VSC sklep Cp 81/2015

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki I., II. in III. in IV. izreka potrdi.
Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

1Z delnim zamudnim sklepom zaradi motenja posesti opr. št. P 454/2014 z dne 8. decembra 2014 je sodišče prve stopnje sklenilo, da je prvotožena stranka U. F. motil tožnika S. P. v neposredni mirni posesti vzhodnega dela nepremičnine parc. št. 348/0 k. o. ..., v delu, kjer ta nepremičnina meji na dvorišče nepremičnine s parc. št. 349/1 k.o. ... in ki v naravi predstavlja del dvorišča, del dovozne poti in ograjo z dovoznimi vrati, vse kot del ograjene okolice hiše na naslovu C., s tem, da je B. s.p. dne 31. 7. 2014 po navodilu in naročilu U. F. na vzhodnem delu nepremičnine parc. št. 348/0 k.o. ..., kjer ta nepremičnina meji na dvorišče nepremičnine parc. št. 349/1 k.o. ..., z delovnim strojem naložil vsaj 6 m3 zemljine, v dolžini 5 m in širini 3,5 m, zaradi česar tožnik ne more uporabljati in posestvovati dela dvorišča, dela dovozne poti in ograje z dovoznimi vrati na nepremičnini parc. št. 348/0 k.o. ..., ki so bili prej v njegovi neposredni posesti. Nadalje je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa vzpostaviti prejšnje posestno stanje, prvotoženi stranki pa se prepoveduje v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem in obnašanjem, kot je opisano v prvi točki sklepa sodišča prve stopnje, neposredno ali posredno posegati v tožnikovo posest vzhodnega dela nepremičnine parc. št. 348/0 k.o. ..., kjer ta nepremičnina meji na dvorišče nepremičnine parc. št. 349/1 k.o. ... in ki v naravi predstavlja del dvorišča, del dovozne poti in ograjo z dovoznimi vrati, vse kot del okolice hiše na naslovu C., da ne bo izvršbe. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je tožnik dne 27. 8. 2014 zoper prvo do četrtotoženca vložil tožbo zaradi motenja posesti, s katero je zahteval ugotovitev motenja posesti, vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočega poseganja v njegovo posest, ter povrnitev pravdnih stroškov. Sodišč je to tožbo s prilogami vročalo med drugim tudi prvotožencu U. F., kateremu je bila le-ta pravilno vročena, na tožbo pa v 8-dnevnem roku za odgovor na tožbo ni odgovoril. Ker je bil odgovor na tožbo prepozno vložen, je sodišče prve stopnje štelo, da ni bil vložen. Na podlagi dejstev, navedenih v tožbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik imel v zadnjem posestnem stanju tudi del nepremičnine parc. št. 348/0 k. o. ..., kjer je bilo storjeno posest motitveno dejanje v dopoldanskih urah dne 31. 7. 2014 in je četrtotoženec sam in po svojih zaposlenih ter po navodilih prvotoženca U. F. motil posest tožnika, tako, da je zemljino, ki se je prej nahajala na dovozni poti parc. št. 348/0, to zemljino zunaj ograje tožnika prestavil znotraj ograje na nepremičninah, ki jih je imel v posesti tožnik, s tem pa mu je onemogočil uporabo opisanih nepremičnin v zadnji mirni posesti. Glede na tožbeno zatrjevana dejstva o zadnjem posestnem stanju in opisanih posest motitvenih dejanjih, ki jim je sodišče zaradi pasivnosti prvo in četrtotoženca v celoti sledilo in jih je štelo za resnična in, ker niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali s splošno znanimi dejstvi, je tožbeni zahtevek zoper prvotoženca U. F. v celoti utemeljen. Kot resnično je sodišče prve stopnje štelo, da je bil tožnik pred opisanim dejanjem posestnik ograjenega dela nepremičnine parc. št. 348/0 k. o. ... od leta 1995 dalje in, da je bila njegova posest motena z opisanimi ravnanji dne 31. 