VSRS Sodba II Ips 33/2012

I. Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se sodba glasi:

„Ugotovi se, da je izvršba dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Celju I 304/02365 z dne 14. 7. 2005 v zvezi s sklepom o zavrnitvi ugovora Okrajnega sodišča v Celju I 304/02365 z dne 19. 10. 2005 in sklepom o zavrnitvi pritožbe Višjega sodišča v Celju Cp 2070/2005 z dne 12. 5. 2006, na podlagi katere je tožeča stranka plačala toženi stranki 17.200.000 SIT, nedopustna.“

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 12.955,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Celju I 304/02365 z dne 14. 7. 2005, na podlagi katere je tožnik toženki plačal 17.200.000 SIT. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ocenilo je, da niso podani razlogi, ki bi preprečevali izvršbo.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo obravnavalo nepoglobljeno, saj ni obravnavalo vseh pritožbenih razlogov niti se ni opredelilo do ključnih tožnikovih argumentov. Tožnik še vedno ni dobil odgovora sodišča, zakaj so bili vsi uveljavljeni razlogi za nedopustnost izvršbe zavrnjeni kot neutemeljeni. V tožbi je uveljavljal, (1) da sklep o določitvi sodnih penalov nima lastnosti izvršilnega naslova; (2) da so sodni penali določeni kot pogojna pravica, neposredna izvršljivost pogojne obveznosti pa ni mogoča; (3) da sklep o določitvi penalov iz 269. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni isti sklep kot tisti iz 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in ki je podlaga za izvršbo; (4) da je pravica do izvršbe sodnih penalov prenehala z iztekom roka za izvršbo nedenarne terjatve za vračilo delavca na delo (231. člen ZIZ); da je nedenarna terjatev, ki jo je bil tožnik dolžan izpolniti v naknadnem roku iz sklepa o določitvi penalov, prenehala; (6) da je šlo v izvršilni zadevi za zlorabo instituta sodnih penalov. Sodišče prve stopnje se je delno opredelilo zgolj do razlogov iz 1., 4. in 5. točke tožbenih razlogov, ne pa do preostalih, enako je ravnalo sodišče druge stopnje. Tožnik vztraja, da sklep o določitvi sodnih penalov ni primeren izvršilni naslov. Izvršilni naslov je namreč lahko le izvršljiva sodna odločba; sodna odločba pa je izvršljiva, če je pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upniki in tožnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Sklep o določitvi sodnih penalov vsebuje le rok za izpolnitev nedenarne obveznosti, ki pa ni bila predmet spornega izvršilnega postopka. Prav tako sklep ne vsebuje zneska denarne obveznosti. Postavlja se vprašanje, v katerem izvršilnem naslovu je bilo ugotovljeno število dni zamude. Sodišče bi moralo o pravilni uporabi materialnega prava najprej odločiti o višini denarne terjatve in določiti paricijski rok za njeno plačilo, tožniku kot dolžniku pa bi moralo biti omogočeno, da zavzame stališče do zatrjevane neizpolnitve nedenarne obveznosti oziroma do trajanja zamude. V zvezi s tem vprašanjem ni šlo za ugovor iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, temveč za vprašanje spornih dejstev, ki se nanašajo na izpolnitev nedenarne terjatve in trajanja zamude. Način obravnavanja, v skladu s katerim sodišče v postopku izdaje sklepa o določitvi sodnih penalov ne dopusti ugovorov, češ da jih bo dolžnik lahko uveljavljal le v morebitni izvršbi, ko pride do izvršbe, pa teh ne sme uveljavljati, ker bi jih moral že v prejšnjem postopku, pomeni poseg v ustavna načela iz 2., 22. in 23. člena Ustave. V zvezi z vprašanjem izvršitve pogojne pravice nižji sodišči nista zavzeli nobenega vsebinskega stališča, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Neposredna izvršitev sklepa o določitvi sodnih penalov, ki je odločitev o pogojni, akcesorni in bodoči pravici, ni mogoča. Upnik bi moral v skladu s 26. členom ZIZ izkazati, da se je pogoj izpolnil. Ugovorni postopek v izvršbi zaradi pomanjkljive kontradiktornosti ni takšen postopek, ki bi omogočal vsestransko in enakopravno obravnavo spornih vprašanj, to je, ali je pogoj za plačilo penalov nastopil in kolikšna je zamuda. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo razlikovati med sklepom o določitvi sodnih penalov in sklepom o njihovem plačilu. Primarno se izvršitev pravnomočnih sodnih odločb izvaja z izvršbo. Rok za izvršbo nedenarne terjatve za vračilo delavca na delo po 231. členu ZIZ je 6 mesecev od dneva, ko je upnik dobi pravico to predlagati. Sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 221/02 z dne 19. 3. 2003 je postala pravnomočna 26. 4. 2003, paricijski rok pa je potekel 4. 5. 2003. To pomeni, da je prekluzija za vložitev predloga za izvršbo v zvezi s terjatvijo za vrnitev na delo nastopila že 4. 11. 2003. Če se je zakonodajalec odločil, da po 6 mesecih od izvršljivosti sodbe ni več dopustna izvršba za izterjavo te nedenarne obveznosti, morajo biti ti argumenti enaki tudi, kadar upnik namesto izvršbe skuša doseči izpolnitev obveznosti s sodnimi penali. Tožnik je uveljavljal, da je bilo delovno razmerje toženke pri tožniku zaključeno 31. 8. 2003 na podlagi nove odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2003. Toženka zato po tem datumu ni več mogla zahtevati vrnitve na delo na podlagi prvotnega izvršilnega naslova, to je pravnomočne sodbe delovnega sodišča v Kopru Pd 221/02 z dne 19. 3. 2003. Prav tako ni več imela pravice do penalov zaradi neizvršitve vrnitve na delo. V zvezi z novo odpovedjo je med strankama tekel postopek pri Delovnem sodišču v Kopru pod opr. št. Pd 81/2004, v katerem je bilo toženki priznano delovno razmerje do 8. 7. 2004, tožniku pa naloženo priznanje pravice iz delovnega razmerja toženki za obdobje od 31. 8. 2003 do 8. 7. 2004. Zahtevek v zvezi z vrnitvijo na delo je bil zavrnjen. Tožnik je ves čas med postopkom določitve in izvršitve penalov opozarjal, da lahko toženka za čas po 31. 8. 2003 uveljavlja le tiste pravice, ki ji bodo prisojene v delovnem sporu Pd 81/2004, ne pa na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Kopru Pd 221/02 z dne 19. 3. 2003. Po tožnikovem prepričanju je toženka v spornem postopku zlorabila svoje pravice, saj so ji bile vse okoliščine, ugotovljene v medsebojnih delovnih sporih, dobro poznane.

