VSL Sodba II Cp 236/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka objaviti popravek tožeče stranke z dne 6. 12. 2017 na prispevek o napovedanih podražitvah cen telekomunikacijskih storitev, ki je bil v oddaji ... objavljen 5. 12. 2017, z vsebino, ki je razvidna iz tretjega odstavka I. točke izreka sodbe, ter je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 302,74 EUR.

2Tožeča stranka v pravočasni pritožbi navaja, da sporni prispevek napačno poenostavlja razmerja, ko govori o programih A.. B., d. o. o., in C, d. o. o., sta pravni osebi, medtem ko je A., d. o. o., kot pravna oseba lastnik obeh. Sporni prispevek govori o programih A., v video sliki pa prikazuje logotipe programov B. in C. Sodišče je nepravilno zaključilo, da ni dopustno, da prva in druga tožeča stranka zahtevata popravek za tretjo tožečo stranko. Glede na to, da so vse tri prizadete stranke zahtevale objavo enega popravka v zvezi z enim obvestilom, ni možno ene zahteve za objavo popravka cepiti po delih besedila. Prispevek je kot celota istočasno posegel v pravice in interese vseh treh, pri tem pa je nepravilno navajal, da gre za programe A. Ti ne obstajajo, saj A. ni izdajatelj programov, to sta le prva in druga tožeča stranka. Ker je prispevek pomešal temeljna razmerja izdajatelj, lastnik, programi in podobno, so morale vse tri tožeče stranke zahtevati objavo popravka z besedilom, ki objektivno popravlja napake. Ni pravilna obrazložitev sodišča, ko glede plačljivosti programov zapiše, da ta del popravka navedb v prispevku niti ne zanika, niti jih bistveno ne dopolnjuje. Tožeča stranka opozarja, da so plačljivi programi definirani v Zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS) in v Direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah (Direktiva AVMS). Programi A. oziroma B. in C. niso plačljivi po obeh pravnih podlagah. Popravek tožeče stranke zanika in bistveno dopolnjuje navedbe v prispevku z navedbo temelja, ki plačljive programe definira. V prispevku je napačno očitano, da bodo operaterji podražili svoje pakete zaradi plačljivih programov tožečih strank. Kot rečeno, ti programi niso plačljivi, gledalec zanje ne plača nič, plača pa operater, in sicer najemnino za prenos materialnih in sorodnih pravic RTV organizacij po določilih Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Morebitna prevalitev zakonskih obveznosti operaterjev na njegovega naročnika, gledalca, ne vzpostavi razmerja med RTV organizacijo in gledalcem v smislu plačljivosti. Plačljivi programi (pay-tv) so programi, ki jih lahko naročnik operaterja naroči posamično in zanj plačuje. Vsi programi, med katere sodijo tudi programi tožečih strank, so dostopni v paketih operaterja in že pojmovno ne morejo biti plačljivi. Tožeča stranka v pritožbi zaključi, da je sodišče zmotno uporabilo določbe Zakona o medijih (ZMed), ki določa vsebino pravice do popravka, ter je pozabilo, da je objava popravka pravilo, zavrnitev pa izjema, in da se slednje razlagajo restriktivno. Nepravilno je ugotovilo dejansko stanje, zato je sodba sama s seboj v nasprotju. Temelj pravice do popravka je načelo slišanosti (audiatur et altera pars). V konkretnem primeru je bilo treba očitek o plačljivosti programov ne le golo zanikati, pač pa ustrezno vsebinsko podkrepiti in navesti podlago za zanikanje. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravica do popravka je ustavno varovana pravica (40. člen Ustave RS). V prvi vrsti je namenjena varovanju interesa prizadetega, ki na ta način dobi enakovredno možnost (to je preko medijev), da zaščiti svoje pravice. Ta ustavna pravica je izvedena v 26. členu ZMed in naslednjih. Tako je določeno, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brez odlašanja objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.

6Pritožbeno sodišče si je ob preučitvi listin v sodnem spisu ogledalo sporni prispevek ter prebralo besedilo popravka, ki so ga na toženo stranko naslovile tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se popravek nanaša na (1) plačljivost programov in na (2) pogojevanje njihove vključitve v osnovne sheme. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se navedbe v prispevku o pogojevanju vključitve programov v osnovne sheme in o plačljivosti teh nanašajo na vse tri tožeče stranke ter so glede obojega prizadete njihove pravice ali interesi (prvi odstavek 26. člena ZMed).

