UPRS sodba I U 1575/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožnice, da se pravnomočna odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-D-13/93-39 z dne 31. 8. 2007 izreče za nično. V obrazložitvi navaja, da tožnica uveljavlja ničnost navedene pravnomočne denacionalizacijske odločbe, s katero je bila upravičenki do denacionalizacije A.A. v last in posest vrnjena nepremičnina parc. št. 555/37 k.o. ... v izmeri 76 m2 in zatrjuje obstoj ničnostnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V ponovljenem postopku je organ na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1378/2011 z dne 11. 9. 2012 dopolnil ugotovitveni postopek in po uradni dolžnosti pridobil razpoložljive podatke o parc. št. 555/37 k.o. ... iz uradne evidence Geodetske uprave RS, spletnega portala Prostor – zbirni kataster gospodarske infrastrukture ter upošteval podatke Odloka o kategorizaciji občinskih cest (v nadaljevanju Odlok KOC, Uradni list RS, št. 70/2005 in 33/2008), v katerem je pod zap. št. 549 evidentiran potek javne ceste (V) Gača, od Petričeve ulice do Ceste Ceneta Štuparja v dolžini 118 m. Po podatkih zbirnega katastra gospodarske infrastrukture je pod št. odseka 217212 evidentirana cesta v dolžini 117,94 m, ki jo tvorita parc. št. 982/40 in parc. št. 555/25 k.o. ... Tudi sam izris poteka ulice ne poteka tudi čez obravnavano parcelo, tako iz teh podatkov ni mogoče zaključiti, da je tudi obravnavana parc. št. 555/37 k.o. ... kategorizirana kot del javne ceste – ulice Gača v Črnučah. Takšnega zaključka tudi ne utemeljujejo navedbe in predloženi dokazi tožnice v dopolnitvi z dne 5. 12. 2013. Izpostavlja pa tudi, da tožnica z izrednim pravnim sredstvom ne more sanirati zatrjevane pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju, to je obstoj konkretne ovire za vračilo v naravi, ki jo sedaj navaja v predlogu za izrek ničnosti za sporno parcelo, ki v postopku denacionalizacije ni bil ugotovljen, niti z njene strani zatrjevan, kolikor je ta ovira v času odločanja o denacionalizaciji te nepremičnine dejansko že obstajala, česar pa tožnica s predloženimi dokazi ni dokazala. To pomeni, da zatrjevani ničnostni razlog ni izkazan, niti ne gre v konkretnem primeru morebiti za kateri drug ničnostni razlog iz 279. člena ZUP.

2Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo z dne 27. 8. 2014 pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnilo.

3Tožnica v tožbi navaja, da je upravni organ z izpodbijano odločbo nepravilno ugotovil, da sporna nepremičnina ne predstavlja dela javne ceste. Vztraja, da je izkazana zatrjevana ničnost denacionalizacijske odločbe, kot tudi ovira za vračanje v naravi. Poudarja, da kategorizacija ceste ni pogoj, da je le-ta opredeljena kot javna površina – javna cesta. Da nepremičnina parc. št. 555/37 k.o. ... v naravi predstavlja cesto (Gača), ki je javna cesta, izhaja iz Odloka KOC (točka 549 6. člena). Del te ceste je bil denacionalizacijski upravičenki vrnjen v nasprotju z Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), v naravi pa so bili vrnjeni tudi vsi komunalni vodi za oskrbo naselja, vključno z vodovodom, kanalizacijo, plinovodom, ki predstavljajo objekt gospodarske javne infrastrukture v lasti tožnice. Zato je brez dvoma podan ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Javna cesta pa je v skladu z 2. členom Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) javno dobro in je izven pravnega prometa. Dalje izpostavlja, da je ta nepremičnina kot javna površina nedvomno določena tudi v Odloku o občinskem prostorskem načrtu, v katerem je na njej določena regulacijska linija. Gre torej za urejeno cesto v skladu s prostorskim načrtom, po kateri poteka javni cestni promet, pod njo pa javna komunalna infrastruktura in torej brez dvoma izpolnjuje pogoje za grajeno javno dobro. Da v skladu z grafičnim delom Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL – izvedbeni del predmetna nepremičnina po namenski rabi predstavlja javno cesto, po njej pa poteka obstoječa javna pot, izhaja tudi iz izpisov iz javnega informacijskega sistema prostorskih podatkov MOL, ki jih upravni organ pri svoji odločitvi sploh ni upošteval. Tudi skladno z Zakonom o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) je javna pot občinska javna cesta, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena navezovanju prometa na javne ceste enake ali višje kategorije. Javna pot je torej nedvomno javna cesta. Javna površina pa je v skladu z 2. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) površina, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. Tudi iz podatkov zemljiškega katastra izhaja, da je predmetna nepremičnina po vrsti rabe pot in da je glede na dejansko rabo pozidano zemljišče. Upravni organ je tako nepravilno ugotovil dejansko stanje in nepravilno uporabil vse navedene materialne predpise, ko je odločil, da predmetna nepremičnina ne predstavlja javne površine – javne ceste. Sklicuje se tudi na sodbi Upravnega sodišča U 2579/2008 in I U 1725/2009 ter na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 405/2009. Dalje tudi meni, da je napačno pravno stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 1378/2011, da dejstvo, da so del predmetne nepremičnine komunalni vodi, ki predstavljajo objekt gospodarske javne infrastrukture, ne predstavlja ovire za vrnitev nepremičnine, saj je to stališče v nasprotju z določbo prvega odstavka 19. člena ZDen in sodno prakso. Iz sodb X Ips 748/2006 in I Up 1109/2004 Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da kolikor na zemljišču, ki je vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, stojijo objekti v lasti tretje osebe, take odločbe ni mogoče niti pravno niti dejansko izvršiti in je zato nična. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj zasliši direktorja V. d.o.o., tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da denacionalizacijsko odločbo z dne 31. 8. 2007 izreče za nično oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje.

4Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da predmetna nepremičnina v izmeri 76 m2 nikoli ni bila javna površina, po kateri poteka javni cestni promet, temveč je ta del ceste vedno predstavljal dostop do njihove hiše, ki ga ni uporabljal nihče drug. MOL se je s tem, da se ta del ceste vrne v naravi, strinjala in dala tudi soglasje. Izpostavlja pa tudi, da tožnica napačno zatrjuje, da so na delu ceste, ki je bila vrnjena v naravi, vsi komunalni vodi za oskrbo naselja. Na tej parceli je samo konec kraka ulične kanalizacijske cevi, na katero je priključena samo njihova hiša, vse druge hiše pa so priključene izven območja parc. št. 555/37. Izven te parcele sta tudi cestna ventila za plin in hidrant, ki je bil s strani V. prestavljen izven njihove parcele, da so lahko pridobili gradbeno dovoljenje za ograjo. Na tej parceli je bil pred vrnitvijo v njihovo last in posest navaden travnik. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporno, ali nepremičnina parc. št. 555/37 k.o. ..., ki je bila denacionalizacijski upravičenki A.A. vrnjena v last in posest z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 31. 8. 2007, po zakonu šteje za javno cesto in s tem za javno dobro, ki je izven pravnega prometa, kar bi pomenilo, da takšne denacionalizacijske odločbe ni mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

8Sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1378/2011 z dne 11. 9. 2012, v kateri je sodišče navedlo, da bo moral upravni organ v ponovljenem postopku ugotoviti pravo dejansko stanje glede nepremičnine parc. št. 555/37, ali šteje za (kategorizirano) javno cesto (na podlagi določb Odloka KOC, na katerega se je v predlogu sklicevala tožnica, in potrebne spremljajoče dokumentacije, kot to izhaja iz 10. člena tega odloka, in iz katere bo razvidno, ali se kategorizirani del javne ceste pod zap. št. 549 v 6. členu navedenega odloka nanaša na parc. št. 555/37). Sodišče pa je tudi zavzelo stališče, da tožnica brez podlage v zakonu v okviru uveljavljanega ničnostnega razloga zatrjuje dejstvo, da so del predmetne nepremičnine, ki je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena, komunalni vodi (vodovod, kanalizacija, plinovod ipd.), ki predstavljajo objekt gospodarske javne infrastrukture. Komunalni vodi, ki potekajo pod zemeljskim površjem, namreč ne štejejo za objekt v smislu drugega odstavka 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (1997) ter tako njihovo nahajanje pod zemeljskim površjem ne predstavlja ovire za vrnitev nepremičnine iz drugega odstavka 32. člena ZDen. Komunalni vodi niso sestavina te nepremičnine. Za obravnavano zadevo to pomeni, da komunalni vodi, tudi če potekajo pod zemeljskim površjem nepremičnine parc. št. 555/37, ki je bila z denacionalizacijsko odločbo vrnjena v lasti in posest denacionalizacijske upravičenke, ne vplivajo na (pravno in dejansko) izvršljivost odločbe, razen če navedena nepremičnina šteje za javno cesto.

9Upravni organ je v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ sledil napotkom sodišča v citirani sodbi in dopolnil postopek glede vprašanja, ali šteje nepremičnina parc. št. 555/37 k.o. ... za (kategorizirano) javno cesto, pri čemer se je v skladu z napotkom sodišča v tej sodbi oprl na določbe Odloka KOC. Po uradni dolžnosti je pridobil razpoložljive podatke o tej nepremičnini, in sicer iz uradnih evidenc Geodetske uprave RS, spletnega portala prostor, zbirnega katastra gospodarske infrastrukture.