Odgovor nasprotne stranke

4Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša revizijske stroške.

5Revizija je utemeljena.

6Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Teh pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Obe sodišči sta se opredelili do bistvenih vprašanj v obravnavani zadevi in odgovorili na vprašanje, ali so podani razlogi, ki preprečujejo izvršbo. Sodišče druge stopnje se je, vsaj sumarno, opredelilo do vseh pritožbenih ugovorov tožeče stranke in s tem zadostilo standardu obrazloženosti odločbe na pritožbeni stopnji.

7Zaradi jasnosti in popolnosti Vrhovno sodišče uvodoma povzema kronološki potek procesnih dejanj v in v zvezi z obravnavano zadevo:

- s sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 221/02 z dne 9. 3. 2003, ki je postala pravnomočna 26. 4. 2003, je bilo tožniku naloženo, da mora toženko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ji od 4. 9. 2002 vpisati delovno dobo in ji priznati pravice iz delovnega razmerja;

- v novem postopku Pd 81/2004, ki je tekel pred Delovnem sodiščem v Kopru v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2003, je bilo s sodbo z dne 21. 9. 2004, ki je postala pravnomočna 9. 5. 2008, odločeno, da delovno razmerje toženke pri tožniku ni prenehalo 31. 8. 2003, ampak je trajalo do 8. 7. 2004;

- na toženkin predlog je Okrajno sodišče v Celju s sklepom In 03/00309 z dne 20. 10. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 1720/2003 z dne 19. 11. 2003 tožniku določilo nov rok 30 dni za izpolnitev nedenarne obveznosti iz sodbe Pd 221/02, za primer neizpolnitve pa je določilo sodne penale v višini 100.000 SIT dnevno;

- 6. 5. 2005 je toženka na podlagi pravnomočnega sklepa In 03/00309 vložila predlog za izvršbo iz naslova zapadlih sodnih penalov od 29. 11. 2003 do 18. 6. 2004 v znesku 84.293,11 EUR (202 x 417,30 EUR). S sklepom I 304/002365 z dne 14. 7. 2005 je sodišče predlogu delno ugodilo in sicer glede 71.774,33 EUR, v presežku pa je predlog zavrnilo. Tožnikov ugovor je s sklepom z dne 19. 10. 2005 zavrnilo. Višje sodišče v Celju je s sklepom Cp 2070/2005 z dne 12. 5. 2006 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8Neutemeljeni so vsi (številni) očitki v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo na izvršilni naslov, in sicer (1) da sklep o določitvi sodnih penalov ni izvršilni naslov; (2) da so bili s sklepom o določitvi sodnih penalov sodni penali določeni kot pogojna pravica; (3) da je sklep o določitvi sodnih penalov iz 269. člena OZ ni isti sklep, ki se omenja v drugem odstavku 212. člena ZIZ in ki je podlaga za izvršbo; (4) da gre za zlorabo instituta sodnih penalov. S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe iz 59. člena ZIZ lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, ki oziroma kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Eno bistvenih načel izvršilnega postopka je namreč načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba. Upoštevati mora terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, zaradi česar glede te terjatve ni več upravičeno proučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja. Izvršilni naslov kot procesna predpostavka za dopustnost izvršbe namreč pomeni domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena, in da so v njem navedene stranke legitimirane z izvršbo. S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske razloge: da je v izvršilnem naslovu zapisana terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), po prevladujočem stališču sodne prakse pa tudi (vsaj nekatere) impugnacijske razloge(1).

9Le v pojasnilo Vrhovno sodišče dodaja, da je Vrhovno državno tožilstvo zoper sklep I 304/02365 z dne 14. 7. 2005 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v zvezi s katero je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 963/2006 z dne 5. 11. 2009 zavzelo stališče o dveh vprašanjih, ki jih načenja tožnik v reviziji, in sicer ali je sklep Okrajnega sodišča v Celju In 03/00309 z dne 20. 10. 2003 izvršilni naslov, primeren za izvršbo, ter ali potek roka iz 231. člena ZIZ povzroči prenehanje teka (pravočasno zahtevanih in že določenih) sodnih penalov. Na prvo vprašanje je odgovorilo pritrdilno in poudarilo, da s sklepom o plačilu sodnih penalov res ni določen absoluten znesek, ki ga dolžnik dolguje upnici, vendar je izrek sklepa dovolj natančen, da je znesek upničine denarne terjatve glede na njeno naravo izračunljiv oziroma določljiv, upnica pa ga je v izvršilnem predlogu tudi opredelila. Obveznost plačila sodnih penalov je sicer pogojna, vendar v tem primeru ne gre za pogoj, od katerega bi bila odvisna izvršba, temveč gre za posebej predvideno izjemo, ko se izvršilni naslov (lahko) nanaša (tudi) na še ne zapadle terjatve; sodišče v tem primeru odloči o plačilu bodočih terjatev, ki bodo zapadle od pravnomočnosti odločbe dalje. V postopku izvršbe za izterjavo sodnih penalov tako izvršilno sodišče ugotavlja, ali je obveznost plačila sodnih penalov sploh nastopila oziroma trenutek prenehanja teka (že s sklepom o določitvi sodnih penalov pravnomočno prisojenih) sodnih penalov.

10Na drugo sporno pravno vprašanje je Vrhovno sodišče odgovorilo nikalno in presodilo, da pravnomočno prisojeni sodni penali s potekom roka iz 231. člena ZIZ ne prenehajo teči. Upnik namreč kljub temu, da nima več možnosti za prisilno uveljavitev svoje osnovne nedenarne terjatve, ohranja interes za pritisk na dolžnika, naj svojo obveznost iz pravnomočne sodne odločbe izpolni.

11Ker so razlogi za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe omejeni na dejstva, ki so bila med strankama sporna in se nanašajo na samo terjatev (prvi odstavek 59. člena ZIZ), so izključeni tudi nadaljnji (številni) revizijski ugovori glede domnevnih postopkovnih kršitev v postopku In 03/00309 in I 304/02365 (npr. da je bila tožnici kršena pravica do izjave in druga temeljna procesna jamstva).

