VSL sodba PRp 187/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Trbovljah je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekrške po tretjem odstavku 37. člena, petem odstavku 110. člena in po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Za prekrška po petem odstavku 37. člena in petem odstavku 110. člena ZPrCP mu je ob upoštevanju prvega odstavka 21. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo opomin, za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP mu je izreklo globo v znesku 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 je obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka.

2V pravočasno vloženi pritožbi obdolženčev zagovornik uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in obdolženca oprosti predmetnih očitkov, povrne pa mu stroške pritožbe. Navaja, da je nesporno, da je imel obdolženec 13. 4. 2014 okoli 01.00 ure zjutraj žolčni napad. Z namenom, da omili izredno hude bolečine, je nekje ob 01.00 ali 02.00 uri zaužil 4 tablete Sanval. Nesporno je tudi, da so ga tistega dne ob 7.45 uri sprejeli na nujni medicinski pomoči ZD X, kjer sta mu nudila pomoč medicinska sestra ... in zdravnik ..., dr. med., ki je odredil infuzijo. Po prejemu infuzije je obdolženca še enkrat pregledal in mu dejal, da naj nekoliko počaka, nato naj gre domov. Sporno je, da ga zdravnik kljub vednosti, da je pred prihodom k zdravniku vzel 4 x 10 mg tablete Sanval, ni opozoril, da so zdravila še vedno v njegovem organizmu, zato prepoved vožnje avtomobila še vedno velja. V navodilih za uporabo zdravila Sanval je navedeno, da se ne sme upravljati s stroji (avtomobili) 7 do 8 ur po zaužitju zdravila. Obdolženec je 13. 4. 2014 zaužil zdravila malo po žolčnem napadu, torej nekaj minut po 01.00 uri zjutraj, v ZD X je prispel ob 7.45 uri, domov pa je bil odpuščen malo pred 9.00 uro. Glede na navodila je upravičeno menil, da je od zaužitja zdravil preteklo že dovolj časa (7-8 ur), da le-ta niso več v njegovem organizmu in lahko že sam pelje avtomobil. Obdolžencu torej nikakor ne moremo očitati malomarnosti in odgovornosti za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP. Tako je očitek malomarnosti obdolženca neutemeljen, saj ni strokovnjak za zdravila, pač pa je glede tega zaupal lečečemu zdravniku, ki bi moral vedeti, da se je učinek zaužitih tablet podaljšal in bi zato moral kot skrben strokovnjak obdolžencu izrecno prepovedati vožnjo z avtomobilom. Obdolžencu tudi ni mogoče očitati odgovornosti oziroma malomarnosti za prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP in za prekršek po petem odstavku 110. člena ZPrCP, saj so posledica njegovih zdravstvenih težav, ker se je odpeljal domov pod vplivom bolečin in zdravil, za katere je zdravnik vedel, pa mu kljub temu ni prepovedal takšne vožnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 in v smeri pritožbenih navedb ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji niso podane kršitve, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožba obdolženčevega zagovornika pa ni utemeljena.

5Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja prekrška iz tretjega odstavka 106. člena ZPrCP, kot ga je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče je odločitev, da je obdolženec vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom psihoaktivnega zdravila, utemeljeno oprlo na izvedene dokaze, med drugim na poročilo toksikološke preiskave (s kromatografsko preiskavo je bilo v obdolženčevi krvi najdeno zdravilo zolpidem, ki je po Uredbi o razvrstitvi drog uvrščeno v III. kategorijo psihoaktivnih snovi), na naročilo za strokovni pregled zaradi ugotavljanja vpliva alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi (v katerem je zdravnik v rubriki Ocena vpliva prepovedanih drog in psihoaktivnih zdravil označil oziroma navedel, da so zaznavni znaki motenj, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu) in na izvedensko mnenje ter dopolnitev izvedenskega mnenja stalne sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo. Izvedenka mag. G. K., univ. dipl. kem. je v izvedenskem mnenju, ki ga je podala na podlagi podatkov v spisu, navedla, da zolpidem sodi med hipnotike in sedative in deluje na osrednje živčevje, zdravilo lahko zmanjšuje koncentracijo in sposobnosti hitrega reagiranja ali celo povzroča izgube spomina; proizvajalec navaja, da oseba, ki je zaužila zolpidem ne sme voziti avtomobila vsaj 7 do 8 ur po zaužitju; da se na dan ne sme vzeti več kot 1 tableta in se priporoča jemanje pred spanjem. Obdolženec je vzel kar 4-kratni dnevni odmerek, zato izvedenka upravičeno sklepa, da bi se moral zaradi dosežene, bistveno višje koncentracije zdravila v krvi, temu ustrezno podaljšati tudi čas, v katerem ne bi smel voziti avtomobila. Navedla je, da v zdravilih, ki jih je prejel obdolženec ob zdravstveni oskrbi kritičnega dne (metamizol, trospijev klorid in ketoprofen) ni učinkovine, ki bi imela psihoaktivne lastnosti in tako tudi ne vsebujejo kokaina, amfetamina ali zolbitema. V obdolženčevi krvi in urinu dokazane psihoaktivne snovi (amfetamin, metaboliti kokaina in zolpidem) tako niso bile dane v infuzijo in bi bile prisotne v njegovih telesnih tekočinah tudi v primeru, če infuzije ne bi prejel. Izvedenka je v dopolnitvi izvedenskega mnenja navedla, da v rutinskih postopkih ugotavljanja prisotnosti psihoaktivnih snovi v telesnih tekočinah udeležencev izvajajo na inštitutu le kvalitativne analize, torej identifikacijo učinkovine in ne ugotavljajo njene koncentracije, vendar je vseeno mogoče oceniti, da je bil v obdolženčevi krvi prisoten zolpidem v visoki koncentraciji in da je mogoče slediti njegovi navedbi o zaužitju 4 tablet Sanval; ker pa jih je vzel približno 7 do 8 ur pred dogodkom in v tako velikem odmerku, v času dogodka zaradi prisotnosti zolpidema v krvi in posledično zmanjšanih psihoaktivnih sposobnosti, ni bil sposoben varno voziti. Sodišče prve stopnje je tako upoštevajoč navedene zaključke izvedenke v izvedenskem mnenju in v dopolnitvi izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenka svoje ugotovitve podrobno in strokovno argumentirano obrazložila, utemeljeno zaključilo, da je obdolženec vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom psihoaktivnega zdravila zolpidem, ki je zmanjševalo njegovo sposobnost za vožnjo. Glede na navedeno mnenje je tudi utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe v zagovoru, da je snovi, na katere je bila preiskava vzorcev krvi in urina pri strokovnem pregledu pozitivna, prejel z zdravili, ki jih je prejel v ZD zaradi bolečin. Iz spisa je razvidno še, da je sodišče prve stopnje obdolžencu vročilo izvedensko mnenje in dopolnitev izvedenskega mnenja in ga poučilo, da lahko poda pripombe v roku osmih dni, vendar pripomb ni podal.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da obdolžencu ni mogoče očitati malomarnosti in odgovornosti za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP, ker je glede na navodila upravičeno menil, da je od zaužitja zdravil preteklo že dovolj časa, da le-ta niso več v njegovem organizmu. Prav tako je zmotno obdolženčevo mnenje, da bi ga moral zdravnik v ZD X, ki mu je nudil nujno medicinsko pomoč, opozoriti na vpliv zdravila Sanval v njegovem organizmu. Glede na njegove navedbe na zagovoru, da je tablete Sanval užival približno štiri leta nazaj in zdravilu priložena navodila, je bil obdolženec seznanjen z navodili za uporabo zdravila in na jemanje zdravila v predpisanih odmerkih (običajen dnevni odmerek 10 mg tik pred spanjem) ter na vpliv zdravila na sposobnost upravljanja vozil (ne sme voziti avtomobila in ne upravljati z orodji vsaj 7 do 8 ur po zaužitju zdravila Sanval). Kljub temu je kritičnega dne ob 08.40 uri vozil vozilo v cestnem prometu, čeprav je istega dne približno 7 do 8 ur pred dogodkom samoiniciativno zaužil večji odmerek zdravila Sanval od predpisanega, saj je zaužil (po lastnih navedbah) od 01.00 do 02.00 kar 4-kratni dnevni odmerek (4 tablete) zdravila Sanval. Dejansko stanje prekrška iz tretjega odstavka 106. člena ZPrCP je bilo zato v dokaznem postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno v objektivnem in subjektivnem delu ter obdolženec utemeljeno spoznan odgovornosti zanj.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil prekrška po petem odstavku 37. člena in petem odstavku 110. člena ZPrCP in je zanju tudi odgovoren. Obdolženec je na zagovoru storitev navedenih prekrškov priznal, saj je povedal, da je med vožnjo z vozilom trčil v desni robnik in zapeljal na pločnik, vozilo je obstalo deloma na pločniku in deloma na vozišču, kraja nesreče ni zavaroval in označil ter vozila odstranil z vozišča, ampak je kraj zapustil. Iz zgoraj navedenih razlogov, zaradi katerih je višje sodišče zavrnilo pritožbene navedbe, da mu ni mogoče očitati malomarnosti in odgovornosti za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP, pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da mu ni mogoče očitati odgovornosti oziroma malomarnosti za prekrška po petem odstavku 37. člena in po petem odstavku 110. člena ZPrCP, ki sta po obdolženčevem mnenju posledica njegovih zdravstvenih težav, ker se je odpeljal domov pod vplivom bolečin in zdravil, za katere je zdravnik vedel, pa mu kljub temu ni prepovedal takšne vožnje.

8Višje sodišče je ob preizkus odločitev o sankcijah na podlagi 165. člena ZP-1 ugotovilo, da je izreklo sodišče prve stopnje obdolžencu za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP globo v najnižjem v zakonu predpisanem znesku (mogoče jo je izreči do 5.000,00 EUR), utemeljeno in zakonito pa mu je izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk, ki je za obravnavani prekršek obvezno predpisana. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila prekrška po petem odstavku 37. člena in po petem odstavku 110. člena ZPrCP storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki ju delajo posebno lahka, mu je ob uporabi prvega odstavka 21. člena ZP-1 za navedena prekrška izreklo opomina.

9Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Iz istih razlogov kot že sodišče prve stopnje je višje sodišče odločilo, da se obdolženca oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, čeprav obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel in bi sicer moral glede na določbe 147. člena ZP-1 in Zakona o sodnih taksah obdolženec plačati sodno takso za pritožbeni postopek.