VSK sklep I Cp 63/2016

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zapustnikova otroka R.F. in D.F. napotilo na pravdo zaradi dokazovanja neveljavnosti zapustnikove oporoke z dne 8. 7. 2015. V 2. točki izreka je E.K., B.B., R.K. in V.N. napotilo na pravdo zaradi dokazovanja utemeljenosti razdedinjenja nujnih dedičev R.F. in D.F.. Vsem napotenim na pravdo je zapuščinsko sodišče naložilo, da pravdo sprožijo v tridesetih dneh od pravnomočnosti napotitvenega sklepa in jih opozorilo, da bo v nasprotnem primeru sodišče odločilo ne glede na zahtevek, zaradi katerega so bili napoteni na pravdo in upoštevaje razpoložljive spisovne podatke. V 3. točki izreka je še odločilo, da se zapuščinski postopek prekine do pravnomočnega zaključka pravdnih postopkov.

Iz pritožbe E.K. in mladoletnega R.K. izhaja, da se pritožujeta zoper 2. točko izreka. Sklicujeta se na 210. in 213. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) in navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje napotiti na pravdo R.F. In D.F., da dokažeta neutemeljenost razdedinjenja. Glede na to, da je zapustnik napravil oporoko, je treba izvesti oporočno in ne zakonito dedovanje, zapustnik pa je R.F. in D.F. z oporoko z dne 8. 7. 2015 razdedinil. Dejstva in vzroke s tem v zvezi je eksplicitno navedel v svoji oporoki. E.K., B.B., R.K. in V.N. so oporoko in obstoj razlogov za razdedinjenje priznali. Nasprotovala sta jim le R.F. in D.F., ne da bi za svoje trditve predložila kakršnekoli dokaze. Med dediči so tako sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja, glede na obstoj in vsebino oporoke pa so manj verjetne trditve R.F. in D.F.. Sklep ne vsebuje nobenih razlogov za sporno odločitev, le pravno podlago. Sodišče ni obrazložilo niti roka, ki ga je določilo za vložitev tožbe in se zato sklepa ne da preizkusiti. Rok bi moral biti vsaj 60 dni, saj gre za zahtevno zadevo.

Tudi B.B. se pritožuje zoper 2. točko izreka sklepa in očita napačno uporabo določb 210. in 213. člena ZD. Navaja, da sodišče napoti na pravdo stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Ko si konkurirata pravica do dedovanja na podlagi oporoke in dedna pravica na podlagi zakona, je šteti za manj verjetno dedno pravico na podlagi zakona. Že zato bi moralo sodišča na pravdo napotiti nujna dediča, ki zahtevata zakoniti nujni delež in oporekata utemeljenost razdedinjenja. Tudi sicer je sodna praksa poenotena, da mora tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali razmerje, to dokazati, ne pa tisti, ki trdi nasprotno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik v oporoki z dne 8. 7. 2015 razdedinil svoja otroka R.F. in D.F. ter navedel razloge za to, večji del svojega premoženja pa z oporoko naklonil drugim osebam. Ugotovilo je tudi, da je med njimi prišlo do spora o utemeljenosti razdedinjenja. Na podlagi teh ugotovitev in v sklepu citiranih določb prvega odstavka 210. člena ZD, tretjega odstavka 43. člena ZD in drugega odstavka 213. člena ZD je odločilo o napotitvi na pravdo zaradi utemeljenosti razdedinjenja. S tem je v konkretnem primeru svojo odločitev zadostno obrazložilo. Kar se tiče odločitve, koga napotiti na pravdo, sta pritožbi spregledali zgoraj omenjeno določbo drugega odstavka 43. člena ZD. Ta se glasi: „Če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje.“ Določba je jasna in določa izjemo od splošnega pravila iz prvega odstavka 213. člena ZD, po katerem zapuščinsko sodišče napoti na pravdo stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Tehtanje, čigava pravica je manj verjetna, zato v primeru tovrstnega spora ni potrebno, saj je dokazno breme, da dokazujejo podlago za razdedinjenje in s tem utemeljenost razdedinjenja po izrecni zakonski določbi na tistih, ki se nanj sklicujejo(1). Ker so v obravnavanem primeru to nesporno pritožniki, jih je zapuščinsko sodišče v 2. točki izreka pravilno napotilo na pravdo. Drugačno stališče pritožb je pravno zmotno. E.K. in R.K. s pavšalnim sklicevanjem na zahtevnost zadeve nista izpodbila niti določitve trideset dnevnega roka za sprožitev pravde, ki sicer izkustveno gledano ni nerazumen rok.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

---

op. št. 1: Tako tudi sodna praksa: VSL sklep II Cp 1499/2014, VSL sklep I Cp 2770/2011, VSL sklep I Cp 1557/1994.