12V okviru trditev o dejstvih, ki se nanašajo na izvršilni naslov, tožnica uveljavlja tudi, da sodišče ni določilo roka za izpolnitev denarne obveznosti - plačila sodnih penalov, zaradi česar odločba ne more biti izvršljiva (3. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Drži, da ne sklep o plačilu sodnih penalov ne sklep o izvršbi(2) nimata paricijskega roka za izpolnitev denarne obveznosti, vendar to po oceni revizijskega sodišča ni dejstvo, ki je abstraktno vsebovano v pravni normi 59. člena ZIZ. Nobenega dvoma namreč ne more biti, da se tudi okoliščina, da odločba ni izvršljiva, nanaša na izvršilni naslov. To pomeni (ne glede na to, da sicer teorija razloge iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ uvršča med impugnacijske), da tega razloga ni mogoče uspešno uveljavljati s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe.(3)

13Kot je že bilo omenjeno, je bilo tožniku s sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 221/02 z dne 19. 3. 2003, ki je postala pravnomočna 26. 4. 2003, naloženo, da mora toženko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ji od 4. 9. 2002 vpisati delovno dobo in ji priznati pravice iz delovnega razmerja. V postopku Pd 81/2004, ki je tekel pred Delovnim sodiščem v Kopru v zvezi z novo odpovedjo delovnega razmerja toženki z dne 31. 8. 2003, pa je bilo z odločbo z dne 21. 9. 2004, ki je postala pravnomočna 9. 5. 2008, odločeno, da delovno razmerje toženke pri tožniku ni prenehalo 31. 8. 2003, ampak je trajalo do 8. 7. 2004.

14Revizijsko sodišče se strinja s tožnikovo trditvijo, da je nedenarna terjatev, ki je bila podlaga sodnim penalom, prenehala zaradi dejstev, ki so nastopila po izvršljivosti izvršilnega naslova. Odločitev sodišča v zadevi Pd 81/2004 je v razmerju do odločitve v zadevi Pd 221/02 naknadno dejstvo, ki je nastopilo po nastopu izvršljivosti v zadevi Pd 221/02, torej po trenutku, ko bi ga bilo mogoče upoštevati v postopku izdaje izvršilnega naslova. Potem ko je toženka uspela z zahtevkom za reintegracijo v zadevi Pd 221/02 in je bilo tožniku naloženo, da jo pozove nazaj na delo, ji je tožnik 6. 7. 2003 ponovno redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Delovno sodišče je nato v zadevi Pd 81/2004 reintegracijski zahtevek in zahtevek za razveljavitev redne odpovedi o zaposlitvi toženke zavrnilo, z ugotovitveno sodbo pa je priznalo obstoj delovnega razmerja toženke do 8. 7. 2004. Ugotovitvene sodbe se ne izvršujejo, ker je njihov namen dosežen že z avtoritativno ugotovitvijo obstoja pravice ali pravnega razmerja, zato tudi sodni penali, ki so oblika pritiska na dolžnika, da prostovoljno izpolni svojo obveznost, ne pridejo v poštev. Ne glede na to, da izvršilni naslov, na katerem temelji sklep o izvršbi I 304/02365 ni bil spremenjen ali razveljavljen, je substancialnopravna terjatev toženke iz sodbe Pd 221/02 zaradi poznejše odločitve v zadevi Pd 81/2004 prenehala, saj se odločitvi medsebojno izključujeta in njun hkraten obstoj ni mogoč. Ker je prenehala nedenarna terjatev, je prenehala tudi denarna za plačilo sodnih penalov, ki ima v razmerju do nedenarne akcesorno naravo - pravno varovani interes upnika je namreč v izvršitvi osnovne, s sodno odločbo ugotovljene nedenarne obveznosti.

15Ker je Vrhovno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03) ter znašajo 12.955,32 EUR, obsegajo pa nagrado za tožbo, sestavo dveh pripravljalnih vlog, zastopanje na naroku, dostavo listin, pritožbo in revizijo vse povečano za DDV, potne stroške in sodne takse za tožbo, sodbo, pritožbo in revizijo.

----

Op. št. (1): Npr. sodba II Ips 524/2003 z dne 30. 9. 2004, sodba II Ips 250/2009 z dne 23. 2. 2012 in sodba II Ips 221/2006 z dne 10. 9. 2008.

Op. št. (2): Paricijski rok bi lahko določilo izvršilno sodišče v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZIZ, vendar tega ni storilo.

Op. št. (3): Rijavec, Civilno izvršilno pravo, Ljubljana 2003, stran 214.