 7. 2013 zaprosi za vodno soglasje in pridobiti rešitev v zvezi z izvedbo ograje. Dne 31. 7. 2013 je zakoniti zastopnik investitorja inšpektorico obvestil, da do dogovora še ni prišlo, zato je prvostopenjski organ na podlagi 37. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in ugotovitve, da je poseg v priobalno zemljišče nedovoljen, izreklo ukrep odstranitve.

3Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa in pritožniku pojasnil, da inšpekcijski ukrep temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava.

4Tožeča stranka odločitvi obeh upravnih oporeka. Ograja ni izvedena znotraj priobalnega zemljišča, ampak je na vseh mestih od vodotoka oddaljena vsaj 5 m, kar je razvidno iz priloženih fotografij, o čemur se sodišče lahko prepriča samo. Sklicuje se tudi na določbo 37. člena ZV-1, ki na vodnem in priobalnem zemljišču ne dopušča posegov v prostor, razen za gradnjo objektov, namenjenih zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja. Sporna ograja je postavljena za zaščito premoženja tožeče stranke. Prav tako je bilo treba ograjo na mestu kjer stoji sedaj, postaviti zato, ker bi sicer njena postavitev posegla v asfaltirano zemljišče, ki pa služi drugemu namenu. Skladiščni objekt ima gradbeno in uporabno dovoljenje in v postopku pridobivanja obeh dovoljenj ograja ni bila nikoli omenjena, še več, tudi prejšnji lastnik, B. d.d., je imel na isti lokaciji postavljeno fiksno ograjo, pa to ni bilo sporno. To pomeni tudi, da gre za nadomestno gradnjo.

5Tožeča stranka navaja tudi, da bi morala Republika Slovenija, kolikor bi želela na tak način urejati vodotok Voglajne, od tožeče stranke, ki je lastnik zemljišč parc. št. 965/6 in 965/11 k.o. ..., ta zemljišča odkupiti, te zahteve pa tožeča stranka ni prejela. Dokler tega ne bo naredila, se tožeči stranki ne sme preprečevati, da v skladu s 37. členom ZV-1 zaščiti svoje premoženje. Še enkrat pojasnjuje, da je ograja montažna in da se lahko v primeru nuje odstrani in omogoči dostop do območja. Sodišču predlaga, da odločbo odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka je poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

9Sporen inšpekcijski ukrep je bil izdan skladno z določbami ZIN in ZV-1. Po določbi prvega odstavka 37. člena ZV-1, na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v tam izrecno naštetih primerih, med katere sporni objekt, kovinska montažna ograja dolžine 70 metrov, ne spada. Tožeča stranka v tožbi sicer zatrjuje, da je bila postavitev objekta skladna z določbo 37. člena ZV-1, ki dovoljuje gradnjo objektov namenjenih zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja, ograja pa je namenjena ravno temu, to je zaščiti premoženja tožeče stranke. Sodišče se s to trditvijo ne strinja. Tožeča stranka določbo 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1, ki določa, da na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer ni dovoljeno posegati v prostor, razen za gradnjo objektov, namenjenih obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja ter izvajanju nalog policije, razlaga v nasprotju z njenim namenom in posega v njeno enotno zgradbo. Besedilo 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 je treba razumeti kot celoto, kar pomeni, da gre za izjemo, ki gradnjo dopušča zaradi interesov obrambe in sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zaradi izvajanja nalog policije, torej gre za izjemo, kamor gradnja spornega objekta, ki je po izjavi tožeče stranke namenjena varovanje zasebnega premoženja, ne sodi.

10Sodišče ugotavlja tudi, da sporen inšpekcijski ukrep temelji na dejanski ugotovitvi, da je sporen objekt zgrajen na priobalnem zemljišču vodotoka Voglajna. To izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 3. 6. 2013, ter zapisnika z dne 14. 6. 2013. Da gre za postavitev ograje v priobalnem zemljišču, dokazuje tudi upravnemu spisu priložena odločba Agencije Republike Slovenije, Oddelka območja Savinje, št. 35506-1354/2013-2 z dne 21. 5. 2013, s katero je bilo odločeno o vlogi tožeče stranke za določitev projektnih pogojev za postavitev sporne ograje, zato po presoji sodišča tožeča stranka s pavšalno trditvijo, da gre za postavitev ograje, ki je od vodotoka oddaljena vsaj 5 metrov, ne more biti uspešna.

11Sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na postopek pridobitve gradbenega in uporabnega dovoljenja skladiščno-poslovnega objekta na zemljiščih parc. št. 965/12, 965/14, 965/17 in 965/18 k.o. ... Iz tožbi priloženega gradbenega dovoljenja Upravne enote Šentjur pri Celju, št. 351-288/2010-224 z dne 24. 3. 2011 namreč ne izhaja, da bi bila sestavni del tega dovoljenja tudi gradnja ograje, niti tega ne zatrjuje tožeča stranka v tožbi, kar pomeni, da se v postopku pridobitve uporabnega dovoljenja skladiščno-poslovnega objekta ni ugotavljala zakonitost in pravilnost postavitve ograje.

12Na drugačno odločitev sodišča v tej zadevi ne morejo vplivati v tožbi zatrjevane obveznosti države v primeru vztrajanja pri spornem načinu urejanja vodnega in priobalnega zemljišča. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da mora na podlagi določbe prvega odstavka 38. člena ZV-1 vsak lastnik ali drug posestnik vodnega ali priobalnega zemljišča dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra in dopustiti njegovo splošno rabo, razen če je na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke 37. člena, zato njegovo (smiselno) zatrjevanje, da država na zasebnem zemljišču ne more vztrajati pri ukrepu, ni utemeljeno.

13Sodišče je glede na navedeno, po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K II. točki izreka:

14Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrniti.