VSRS Sklep X Ips 266/2015

I. Ugotovi se, da je tožeča stranka umaknila revizijo.

II. Prizadeta stranka A., d. o. o., sama trpi stroške svojega odgovora na revizijo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. 4243-643/2014-18 z dne 3. 2. 2015. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, ki pa jo je z vlogo z dne 1. 2. 2016 umaknila.

2Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vprašanje umika revizije v ZUS-1 ni urejeno, ZPP pa v 383. členu določa, da se za revizijo, če ni v določbah o reviziji drugače določeno, smiselno uporabljajo določbe ZPP o pritožbi, med drugim tudi drugi odstavek 334. člena ZPP. Ta določa, da lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Ob smiselni uporabi navedene določbe je Vrhovno sodišče po prejemu vloge, s katero je tožeča stranka umaknila revizijo, ugotovilo njen umik, s čimer je revizijski postopek ustavljen.

3Zaradi tega je moralo Vrhovno sodišče odločiti tudi o zahtevku družbe A., d. o. o., ki je v tem upravnem sporu nastopala kot prizadeta stranka, za povračilo stroškov v zvezi z njenim odgovorom na revizijo. Pravna podlaga za stroškovno odločitev je drugi odstavek 158. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki umakne pravno sredstvo, nasprotni stranki povrniti stroške, nastale zaradi pravnega sredstva, ter tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Določbi drugega odstavka 158. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP se namreč ne izključujeta, zato je treba za priznanje stroškov odgovora na revizijo, ki je bila umaknjena, preizkusiti, ali so bili ti potrebni (enako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 129/95 z dne 18. 10. 1995).

4Vrhovno sodišče ocenjuje, da stroški odgovora na revizijo niso bili potrebni, zato je stroškovni zahtevek zavrnilo. V odgovoru na revizijo je družba A., d. o. o., navedla, da je carinskemu organu zgolj predložila račun za sporno blago, da z njim ni dejansko razpolagala ter da zanj ni vložila carinske deklaracije in se je zato ne sme obravnavati kot carinskega deklaranta. Hkrati je revizijskemu sodišču predlagala, da o postopku obvesti kitajskega lastnika blaga, ki se je po pooblaščencu udeleževal carinskega postopka. Po oceni Vrhovega sodišča te navedbe glede na vsebino zadeve niso pomembne. V upravnem sporu je tožeča stranka izpodbijala sklep carinskega organa, s katerim je ta zavrnil njen zahtevek za uničenje spornega blaga

(zaradi suma kršitve intelektualnih pravic tožeče stranke), zahtevek pa je bil zavrnjen, ker je kitajski lastnik blaga po presoji carinskega organa pravočasno ugovarjal uničenju blaga, kar je pravna ovira za izvedbo uničenja blaga v takem carinskem postopku. Glede na navedeno je za meritorno odločitev v zadevi odločilno, ali je kitajski lastnik blaga veljavno ugovarjal predlogu za uničenje blaga, na to pa vprašanje, ali je imela družba A., d. o. o., status carinskega deklaranta, nima nobenega vpliva. Enako stališče o nepotrebnosti stroškov za sestavo vloge, ki vsebuje takšne navedbe, kot so v obravnavanem odgovoru na revizijo, je Vrhovno sodišče že sprejelo v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, ki je bil izdan v upravnem sporu v istovrstni carinski zadevi, v katerem je nastopala ista tožeča stranka, družba A., d. o. o., ki je nastopala kot prizadeta stranka, pa je v odgovoru na tožbo zastopala povsem enaka stališča kot v tu obravnavanem odgovoru na revizijo.

5Za odločanje o vračilu sodne takse zaradi umika revizije (do katere je prišlo pred začetkom seje senata) je glede na 37. člen Zakona o sodnih taksah pristojno sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji.

6Sodnica posameznica je v tej zadevi odločala na podlagi drugega odstavka 14. člena ZUS-1.