VSRS sklep II Ips 40/2016

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je oporoka z dne 1. 11. 1998 neveljavna, ker naj je oporočiteljica A. A. ne bi napisala in podpisala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za preiskave rokopisov in podpisov.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da tudi ono nima pomislekov v pravilnost in verodostojnost izvedenskega mnenja. Izvedenec se je opredelil do pripomb tožeče stranke na njegovo pisno izvedensko mnenje z dne 3. 11. 2014 s pisno dopolnitvijo izvedenskega mnenja z dne 7. 1. 2015. Iz sodbe višjega sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, zakaj ni bilo potrebe po zaslišanju izvedenca oziroma postavitvi novega izvedenca.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so prerasle v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem pa je sodišče zagrešilo tudi kršitev 22. člena Ustave. Tožnica analizira sodno prakso Vrhovnega sodišča in navaja, da je na izvedensko mnenje podala relevantne in obsežne pripombe, zahtevala je ustno zaslišanje izvedenca ter dodatna pojasnila, navedla je konkretna vprašanja, sodišče pa ni niti ustno zaslišalo izvedenca niti ni postavilo drugega izvedenca. Meni, da je s svojimi pripombami, ki jih v reviziji natančno obnovi, vzbudila dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Iz revizije nadalje izhaja, da se izvedenec tudi v dopolnitvi svojega mnenja ni opredelil do pripomb tožeče stranke, mnenje ni obrazloženo, ni jasno in je še vedno protislovno.

4Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Revidentka je po pregledu dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 7. 1. 2015 predlagala neposredno zaslišanje izvedenca, podredno pa postavitev novega izvedenca. Novega izvedenca se skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP določi, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z (novim) zaslišanjem. Za odpravo morebitnih nejasnosti, dvomov oziroma pomanjkljivosti je torej najprej predvideno zaslišanje izvedenca. Sodišče je oba predloga tožeče stranke zavrnilo. Med drugim je zaključilo, da zgolj nezadovoljstvo stranke z mnenjem izvedenca še ni razlog za postavitev drugega izvedenca oziroma razlog, da bi moralo zaradi tega sodišče izvedenca tudi zaslišati. Navedeno sicer drži, vendar pa sta sodišči v konkretni zadevi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, z zavrnitvijo dokaza za zaslišanje izvedenca kršili določbo iz prvega odstavka 253. člena ZPP, ki je prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da praksa sodišč, ki v nasprotju s prvim odstavkom 253. člena ZPP pravilo o ustni izvedbi dokaza z izvedencem spreminja v izjemo, pisna izvedba dokaza pa postaja pravilo, ne pomeni nujno kršitve pravice stranke do izjave. Pisna izdelava izvedenskega mnenja izvedencu omogoči bolj poglobljen pristop k delu. Pisno mnenje je zato praviloma ne le bolj pretehtano, marveč tudi bolj razumljivo, izčrpno in pregledno. Sodniku in strankam daje več časa za njegovo proučitev. Tudi pisna dopolnitev mnenja ni nujno ovira za učinkovito sodelovanje stranke v (dokaznem) postopku, more pa biti. Zgolj pisna komunikacija namreč ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga med izvedencem in sodiščem oziroma stranko. Včasih more šele sosledje vprašanj in odgovorov, ki ga omogoča le usten dialog, odgovoriti na pomisleke in odpraviti (ali potrditi) dvome v pravilnost in popolnost mnenja. Nenazadnje imajo stranke pravico, da izvedencem postavljajo vprašanja na obravnavi (drugi odstavek 289. člena ZPP). Ta pravica ima tem večjo težo, čim večja je povezanost med izvedenskim mnenjem in odločanjem o zahtevku.(1)

8Upoštevaje vse navedeno, sodišče praviloma ne more zavrniti obrazloženega predloga za zaslišanje izvedenca z utemeljitvijo, da je po njegovi oceni izvedensko mnenje popolno in prepričljivo oziroma s pojasnilom, da je zaradi narave izvedenskega dela sprejelo odločitev, da se izdela le pisno mnenje. Takšna utemeljitev bi lahko prišla v poštev na primer pri zadevah, ko je odrejeno izvedenstvo zaradi ugotavljanja očetovstva z analizo DNK. Metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Čim je tako, je vsakršno nadaljnje izvajanje dokazov za dokazovanje istega dejstva le samo sebi namen in zato v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.(2) Sodišče bi lahko zavrnilo predlog za zaslišanje tudi, ko bi izvedenec v dopolnitvi mnenja to nadgradil in stranki jasno odgovoril na vse njene pripombe.

9V konkretni zadevi je tožnica svoje pripombe podala natančno, sistematično in konkretizirano; tudi ni izkazano, da bi bil predlog dan z namenom zavlačevanja postopka. Med drugim je tožnica od izvedenca zahtevala dodatna pojasnila glede primerjalnega gradiva, ki ga je ta uporabil pri svoji analizi, glede omenjenih ovir oziroma stresnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na zapustnico pri zapisu oporoke, glede zapustničinega spremenjenega zdravstvenega stanja, v zvezi s čimer naj v mnenju ne bi bilo nič pojasnjeno, le omenjeno, nadalje glede popravkov črk in napak pri pisanju, gibalnih značilnosti itd. Sodišče se je v svoji obrazložitvi v celoti naslonilo na izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev in kot odgovor stranki le povzelo navedbe izvedenca. Glede strankine pripombe, da mnenja ni bilo mogoče podati v nivoju popolne gotovosti, pa je zaključilo, da je izvedenec kot strokovnjak na tem področju tisti, ki ima ustrezno znanje, da lahko presodi, ali je v konkretnem primeru podano vse potrebno za izdelavo mnenja na ustrezni spoznavoslovni ravni.

10V takem primeru in še zlasti, ko je uspeh v pravdi odvisen izključno od mnenja izvedenca oziroma, kjer se predlog za zaslišanje nanaša na ugotovitev o ključnem spornem dejstvu, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka, je tudi po mnenju revizijskega sodišča za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije.(3) Izvedenec je v konkretni zadevi v dopolnitvi mnenja sicer podal odgovore na strankine pripombe, vendar ne na način, da bi s tem nadgradil svoje navedbe v mnenju oziroma stranki izrecno odgovoril na njena vprašanja. Stranki bi se s tem, ko bi ji bilo omogočeno izvedenca na naroku zaslišati, tudi omogočilo, da se prepriča v korektnost postopka izdelave mnenja. Tako bi se zagotovila tudi njena pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov in vpliv na rezultat dokaznega postopka.

11Ker sodišče predlogu za zaslišanje izvedenca ni ugodilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo (kršitev postopka je bila namreč neposredno storjena pred sodiščem prve stopnje) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

12Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Prim. II Ips 464/2006 z dne 21. 11. 2008.

Op. št. (2): Prim. II Ips 429/2006 z dne 13. 7. 2006.

Op. št. (3): Prim. II Ips 141/2007; glej tudi J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, stran 496-500.