VDSS sodba Psp 148/98

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. tč. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 58.672,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot neutemeljen zavrne. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke št. 4.028.954 z dne 15.4.1993 in 7.4.1994 in novo, višjo odmero starostne pokojnine z upoštevanjem tudi osebnega dohodka v znesku 454.643,30 SIT iz leta 1991 ter izplačilo razlike med že odmerjeno in novo odmerjeno pokojnino za čas od 1.5.1993 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka). Ugodilo pa je podrednemu zahtevku in toženo stranko zavezalo k plačilu 58.672,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.2.1998 dalje (II. tč. izreka) ter hkrati odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (III. tč. izreka). Ugotovilo je, da je bil sporni osebni dohodek v obliki komercialnih zapisov obračunan mimo osnov in meril za delitev sredstev za osebne dohodke, zato ni vštevan v pokojninsko osnovo, da pa je bila tožena stranka s prejetimi prispevki v vtoževani višini obogatena, zato je ta znesek dolžna vrniti v skladu s 210. členom ZOR-a skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od vložitve zahtevka dalje.

Zoper II. tč. izreka sodbe se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka jo izpodbija zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava, ker meni, da 210. člen ZOR ne predstavlja ustrezne pravne podlage za vračilo prispevka, niti za zakonite zamudne obresti. Meni, da imajo vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v primerih, ko so obračunani od vrednostnih papirjev, naravo kompenzacijskega davka, in se obračunavajo zato, da takšna izplačila za izplačevalca ne bi bila ugodnejša. Predlaga odpravo sodbe v izpodbijanem delu.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo o teku zakonitih zamudnih obrestih. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku v celoti oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da toženca ni mogoče šteti za poštenega pridobitelja, ker je že od samega začetka vedel, da je prispevke dolžan vrniti, kar izhaja iz njegovih odločb z dne 15.4.1993 in 7.4.1994 ter dopisa z dne 21.12.1992.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče pa neutemeljena.

Po 2. odst. 229. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) v zvezi z 391. členom novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in 72/2000; v nadaljevanju ZPIZ-99), se v osnovo za obračunavanje prispevkov iz 1., 2. in 3. alinee 224. člena, sicer ne vštevajo materialni stroški in prejemki, izplačani za neposredno skupno porabo, nadomestila iz invalidskega zavarovanja, delnice, obveznice, boni, prejemki v naravi, če niso del plače in drugi prejemki iz 46. člena ZPIZ-92, torej med drugim tudi tisti, ki so bili delavcu izplačani mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač, kot so delnice, obveznice, boni, prejemki zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev in drugo. Zgolj navedeni zakonski določbi pa sami po sebi ne predstavljata ustrezne pravne podlage izpodbijanemu ugoditvenemu delu sodbe, četudi je bil primarni tožbeni zahtevek za odmero višje pokojnine, ob upoštevanju dela osebnega dohodka iz leta 1991 v obliki komercialnih zapisov, z neizpodbijanim delom sodbe pravnomočno zavrnjen, ker je bil obračunan mimo osnov in meril za delitev sredstev za osebne dohodke. Glede še spornega podrednega dela zahtevka namreč v sistemski ureditvi pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni zakonske podlage, ki bi napotovala na uporabo 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ. št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR). Določba ZOR-a o verzijskem upravičenju zato v konkretni zadevi ni uporabljiva, kot pravilno opozarja tožena stranka.

Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti, ter dokladnem modelu financiranja, ki ne omogoča vračila vplačanih prispevkov, ne glede, ali so na njihovi podlagi pravice realizirane, ali ne. Določbe ZOR-a so uporabljive le, ko zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju nanje izrecno odkazuje, torej iz poglavja o povrnitvi povzročene škode in neupravičeno pridobljenih sredstev. Verzijsko terjatev ima tako lahko le zavod po 288. členu ZPIZ-92, zavarovancu pa je z 289. členom ZPIZ-92 zagotovljeno odškodninsko varstvo, torej pravica zahtevati povračilo škode, ki jo zavod povzroči pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Ker vračanje prispevkov iz obveznega zavarovanja ne bi bilo združljivo s temelji sistemsko pravne ureditve, ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo mogoče zapolniti s katerokoli od znanih razlagalnih metod. Pritožbi tožene stranke je zato potrebno ugoditi in sodbo sodišča v izpodbijani II. tč. izreka, zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava spremeniti ter tožničin podredni zahtevek za vračilo 58.672,66 SIT iz naslova vplačanih prispevkov z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot neutemeljen zavrniti. Četudi za pritožbeno rešitev zadeve pravno več ni odločilno, je potrebno le še povdariti, da glede na sistemsko ureditev financiranja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, toženi zavod s prispevki od komercialnih zapisov, izdanih izključno z namenom lastninskega preoblikovanja še pred uveljavitvijo Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92), ni mogel obogateti. Tudi sicer ima delavec načeloma le pravico do prejema plače v netu znesku, z delom bruto plače, namenjenim za prispevke iz obveznih socialnih zavarovanj ter davke, pa sam ne more razpolagati. To pa pomeni, da je za podredni zahtevek vprašljiva celo tožničina aktivna legitimacija, tembolj, ko komercialnih zapisov v denarni obliki sploh ni bilo mogoče realizirati, saj ni bilo mogoče uveljavljati niti izplačila obračunanih neto zneskov.

Pritožba tožnice, ki se nanaša na tek zakonitih zamudnih obresti, ostaja glede na rešitev pritožbe tožene stranke v celoti neutemeljena. Ob zavrnjenem glavničnem delu zahtevka, tudi zahtevku iz naslova zakonitih zamudnih obresti, ki so po naravi akcesorna dajatev v zvezi z zamujeno izpolnitvijo glavničnega dolga, ni mogoče ugoditi. Pravno irelevantne in neupoštevne so tako vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na poštenost pridobitelja, obseg vrnitve in nekatere druge, zato je bilo potrebno o pritožbi te stranke odločiti, kot je razvidno iz 2. odst. izreka sodbe.