VSL sklep II Cp 3426/2015

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom postavilo nasprotnemu udeležencu skrbnika za posebni primer, CSD X, ki ima v postopku odvzema poslovne sposobnosti dolžnost varovati njegove pravice in koristi.

2Nasprotni udeleženec zoper uvodoma navedeni sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 209. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da center za socialno delo postavi osebi, zoper katero se je začel postopek odvzema poslovne sposobnosti, po potrebi začasnega skrbnika. Zato obrazložitev sodišča, da CSD X mora postaviti začasnega skrbnika nasprotnemu udeležencu, ni pravilna. Navedeni CSD je odločil, da se mu ga ne postavi, kar je oprl na zdravniško mnenje lečečega psihiatra, ki je ocenil, da nasprotni udeleženec začasnega skrbnika v tem postopku ne potrebuje. Z njegovo postavitvijo mu je po njegovem mnenju sodišče hudo omejilo človekove pravice, saj mu je onemogočilo, da bi sam oblikoval voljo in nastopal v pravnem prometu. Poudarja, da postavitev skrbnika pride v poštev le, kadar posameznik potrebuje varstvo pravic in koristi oziroma če to narekuje nujnost zadeve, da se postopek izvede izključno v korist varovanca, in ne iz potreb pobudnika postopka. Opozarja, da sodišče na podlagi 209. člena ZZZDR ne more postaviti začasnega skrbnika, temveč le obvesti CSD, ki ga postavi po potrebi. Z izpodbijanim sklepom je poseglo v samostojnost odločanja CSD in v njegovo stvarno pristojnost. Meni, da za varstvo njegovih pravic in interesov v postopku zadostuje, da je pooblastil odvetnico.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pozvalo CSD X, naj nasprotnemu udeležencu postavi začasnega skrbnika. CSD je poziv sodišča smatral kot pobudo za uvedbo postopka postavitve začasnega skrbnika po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 209. člena ZZZDR. Ta določa, da CSD po potrebi postavi začasnega skrbnika. CSD je v ta namen zaprosil lečečega psihiatra z oddelka psihiatrične klinike, kjer se nasprotni udeleženec nahaja na prestajanju oziroma izvrševanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja, da poda mnenje, ali nasprotni udeleženec potrebuje začasnega skrbnika. Mnenje je bilo negativno, zato je CSD izdal odločbo, da se mu začasni skrbnik ne postavi. Sodišče mu je kljub temu postavilo skrbnika za posebni primer, sklicujoč se na to, da nasprotni udeleženec v postopku odvzema poslovne sposobnosti nujno potrebuje skrbnika zaradi varovanja njegovih pravic in koristi (212. člen ZZZDR).

5Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da mora CSD nasprotnemu udeležencu postaviti začasnega skrbnika v vsakem primeru, če se postopek odvzema poslovne sposobnosti začne po uradni dolžnosti potem, ko je kazensko sodišče skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) poslalo nepravdnemu sodišču sklep, s katerim je obdolžencu (nasprotnemu udeležencu v tem postopku) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem domu.

6Sodišče za sprejetje takšne odločitve ni imelo podlage ne v določbah ZKP ne ZZZDR. Do takega zaključka ni moč priti niti z razlago prvega odstavka 495. člena ZKP, ki določa: „Pravnomočna odločba, s katero je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu oziroma obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (492. in 494. člen), se pošlje sodišču, ki je pristojno odločiti o odvzemu poslovne sposobnosti. Odločba se sporoči tudi organu socialnega varstva.“ Navedeno dolžnost kazenskega sodišča ni mogoče razumeti kot zahtevo za obligatorno postavitev skrbnika za posebni primer osebi, ne oziraje se na to, ali je to potrebno za varovanje njenih pravic in koristi. Ta pogoj mora biti vselej izpolnjen, da sodišče ali CSD sme postaviti osebo pod skrbništvo (211. in 212. člen ZZZDR). Drugačno razumevanje prej citirane določbe bi pomenilo obid tega pogoja in prekomeren poseg v posameznikovo integriteto. Zgolj dejstvo, da je bil nasprotnemu udeležencu izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, potrebe po varstvu pravic in koristi še ne utemeljuje.

7Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku naj prvo sodišče ugotovi, ali varstvo pravic in koristi nasprotnega udeleženca narekuje postavitev skrbnika za posebni primer, pri čemer naj se opredeli do vsebine izvedenskega mnenja psihiatra, ki se nahaja v spisu.

8Odločitev o pritožbenih stroških je zaradi razveljavitve sklepa, proti kateremu je bila pritožba vložena, pridržana za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).