7. 2014, ko je četrtotoženec po navodilih in naročilu prvotoženca zemljino, ki se je prej nahajala na dovozni poti parc. št. 348/0 k. o. ... zunaj ograje tožnika prestavil znotraj ograje na nepremičnino, ki jo je imel v posesti tožnik, s tem pa mu je onemogočil uporabo dvorišča, dela dovozne poti, stopnišča in dovoza do terase in odpiranja vrat v ograji, ki služijo za dovoz do garaže. Toženec je bil ob dogodku osebno prisoten in je naročil ter nadzoroval delo četrtotoženca in mu dajal navodila, kam naj odloži zemljino, na podlagi takšnih dejstev pa je sodišče zaključilo, da je sam kot posredni motilec motil posest tožnika, saj je bilo to dejanje po njegovem naročilu in navodilu storjeno, ob zavedanju o posegu v tujo posest. To dejanje pa je bilo protipravno. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo ob uporabi določbe prvega odstavka 33. člena SPZ in ob uporabi določbe člena 426 ZPP. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2Zoper odločitev vsebovano v sklepu P 454/2014 z dne 8. 12. 2014 v točki I., II., III. in IV. odločitve se pritožuje prvotožena stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo vlaga iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo delni zamudni sklep in je pri tem kršilo določbe člena 318 ZPP. Pritožnik najprej navaja, da je po njegovem mnenju prvotožena stranka odgovor na tožbo vložila pravočasno. To izhaja tudi iz dejstva, da je odgovor na tožbo vročalo sodišče tudi tožeči stranki. Nadalje je sodišče napačno zaključilo, da iz navedb, ki naj bi jih potrjevali tudi predloženi dokazi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je prvotožena stranka dala naročilo za motenje posesti in je zato pasivno legitimirana v postopku. Tožeča stranka je navedla zgolj, da je bil prvotoženec prisoten, in da je nadzoroval delo. Iz takšnih navedb, dejstev in dokazov ni mogoče zaključiti, da je prvotožena stranka motila posest tožnika, saj tega ne zatrjuje niti tožeča stranka sama. Trditvena podlaga za zaključek sodišča, da je posest motila prvotožena stranka, tožeča stranka ni podala in je tako sodišče napačno presodilo pogoje za izdajo delnega zamudnega sklepa. Tožeča stranka je navedla, da bi naj imel prvotoženec U. F. parc. št. 348/0 k.o. ... v posesti na podlagi pisnega soglasja J. B., pri čemer je sodišče tem navedbam sledilo in jih ocenilo kot resnične, kar izhaja iz obrazložitve v točki 10. zamudnega sklepa. Za takšne navedbe tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, zato prvotoženi stranki ni znano, kako je sodišče lahko oprlo svojo odločitev na takšne dokazno nepodprte trditve. V nadaljevanju iz sodbe izhaja, da bi naj bila prvotožena stranka osebno prisotna na kraju, pri čemer tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi naj posest motila prvotožena stranka, ampak navaja, da jo je motila četrtotožena stranka oziroma njen zaposleni. Trditve, da bi naj četrtotožena stranka to naredila po naročilu in navodilu prvotožene stranke pa so povsem nedokazane, pri čemer je protispisen zaključek sodišča, da to izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Za svoje trditve tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, prav tako jih niti ni obrazložila, zato je na podlagi takih navedb mogoče zaključiti zgolj to, da je tožeča stranka ugibala, kdo bi lahko storil motitveno dejanje, iz previdnosti pa je pri tem svoj zahtevek razširil na vse poznane osebe. Tožbeni zahtevek je