10Določba 6. člena Odloka KOC pod zap. št. 549 določa, da mestno ali krajevno cesto predstavlja tudi odsek št. 217212, začetek odseka O 217211, potek odseka: Gača, od Petričeve ulice do Ceste Ceneta Štuparja, konec odseka: O 212291 v dolžini 118 m. Določba 10. člen Odloka KOC pa določa, da je določitev kategorizacije občinskih cest analitično in grafično razvidna iz evidence o občinskih cestah (BCP banke cestnih podatkov), ki jo vodi organ mestne uprave, pristojen za občinske ceste.

11Iz upravnega spisa zadeve izhaja, in sicer iz podatkov zbirnega katastra gospodarske infrastrukture, da je pod št. odseka 217212 (opis odseka: Gača od Petričeve ulice) evidentirana cesta v dolžini 117,94 m, ki jo tvorita parc. št. 982/40 in parc. št. 555/25 k.o. ... ter da tudi sam izris te ulice ne poteka čez v tej zadevi sporno parc. št. 555/37 k.o. ... Glede na takšno ugotovitev dopolnjenega upravnega postopka je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnico z dopisom z dne 19. 11. 2013 pozval, da svoj predlog za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe glede obstoja zatrjevanega dejstva, da sporna nepremičnina parc. št. 555/37 k.o. ... predstavlja kategorizirani del javne ceste, dopolni s konkretnimi dokazi – spremljajočo dokumentacijo v smislu 10. člena Odloka KOC. Tožnica je svoj predlog dopolnila z vlogo z dne 5. 12. 2013 ter s predložitvijo dveh izpisov iz javnega informacijskega sistema prostorskih podatkov MOL, iz katerih je sicer res razvidno, da v skladu z grafičnim delom Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL – izvedbeni del predmetna nepremičnina po namenski rabi predstavlja javno cesto - po njej poteka javna pot (prvi izpis) in da po njej poteka omrežje centralnega vodovodnega sistema (drugi izpis). Vendar pa sodišče ugotavlja, da predložena izpisa predstavljata podatke po Odloku o občinskem prostorskem načrtu MOL (Uradni list RS, št. 78/2010), ki je bil sprejet več let po pravnomočnosti sporne odločbe o denacionalizaciji z dne 31. 8. 2007, zato se tožnica na te dokumente ne more uspešno sklicevati. Dokumentacije, k predložitvi katere jo je prvostopenjski organ z dopisom z dne 19. 11. 2013 pozval (to je spremljajoča dokumentacija po 10. členu Odloka KOC), pa tožnica ni predložila. Samo dejstvo, da iz podatkov zemljiškega katastra izhaja, da je predmetna nepremičnina po vrsti rabe pot in da je glede na dejansko rabo pozidano zemljišče, pa tudi še ne pomeni, da gre za javno pot in s tem za javno površino, česar glede na navedeno, tožnica v postopku ni dokazala. Tako tudi njeno sklicevanje v tožbi na sodbi Upravnega sodišča U 2579/2008 in I U 1725/2009 ter na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 405/2009 ne more vplivati na odločitev, saj v obravnavani zadevi, ob upoštevanju ugotovitev dopolnjenega upravnega postopka, ne gre za primerljivo dejansko stanje, kot v navedenih sodnih odločbah. Po vsem povedanem je po presoji sodišča upravni organ pravilno ugotovil, da nepremičnina parc. št. 555/37 k.o. ... ne predstavlja javne ceste, kar pomeni, da zatrjevani ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni izkazan.

12Kot je tožnici pojasnilo že Upravno sodišče v sodbi I U 1378/2011, pa tudi kolikor so del predmetne nepremičnine parc. št. 555/37 komunalni vodi, ki potekajo pod zemeljskim površjem, to ne predstavlja ovire za vrnitev nepremičnine iz drugega odstavka 32. člena ZDen, saj glede na to, da potekajo pod zemeljskim površjem, ne štejejo za objekt v smislu drugega odstavka 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (1997) in tako niso sestavina te nepremičnine. Zato se tožnica s tem v zvezi tudi ne more uspešno sklicevati na sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 748/2006 in I Up 1109/2004, saj v navedenih zadevah ne gre za primerljivo dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Po povedanem tudi izvedba v tožbi predlaganega zaslišanja direktorja V. ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi. Sicer pa tožnica izvedbe tega dokaza v upravnem postopku sploh ni predlagala in v tožbi tudi ni pojasnila, zakaj njegove izvedbe ni predlagala že v upravnem postopku, kar pomeni, da le-ta predstavlja nedopustno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1). Zato je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo.

13Ker je sodišče po vsem povedanem ugotovilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. O zadevi je odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

14Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri med drugim v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.