7Pravilna je odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka prve in druge tožeče stranke po objavi popravka v zvezi z navedbami v prispevku o pogojevanju vključitve programov v osnovne sheme.¹ Tožeče stranke so samostojne pravne osebe. Iz spornega prispevka je razvidno, da govorni del prispevka omenja le tretjo tožečo stranko, ima pa prav pritožba, da sta v video sliki prikazana logotipa prve in druge tožeče stranke. Zato je sodišče tudi ugotovilo, da so prizadete pravice vseh treh. Vendar se besedilo popravka nanaša le na tretjo toženo stranko, torej popravek zanika navedbe v spornem prispevku le glede nje. Prva in druga tožeča stranka v tem delu zahtevata objavo popravka za tretjo tožečo stranko, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno, saj objave popravka za tretjega, skladno z določili ZMed, ni mogoče zahtevati. Sporni prispevek je mogoče res pomešal temeljna razmerja izdajatelj, lastnik, programi in podobno, kot je zatrjevano v pritožbi, vendar ni res, da bi vse tri tožeče stranke z besedilom popravka objektivno popravile napake v njem. Tožeče stranke so imele v popravku možnost opozoriti tudi na to, na kar sedaj opozarjajo v pritožbi. To je, da je tretje tožeča stranka lastnik prve in druge tožeče stranke, ter da nima programov, imata pa jih prva in druga tožeča. Pa tega niso storile. Zato je sodba delu, ki se nanaša na del spornega prispevka o pogojevanju tožečih strank za vključitev njenih programov v osnovne sheme operaterjev, pravilna in ni obremenjena z izredno visoko stopnjo napačnega logičnega sklepanja, kot navaja pritožba. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi, če bi sprejelo pritožbene trditve in bi bil zahtevek vseh treh tožečih strank v delu, ki se nanaša na pogojevanje vključitve programov v osnovne sheme, utemeljen za vse tri, je bila končna odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ki se nanaša na trditve o plačljivosti programov. Zahtevku za objavo popravka pa ni mogoče ugoditi delno, saj ga je mogoče objaviti le brez sprememb in popravkov (27. člen ZMed).²

8Pritožba tožečih strank tudi ni utemeljena v delu, ki se nanaša na navedbe v spornem prispevku o plačljivosti programov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obravnavani del popravka navedb v spornem prispevku ne zanika, niti jih bistveno ne dopolnjuje, s tem pa je podana izjema po drugi alineji prve točke 31. člena ZMed. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeče stranke z delom popravka v besedilu, da programi prve in druge tožeče stranke niso plačljivi, kot so ti opredeljeni v ZAvMS in Direktivi o AVMS, niso v bistveni vsebini zanikale navedb v obvestilu, niti niso prikazale drugih ali nasprotnih dejstev. Zgoraj citirana odločba Vrhovnega sodišča RS med drugim navaja, da je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo, da je treba upoštevati bistveno sporočilno vrednost prispevka, saj v nasprotnem pride do zlorabe. Če je bistvo pravice do objave popravka v tem, da se sliši druga stran (audiatur et altera pars), če gre torej pri novinarskem prispevku in nato pri zahtevanem popravku za dialog namenjen avditoriju, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, kar ugotavlja tudi pritožbeno sodišče z vpogledom v sporni prispevek, da je bistvena vsebina prispevka ta, da bodo ponudniki (D., E.) zaradi plačljivih programov tožečih strank v breme uporabnikov ponovno povišali cene paketov. V prispevku je bil povzet pisni odgovor tretje tožeče stranke, da operaterji v svojih sistemih predvajajo med 100 in 200 televizijskih programov, za katere morajo prav tako plačevati, zaradi česar močno dvomi, da bi bil vzrok napovedanih podražitev ravno plačevanje nadomestil slovenskim izdajateljem. Bistveno, kar je prispevek želel prikazati, je bilo, da bodo morali operaterji ponudnikom programov, torej drugi in tretji toženi stranki, plačati višjo ceno, kar se bo zaradi prevalitve stroškov v končni posledici poznalo pri cenah programskih paketov, ki jih bodo plačevali uporabniki. Popravek na takšne vsebinske navedbe v spornem prispevku ne odgovarja, niti jih ne zanika. V popravku je navedeno le, da programi druge in tretje tožeče stranke niso plačljivi skladno z zakonom in direktivo. Takšen popravek je za povprečnega poslušalca zavajajoč in ne prispeva k ustreznemu vsebinskemu dialogu. Navedba v popravku, da so plačljivi programi opredeljeni v zakonu in v direktivi, ni v nobeni zvezi z navedbami v spornem prispevku. Zato so tudi v celoti neupoštevne pritožbene trditve o tem, kateri so plačljivi programi (pay-tv - tisti, ki jih lahko naročnik pri operaterju naroči posamično in zanje plačuje). Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo tudi v delu popravka glede plačljivosti programov in na takšno dejansko stanje pravilno uporabilo zakon.

9Pravilna je tudi sklepna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zahtevi za objavo popravka ni mogoče delno ugoditi (ugotovljeno je bilo, da je zahteva utemeljena le v delu, ko tretje tožeča stranka zanika pogojevanje vključitve programov v osnovne sheme operaterjev in pojasnjuje, da je pogojevanje določeno v zakonu), zato je bi zahtevek pravilno zavrnjen v celoti.

10Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

11Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP).

¹ Primerjaj 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, sodba II Ips 194/2016 z dne 15. 9. 2016.