nesklepčen, saj tožeča stranka ni določno opredelila, kdo bi naj bil tisti, ki je storil motitveno dejanje in ga je tudi dolžan odpraviti. Pritožnik pa vlaga pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitveni del zahtevka tožeče stranke, saj meni, da sodišče prve stopnje temu delu zahtevka ne bi smelo ugoditi. Predlaga spremembo odločbe sodišče prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je sprejelo predmetno odločitev zoper prvotoženca v izpodbijanem delu ob uporabi določbe člena 318 ZPP, kot procesno pravne podlage za odločitev. Svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje oprlo tudi na materialno pravo in sicer na določbe prvega odstavka 33. člena SPZ, po katerem daje sodišče varstvo posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Podobno določbo vsebuje tudi 426. člen ZPP, na katerega je prav tako sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev in ki določa, da je v posestnih pravdah izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti in nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Namen posestnih pravd je preprečitev samovoljnega ravnanja, zato sta odločilni dejstvi v tem sporu zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Po določbi tretjega odstavka 33. člena SPZ posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da prvotoženec po prejemu tožbe tožeče stranke, znotraj 8-dnevnega roka za odgovor na tožbo, le-tega ni podal. Svojo obrazložitev v tej zvezi je obširno in pravilno obrazložilo v točki 3 obrazložitve, v kateri je navedlo, da je bila tožencu vročena tožba po četrtem odstavku 142. člena ZPP, zato je šteti, da je bila vročitev tožbe s pozivom prvotožencu opravljena po poteku 15 dni od dne, ko mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da ga citirano pisanje čaka na pošti, skupaj z opozorilom, da ga mora dvigniti v 15 dneh, in opozorilom o posledicah opustitve, to pomeni na zadnji dan tega roka oziroma v četrtek dne 9. 10. 2014. Naslednjega dne mu je bilo pisanje tudi puščeno v njegovem hišnem predalčniku. 8-dnevni rok za odgovor na tožbo se je prvotožencu tako iztekel v petek dne 17. 10. 2014, odgovor na tožbo pa je slednji vložil prepozno in sicer šele dne 21. 10. 2014. Teh dejanskih ugotovitev o načinu vročanja, ter o posameznih datumih pritožba ne izpodbija, temveč zgolj pavšalno navaja, da je po mnenju prvotožene stranke le-ta pravočasno odgovorila na tožbo. Ker temu ni tako in, ker je sodišče prve stopnje pravilnost vročitve navedlo v 3. točki obrazložitve, je tako podan prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona - ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo - sklep, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni tudi naslednji pogoji po 318. členu ZPP in sicer je v konkretnem primeru izpolnjen prvi pogoj, da je toženi stranki bila pravilno vročena tožba v odgovor, prvotoženec pa nanjo v zakonitem roku ni odgovoril. Podan je tudi naslednji pogoj za izdajo zamudnega sklepa, saj ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP).

6Prav tako je iz izreka odločbe vsebovanega v točki II. in III. jasno razvidno, kdo je pasivno legitimirana oseba, ki je zavezana v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje vzpostaviti prejšnje posestno stanje, to je prvotoženi U. F. in le-temu se tudi prepoveduje, da v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji in obnašanjem neposredno ali posredno posega v tožnikovo posest vzhodnega dela nepremičnine parc. št. 348/0 k. o. ...

