VSL sodba I Cpg 1183/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in drugotožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati 625.729,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in mesečni znesek 9.288,88 EUR od 1. 2. 2013 dalje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati 738.817,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 dalje do plačila in znesek 133.418,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženima strankama povrne njune pravdne stroške in sicer prvotoženi stranki 12.908,67 EUR, drugotoženi stranki pa 11.400,19 EUR, obema od priznanih stroškov tudi zakonske zamudne obresti od izteka petnajstdnevnega roka do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo po temelju tožbenemu zahtevku ugodi, v zvezi z utemeljenostjo višine tožbenega zahtevka pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo v celoti vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila drugotožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je postala izpolnitev obveznosti prvotožene stranke iz sporne najemne pogodbe naknadno nekrivdno delno nemožna. Nadalje je ugotovilo, da delna izpolnitev ne ustreza potrebam tožeče stranke, zato ima le-ta pravico odstopiti od najemne pogodbe. Ker tega ni storila, je pogodba ostala v veljavi, tožeča stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti. Nekrivdna delna nemožnost izključuje odškodninsko odgovornost katerekoli stranke, zato je sodišče primarni odškodninski zahtevek zavrnilo. Prav tako je zavrnilo podredno vtoževani obogatitveni zahtevek, ki bi ga tožeča stranka lahko uveljavljala, če bi odstopila od sporne pogodbe.

6Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih trditev v zvezi z vnaprej načrtovanim, tajnim oziroma skritim javnim razpisom prilagojenim določenemu ponudniku. Navajala je torej, da izpodbijana sodba nima razlogov o (ne)zakoniti izvedbi postopka javnega naročanja. Prvotoženi stranki je namreč očitala, da je kršila načelo sodelovalne dolžnosti, saj bi morala kot stranka najemne pogodbe storiti vse, da bi se pogodba obdržala in prilagodila spremenjeni zakonodaji.

7Sodišče prve stopnje se do navedb o kršitvi pravil postopka javnega naročanja sicer res ni opredelilo, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Sporno javno naročilo je prvotožena stranka izvedla poleti 2008. V tem času je veljal Zakon o javnem naročanju (ZJN-2) in Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN), ki je urejal pravno varstvo v postopku javnega naročanja.(1) Slednji je poznal sodno varstvo le v obliki uveljavljanja odškodninskega zahtevka v primeru, če je prej vložen zahtevek za revizijo Državna revizijska komisija zavrnila (23. člen ZRPJN).(2) Iz neprerekanih trditev tožeče stranke izhaja, da je le-ta v postopka spornega javnega naročila začela z uveljavljanjem pravnega varstva, saj je vložila revizijo, pri čemer zanjo tudi po pozivu na dopolnitev in naknadno določenem roku ni plačala sodne takse, zaradi česar je bila revizija zavržena. Zoper to odločitev ni vložila pritožbe na Državno revizijsko komisijo. O zadevi torej Državna revizijska komisija sploh ni odločala. Skladno z določbami ZRPJN tožeča stranka v zvezi s spornim postopkom javnega naročila nima več sodnega varstva, zato tudi v obravnavani zadevi ne more uveljavljati kršitev ZJN-2.

8Tudi sicer pa tožeča stranka o kršitvah postopka javnega naročanja po oceni pritožbenega sodišča ni navedla sklepčnih trditev; v zvezi z objavo razpisa na spletni strani prvotožene stranke pa je sama trdila, da napačne objave oziroma skrite/nedostopne objave zaradi zamenjave strežnika ni več mogoče dokazati. Morebitnih trditev, da je zaradi nedostopne objave javnega naročila koga obvestila oziroma zahtevala dostop, pa ni podala. Poleg tega tožeča stranka tudi, če bi se na razpis prijavila, ne bi bila izbrana, ker po lastnih trditvah ni izpolnjevala pogoja 12 zaposlenih. Trditve tožeče stranke, da bi zadostovalo, da bi imel izbrani ponudnik zaposlenih 4 do 5 ljudi, so ob upoštevanju, da je tožeča stranka izvajala dejavnost zagotavljanja hladne prehrane, postopek javnega naročanja pa je bil izveden z namenom zagotavljanja tople subvencionirane prehrane, neprepričljive, ostale pa so tudi nedokazane. Relativno kratek rok prijave (objava 28. 7. 2015, rok prijave 4. 8. 2015) se ob upoštevanju, da je Zakon o subvencioniranju dijaške prehrane (ZSDijP)(3) prvotoženi stranki naložil, da ponudbo tople subvencionirane prehrane zagotovi s 1. 9. 2009, pokaže kot popolnoma razumen. Zato niso utemeljene trditve, da je prvotožena stranka postopek javnega naročanja zlorabila za prikrito kršitev najemne pogodbe in izigranje tožeče stranke.

9Glede na to, da je imela prvotožena stranka zakonsko dolžnost izvesti postopek javnega naročanja, tudi ni mogoče govoriti o kršitvi njene sodelovalne dolžnosti, ker tožeče stranke ni obvestila o izvedbi javnega naročila. Postopek javnega naročanja je poseben postopek namenjen gospodarni in učinkoviti porabi javnih sredstev, transparentnosti ter enakemu obravnavanju ponudnikov. Njena kogentna dolžnost je torej bila, da posameznega ponudnika ne obvešča posebej o javnem razpisu, ampak vse potencialne ponudnike na enak način - z javno objavo.

