VSK sodba Cpg 398/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru v postopku v sporu majhne vrednosti (I) obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 176141/2014 z dne 19.12.2014 za znesek 1.008,76 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska in za stroške izvršilnega postopka, (II) zaradi umika tožbe ustavilo postopek in razveljavilo isti sklep o izvršbi za znesek 148,37 EUR ter (III) toženi stranki naložilo v plačilo 135,64 EUR pravdnih stroškov. Predmet zahtevka so stroški, povezani z upravljanjem, obratovanjem in tekočim vzdrževanjem poslovnega prostora v M..

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Povzema dele sodbe in očita sodišču napačno uporabo materialnega prava, saj meni, da bi na podlagi določbe 6. alineje 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) te stroške moral nositi najemnik prostora. Tožena stranka še poudarja, da se je tožeča stranka v postopku sklicevala na dogovor o izstavitvi obračunov št. 9 z dne 26.3.2014 in 1 z dne 26.3.2014, vendar tega dogovora stranki nista nikoli sklenili, tožeča stranka pa ga tudi ni predložila. Napačno je tudi naziranje sodišča glede ugovora zastaranja, saj gre za terjatev, za katero velja zastaralni rok iz šestega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Pritožba ni utemeljena.

V postopku v sporu majhne vrednosti je pritožba dovoljena le iz razloga absolutne bistvene kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: tožena stranka je upravnik poslovne stavbe v M. in lastniku poslovnega prostora mesečno izstavlja račune za obratovalne stroške, stroške tekočega vzdrževanja, stroške upravljanja in vodenja rezervnega sklada. Tožena stranka je od 24.12.2008 lastnik poslovnega prostora v tej poslovni stavbi, za prej zapadle račune pa sta stranki sklenili dogovor, s katerim se je tožena stranka zavezala te račune plačati. Na tako dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano. Pri tem je odločilno dejstvo, da gre za poslovni prostor v poslovni stavbi, zato uporaba določb SZ-1 ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in Stvarnopravnega zakonika pravilno uporabilo materialno pravo. Noben od teh zakonov namreč ne določa obveznosti najemnikov (izjemoma, če bi bil tak izrecen dogovor). Če je tako, ni nobene pravne podlage za zaračunavanje obratovalnih stroškov, stroškov tekočega vzdrževanja, stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada najemnikom.

Materialno pravo je pravilno uporabljeno tudi glede zastaranja. 6. točka prvega odstavka 355. člena OZ se namreč nanaša samo na dobave gospodinjstvom, ne pa tudi pravnim osebam v poslovnih prostorih. Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).