7Po zaključku sodišča druge stopnje je izpolnjen tudi naslednji pogoj za izdajo zamudnega sklepa, to je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Neutemeljene so v tej zvezi pritožbene navedbe, da tožnik v tožbi ni podal trditvene podlage za zaključek sodišča, da je posest motila prva tožena stranka, saj je v tožbenih trditvah, ki niso v nasprotju z izvedenimi dokazi tožnik podal trditve, da je U. F., to je prvotoženec dal naročilo za motitveno dejanje ter navodila, kam naj četrtotoženi odloži zemljino, prav tako je tožeča stranka podala tožbene trditve o tem, kakšno je bilo zadnje posestno stanje in je v tožbenih navedbah navedla, da je bilo zadnje posestno stanje takšno, da je edini izvrševal mirno posest na tej nepremičnini tožnik, ta pa je trajala vse do dopoldanskih ur dne 31. 7. 2014, ko je samostojni podjetnik B. s.p., ki se ukvarja s prevozništvom in gradbeništvom, z delovnim strojem sam ali po svojih zaposlenih, ter po naročilu in navodilu U. F. motil posest tožeče stranke tako, da je zemljino, ki se je prej nahajala na dovozni poti parc. št. ... k. o. ..., zunaj ograje tožnika in ni bila v posesti tožnika, prestavil znotraj ograje, na del nepremičnine, ki jo je imel v posesti tožnik, s tem pa mu je onemogočil uporabo opisane nepremičnine v njegovi zadnji mirni posesti. Tako je tožeča stranka podala trditve za zadnje posestno stanje, katere niso v nasprotju s priloženimi dokazi, zato pritožba v tej zvezi ni utemeljena (v pritožbi je prvotožena stranka verjetno napačno navedla, da je tožeča stranka navedla, da bi naj imel prvotoženec U. F. nepremičnino parc. št. 348/0 k. o. ... v posesti na podlagi pisnega soglasja J. B.). Za takšne trditve tožniku, v primeru izdaje zamudne sodbe ni potrebno predložiti nobenega dokaza. Bistveno je, da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Prav tako ni utemeljena pritožba v tistem delu, kjer meni, da tožnik ni dokazal, da je bila prvotožena stranka osebno prisotna na kraju in da ni dokazno, da bi četrtotožena stranka prestavila zemljino po naročilu in navodilih prvotožene stranke in, da je vse to nedokazano. Pritožba v tem delu ni utemeljena, saj kot že povedano je takšne trditve, ki so pravno relevantne za nudenje posestnega varstva sodišča tožnik postavil, navedel je ta odločilna dejstva, na katere je oprl svoj tožbeni zahtevek, ta dejstva pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožniku torej v takšnem primeru ni potrebno odločilna dejstva dokazati, dovolj je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta odločilna dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker tožeča stranka ni določno opredelila, kdo bi naj bi bil tisti, ki je storil motitveno dejanje in ga je tudi dolžan odpraviti. Tožba je sklepčna v primeru, če iz dejstev, ki se jih navede v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Ker gre za izdajo zamudne sklepa, dejstva ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi in v konkretnem primeru iz tožbenih navedb izhaja, kdo je storil motitveno dejanje, na kakšen način in tožbeni zahtevek je utemeljen v materialnem pravu in sicer v določbi 33. člena SPZ, po katerem daje sodišče varstvo posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Da pa lahko sodišče prve stopnje nudi varstvo tožniku, kateremu je bila motena posest, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je v točki I. izreka ugodilo tudi ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka, saj je s tem utemeljena sklepčnost tožbenega zahtevka in kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi v tej zvezi, je odločitve o dajatvenem zahtevku vedno odvisna od predhodne ugotovitve, ali je prišlo do motenja ali odvzema posesti, zato se skladno s sodno prakso v motenjskih sporih dopušča tudi ugotovitveni del tožbenega zahtevka, ker je v njem opisano motilno dejanje tožene stranke in je ugotovitveni del zahtevka vedno povezan z dajatvenimi in ga tudi pojasnjuje. Tudi v konkretnem primeru ugotovitveni del zahtevka določno opredeljuje prepovedni del zahtevka, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v izreku dopustilo tudi ugotovitve del in, da ga ni kot nedopustnega zavrglo in je pri tem pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 181. člena ZPP, saj je z ugotovitvenim delom sklepa sodišče prve stopnje ugotovilo kršitev pravnega razmerja med pravdnima strankama, tožeča stranka pa ima pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kršitve pravnega razmerja o prepovedi motenja.

8Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vse elemente za uporabo inštituta motenja posesti in je ugotovilo, da je prvotoženec tožnika motil v njegovi posesti konkretno opisane nepremičnine, je pravilno dalo tožeči stranki pravico do sodnega varstva iz 34. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ravnanje tožene stranke brez pravne podlage in v odločbi o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti, oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo o dajatvenem in o prepovednem delu zahtevka tožeče stranke (točka II. in III. izreka sklepa sodišča prve stopnje).

9Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba prvotožene stranke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. Sodišču prve stopnje se v tem delu tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).