10Glede zaključka o naknadni delni nemožnosti izpolnitve obveznosti prvotožene stranke iz sporne najemne pogodbe, tožeča stranka pravilno opozarja, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na drugi odstavek 216. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče na navedeno določbo sklicevalo samo enkrat, v nadaljevanju obrazložitve pa pravilno na drugi odstavek 116. člena OZ. Gre torej za očitno pomoto, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tudi vsebinsko namreč obrazložitev ustreza drugemu odstavku 116. člena OZ in ne 216. členu, ki ureja pravice iz vrednostnega papirja.

11Enako velja tudi za nadalje očitano zmotno uporabo materialnega prava. Sporna najemna pogodba je bila namreč sklenjena pred uveljavitvijo OZ, zato bi bilo treba, glede na določbo 1060. člena OZ, uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče prve stopnje se je zato pri odločanju zmotno sklicevalo na določila OZ, vendar to na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Določilo 116. člena OZ je namreč vsebinsko enako določilu 137. člena ZOR.

12Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da bi moralo glede na zaključek, da delna nemožnost izpolnitve v konkretnem primeru pravzaprav pomeni popolno nemožnost izpolnitve, uporabiti prvi odstavek 116. člena OZ in šteti, da je bila najemna pogodba razvezana po zakonu ter posledično ugoditi podrednemu obogatitvenemu zahtevku tožeče stranke na vrnitev vrednosti investicije v sporne prostore. Slednje ne drži. Sodišče prve stopnje je določbo 116. člena OZ uporabilo pravilno. Prvi odstavek 116. člena OZ se uporabi v primeru, ko pride do naknadne nekrivdne popolne nemožnosti, ko torej celotne obveznosti ni mogoče izpolniti zaradi kasnejše nemožnosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s spremembo zakonodaje v letu 2008 postala nemogoča izpolnitev obveznosti prvotožene stranke v delu, v katerem se je le-ta zavezala, da bo tožeči stranki zagotavljala ekskluzivo glede opravljanja sorodne/podobne dejavnosti in ekskluzivo pri zagotavljanju subvencionirane tople prehrane. Prvotožena stranka bi torej še vedno lahko izpolnila obveznost, da tožeči stranki omogoči izvajanje dejavnosti zagotavljanja pijače in (hladne) prehrane. Obveznost prvotožene stranke iz najemne pogodbe zato ni postala v celoti naknadno nemožna in v konkretnem primeru uporaba prvega odstavka 116. člena OZ ne pride v poštev. Drugi odstavek 116. člena OZ pa se nanaša na primere naknadne nekrivdne delne nemožnosti in zajema tudi primere, ko delna nemožnost za stranko nima pomena, zaradi česar se šteje za neizpolnitev. Vendar v skladu z drugim odstavkom 116. člena OZ pogodba ne preneha po samem zakonu, temveč šele z enostransko odstopno izjavo. Tožeča stranka pa take izjave še ni podala oziroma je nasprotno ves čas prvostopenjskega postopka vztrajala, da najemna pogodba še vedno velja. Prilagoditev obsegu delno izpolnjene obveznosti pa nastopi avtomatično na podlagi zakona, zato je odločba v morebitnem sporu ugotovitvena. Pritožnik nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku navedeno ugotovitveno odločbo izdati, ker je vsebovana v konkretnem dajatvenem tožbenem zahtevku tožeče stranke. Le-ta z njim zahteva povrnitev škode oziroma podredno vračilo vrednosti njene investicije na obogatitveni podlagi. V navedenem zahtevku ni vsebovan ugotovitveni zahtevek, da je bila obveznost tožeče stranke prilagojena naknadni delni nemožnosti izpolnitve. Tak zahtevek lahko kasneje tožeča stranka še vedno vloži, ali pa v primeru tožbe prvotožene stranke na plačilo najemnine ugovarja ustrezno znižanje njene obveznosti

13Glede na ugotovitev o naknadni delni nemožnosti izpolnitve, prvotoženi stranki ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti, posledično pa tudi drugotoženi stranki ne odgovornosti za protipravno ravnanje prvotožene stranke katere ustanoviteljica je. Podredni obogatitveni zahtevek pa je kot že rečeno preuranjen, saj sporna najemna pogodba še vedno velja, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi o zavrnitvi podrejenega zahtevka pravilna.

14Ob zgoraj povedanem se izkažejo kot neutemeljeni tudi sicer pavšalni in nekonkretizirani pritožbeni očitki o kršitvah ustavnih pravic do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen URS) in do sodnega varstva (23. člen URS).

15Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

16Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, stroški drugotožene stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za odločitev o pritožbi, zato obe sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): 82. člen ZRPJN določa: Postopek revizije, ki se je z vložitvijo zahtevka za revizijo začel pred uveljavitvijo tega zakona (Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja – ZPVPJN), se dokonča po ZRPJN.

Op. št. (2): Glej M. Dren, B. Grešak: Sodno varstvo v postopkih javnega naročanja. Pravna praksa, št. 30-31, str. 16, GV Založba Ljubljana, 2011.

Op. št. (3): ZSDijP je začel veljati 24. 5. 2008.