VSL sklep II Kp 17400/2015

Pritožba pooblaščencev zasebnih tožilcev se zavrne kot neutemeljena.

Zasebni tožilci so dolžni plačati potrebne izdatke obdolžencev in sodno takso vsaka v višini 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani ugodilo ugovorom obdolženih A.A., B.B. in C.C. ter iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zasebno tožbo, ki jim je očitala storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 160. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B. Odločilo je še, da so zasebni tožilci X d.o.o., D.D. in E.E. nerazdelno dolžni povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolžencev.

2Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci zasebnih tožilcev zaradi absolutne kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ali nepopolno ugotovljenega (dejanskega) „stanja“. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sklep razveljavi ter zasebno tožbo „dopusti“.

3Na pritožbo so odgovorili vsi trije obdolženci (z identičnimi vlogami) in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter zasebnim tožilcem naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivo obrazloženim in pravno pravilnim nosilnim razlogom izpodbijanega sklepa, da dejanje, ki je opisano v izreku zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje (kar je razlog za zavrženje zasebne tožbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP), saj dejstveni opis ne konkretizira zakonskih znakov obdolžencem očitanega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, niti ne konkretizira znakov katerega koli drugega dejanja iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. Obrazložitvi sklepa se pritožbeno sodišče, da ne bo odvečnega ponavljanja, v celoti pridružuje. Soglaša s sodiščem prve stopnje, da posamične dikcije iz novinarskega prispevka obdolžene A.A., ki so navedene v tenorju zasebne tožbe, niso take vsebine, ki bi v objektivnem pomenu lahko škodovale časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev, hkrati pa ne ustrezajo materialnopravni opredelitvi zatrjevanja ali raznašanja objektivno žaljivih dejstev ali vrednostnih sodb. Za pravilno uporabo materialnega prava pri presoji popolnosti opisa predmetnega kaznivega dejanja ni pomembno, ali se zasebna tožilca subjektivno čutita razžaljena, niti kakšne posledice naj bi jima po objavi prispevka domnevno nastale. Navsezadnje se je strinjati tudi z razlogi izpodbijanega sklepa, da zasebna tožba ne konkretizira udeležbene vloge producentke B.B. ter odgovornega urednika C.C. pri očitanem kaznivem dejanju, zaradi česar se tudi v tem delu pokaže kot pomanjkljiva.

6Po presoji pritožbe pooblaščencev pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednji ključnih razlogov sklepa, da dejanje po zasebni tožbi ni kaznivo dejanje, z ničemer ne izpodbijajo dovolj substancirano, pritožbeni preizkus pa se ne more širiti izven meja in okvirov pritožbenih navedb. Da se pritožniki ne strinjajo z zaključki sodišča prve stopnje, ker da so dejanja obdolžencev v zasebni tožbi v zadostni meri nedvoumno konkretizirana, pomeni vsebinsko prazno nasprotovanje odločitvi prvega sodišča, ki je brezuspešno, saj ga v pritožbenem postopku niti ni mogoče preizkusiti. Povsem enako velja za navedbe pooblaščencev, da so zasebni tožilci „podali“ vloge obdolžencev pri storitvi kaznivega dejanja, za kar naj bi podali „vsa potrebna pojasnila ter dokazila“. V pritožbenem postopku ni mogoče uspeti s polemiziranjem z navedbami obdolženega C.C. v ugovoru zoper zasebno tožbo, saj je predmet preizkusa sodišča druge stopnje zgolj izpodbijani sklep v povezavi z (vsebinskimi) očitki pritožbe, ne pa listinske vloge nasprotnih strank. Prav tako pritožba ne more omajati prepričljivega razlogovanja prvostopenjskega sodišča z izključnim ponavljanjem navedb iz zasebne tožbe, da je bila v novinarskem prispevku družba X d.o.o. namenoma predstavljena kot odgovorna za nesrečo na mostu, ki ga je odnesel deroč potok, hkrati pa pooblaščenci obdolžencem očitajo zmedeno in nepopolno poročanje, površen pristop ter popolno nepoznavanje problematike, s čimer naj ne bi „želeli“ ali „znali“ objektivno preučiti dejstev. Na ta način pridejo pritožniki v logično nasprotje. Obdolženim smiselno očitajo malomarnost pri njihovem novinarskem delu, medtem ko nobeno izmed kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime ni mogoče izvršiti s krivdno obliko malomarnosti, temveč le z naklepom. Zato so predmetne pritožbene navedbe neupoštevne.

7Ker je sodišče prve stopnje zavrglo zasebno tožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, so za odločitev nepomembna pritožbena izvajanja, s katerimi skušajo pritožniki prikazati, da obdolženi, natančneje obdolžena A.A., niso imeli utemeljenih razlogov verjeti v izjave, podane v kritičnem prispevku. Gre za polemiziranja glede (ne)resničnosti očitkov, ki so bili zoper družbo X in zlasti zoper zasebno tožilko objavljeni v nekaterih tiskanih medijih, tj. že pred domnevno storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja, ter v ugotovitvah Komisije za preprečevanje korupcije. Gre za irelevantne pritožbene navedbe, saj zunajobravnavni senat v procesni fazi preizkusa obtožnega akta ne izvaja dokaznega postopka, ki je pridržan za fazo glavne obravnave. To pa prvenstveno velja prav v primerih sprejete odločitve, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje že na ravni opisa zasebne tožbe, zaradi česar je vnovično pritožbeno opisovanje dejanskih okoliščin, kot si jih razlagajo zasebni tožilci, v pritožbenem postopku brezuspešno.

8Nobena od pritožbeno izpostavljenih izjav, kot so opisane v tenorju zasebne tožbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vsebuje izrazito negativnih, tj. žaljivih vrednostnih ocen o zasebnih tožilcih. Iz novinarskega prispevka kot celote, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pa ni mogoče zaključiti, da bi povprečen gledalec informativnega programa kot izključno odgovorno za tragično nesrečo prepoznal družbo X; prav nasprotno, prispevek omeni več drugih, z nesrečo na določen način povezanih akterjev (npr. ARSO, župan ..., Občina ..., projektant mostu, „firma“ Y iz ...). Pritožba, ki obdolžencem znova očita izkrivljeno poročanje izključno v škodo zasebnih tožilcev, tj. na ravni, ki kliče h kazenskopravni intervenciji, je neutemeljena. K povedanemu ne bo odveč dodati, da Ustava RS v 39. členu in EKČP v 10. členu zagotavljata pravico do izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega izražanja in obveščanja. Svoboda izražanja je eden temeljev demokratične družbe, v kateri je javna in odprta razprava o zadevah splošnega pomena (kar nesreča, ki je pretresla slovensko javnost, nedvomno je) nepogrešljivega značaja. V tem kontekstu ima svoboda medijev prav posebno mesto, ki ga zaznamujejo široke meje svobode izražanja ter omejevanje posegov represivnega aparata države v novinarsko svobodo. Novinarjem ni dopustno odvzeti pravice do kritičnega komentiranja družbenega dogajanja, ki zanima splošno javnost, če pri tem ne posežejo (prekomerno) v pravico drugih do časti in dobrega imena, o čemer pa v tej zadevi, kot je bilo obrazloženo, ni mogoče govoriti.

9Pritožbeni razlogi niso podani, zato je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo pooblaščencev zasebnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno.

10Zaradi neuspeha pooblaščencev v pritožbenem postopku so zasebni tožilci na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžni plačati potrebne izdatke obdolžencev in sodno takso v znesku 100,00 EUR, kar je v skladu s tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah.