VSK sodba I Cp 959/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor proti začasni odredbi z dne 2.10.2015, s katero je sodišče mladoletnega otroka pravdnih strank J.I. začasno zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici, tožencu pa naložilo, naj poda soglasje k prepisu otroka na osnovno šolo v T.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora se toženec pritožuje po pooblaščenki. Meni, da je sodišče z izdajo sklepa kršilo določbo 411. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), po katerem sme sodišče po uradni dolžnosti izdajati začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok. Sodišče ni „izkazalo“ verjetnosti obstoja terjatve, zlasti pa ne ene izmed potrebnih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Toženec je že v ugovoru zatrjeval neobstoj teh predpostavk, trdil je, da otroku ne grozi nobena škoda niti nevarnost. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obravnavalo samo korist otroka, ni pa se spuščalo v ugotavljanje ostalih potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V spisu ni nobenih dokazov, iz katerih bi izhajala možnost nastanka škode otroku ali možnost, da se bo proti njemu uporabila sila, ki jo je potrebno preprečiti in o tem izpodbijani sklep tudi nima nobenih razlogov. Tudi sodna praksa (na primer odločba VSM sklep III Cp 902/2011) se je izrekla, da je začasna odredba izjemno in začasno sredstvo, ki jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi sicer otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Izda se lahko le v primeru, če terja varstvo in korist otroka nujna ukrepanja že med postopkom. Sodišče je sledilo zgolj željam otroka, ki naj bi jih izrazil pred CSD, to pa ne predstavlja nujno koristi, ki jo mora zasledovati sodišče.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem opozarja, da se je toženec načeloma strinjal, da bi se otroka dodelilo tožnici, v vmesnem času do končne odločitve pa mora biti za otroka tudi ustrezno poskrbljeno. Kot izhaja iz vseh okoliščin zadeve, pri tožencu ni bilo zagotovljene optimalne otrokove koristi, zato je prav, da je bil že med postopkom dodeljen k tožnici in prešolan v času, ko to še ne predstavlja dodatnega pritiska pri vključevanju v šolski proces. Na ta način je sodišče z izdajo začasne odredbe odvrnilo od otroka nepopravljivo škodo. Otrok je sedaj vključen v novo okolje in nadaljnji postopek med strankama zanj ne bo predstavljal motilnega dejavnika. Začasna odredba je bila nujni in potrebni ukrep, da je otroku omogočeno normalno življenje v stabilnem okolju že za čas pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v postopku trdila, da je njena izvenzakonska skupnost s tožencem razpadla, da se je izselila iz stanovanjske hiše v L., v kateri sta živela skupaj z otrokom, ker so razmere zanjo postale nevzdržne, da se je preselila v V. in si v bližini našla službo, da ima razmere urejene in primerne pogoje za bivanje otroka ter da preselitev v drugi kraj terja, da se otroka prešola na osnovno šolo v T. Toženec se je strinjal s tem, da J. živi z materjo, ni pa se strinjal s preselitvijo (zapisnik Centra za socialno delo z dne 22.7.2015 in 7.9.2015, navedbe v odgovoru na tožbo in v ugovoru proti izdani začasni odredbi). Prvostopenjsko sodišče je na podlagi poročil CSD ugotovilo, da otrok jasno izraža „preferenco do bivanja pri mami“ in doživlja odnos z materjo izrazito pozitivno, ter da mati bolj kot oče razume otrokova doživljanja, počutja in potrebe. Zato je začasno uredilo razmerje staršev z otrokom tako, da ga je za čas pravdnega postopka zaupalo v varstvo in vzgojo materi. Dejstvo je, da tožnice ni mogoče siliti, da vztraja v stanovanjski skupnosti s tožencem, če je razmere doživljala kot nevzdržne, zaradi česar je njena preselitev in zaposlitev v bližini novega bivališča življenjsko logična, preselitev otroka skupaj z njo pa razumna glede na načelno strinjanje toženca, da otrok živi z materjo in glede na vsebino poročila CSD. Z izdajo začasne odredbe je zato sodišče rešilo konflikt med staršema, do katerega je prišlo, ker je toženec nasprotoval temu, da bi bil otrok iztrgan iz dosedanjega socialnega okolja. V tem kontekstu je zato potrebno razumeti obrazložitev izpodbijanega sklepa, da je v otrokovo korist, da (trenutno) živi z materjo. Logična posledica preselitve v oddaljenejši kraj pa je tudi potreba po prešolanju otroka na bližnjo osnovno šolo.

Pritožba ima načeloma prav, da lahko sodišče v sporih, povezanih z varstvom, vzgojo in preživljanjem otrok izda začasno odredbo le, če bi sicer otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, oziroma kadar koristi otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka. Zgoraj povzeti razlogi nedvomno potrjujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da je bil v obravnavani zadevi ukrep, s katerim je bil otrok začasno zaupan v varstvo in vzgojo tožnici, tožencu pa naloženo, naj poda soglasje k prepisu otroka na osnovno šolo v T. potreben. Pri tem velja še izpostaviti, da je omejitev izdajanja tovrstnih začasnih odredb le na nujne primere med drugim potrebna tudi zato, ker imajo začasne odredbe lahko zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov velik neposreden vpliv na končno odločitev glede tega, kateremu od roditeljev se bo otroka dodelilo v varstvo in vzgojo, vendar v konkretnem primeru, ko se toženec v postopku ne zavzema za odločitev, naj se otroka dodeli v varstvo in vzgojo njemu, ta argument ni terjal dodatne pazljivosti pri odločitvi, ki je bila sprejeta.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).