VSC sodba PRp 144/2015

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 379,00 (tristo devetinsedemdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve štirih prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP, pod točko I/2) prekrška po desetem odstavku člena 99 ZPrCP, pod točko I/3) prekrška po petem odstavku člena 16 ZPrCP in pod točko I/4) prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1, nato pa mu je za vsak prekršek posebej določilo sankcijo (točka II izreka), nakar mu je na podlagi določbe člena 27 ZP-1 (točka III izreka) izreklo enotno sankcijo - globo v višini 2.027,29 EUR in pa stransko sankcijo 21 (enaindvajset) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo tudi stroške postopka in pa sodno takso v višini 252,72 EUR.

2S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in v svoji pravočasno vloženi pritožbi in v pritožbi vloženi po zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Obe pritožbi predlagata, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v nov postopek.

3Obe vloženi pritožbi sta neutemeljeni.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika:

4V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku pritožba trdi, da obdolžencu ni bil zagotovljen pošten postopek, v katerem bi imel obdolženec pravico biti navzoč pri zaslišanju obremenilnih prič, zato je bila kršena določba člena 6 EKČP. V postopku o prekršku, ki je kaznovalni postopek, imajo policisti poleg tega, da vlagajo obdolžilne predloge, tudi položaj priče, torej ima represivni organ trojno vlogo (obravnava prekrška, pregon, dokazovanje), zato je obdolženec v slabšem položaju (vlogi tožilca in priče pa se izključujeta). Prav zato se mora obdolžencu omogočiti neposredno soočanje z obremenilnimi pričami, kar pa v predmetnem postopku obdolžencu ni bilo omogočeno, sodišče pa je odločitev gradilo na skladnih izpovedbah policistov, ki sta kontradiktorni obdolženčevemu zagovoru v kritičnem delu, ko se je obdolženec skliceval na zdravstveno stanje, ko je z njim vodil postopek policist, in prav ... je obdolženec rekel, da je bolan (tega drugi policist, ki je sedel v avtu ni slišal). Zato bi le neposredno zaslišanje policistov lahko odpravilo taka neskladja. Obdolženec je pojasnil, zakaj se ni mogel udeležiti zaslišanja obremenilnih prič (predložil je dokazila za svoj izostanek z opravičilom), vendar je sodišče vseeno zaslišalo priče, obdolženca pa o tem ni obvestilo. S takim ravnanjem pa je sodišče zlorabilo načelo pospešitve postopka, saj mu je bilo znano, da obdolženec ni bil prisoten iz opravičljivih razlogov, zato tudi prisotnost zagovornika ne bi sanirala te napake, ker v vsakem primeru obdolžencu ni bilo omogočeno neposredno zaslišanje, čeprav je (po oceni pritožbe) iz tega razloga razpisalo narok za 3. 2. 2015, torej najprej narok za zaslišanje obdolženca in nato še za zaslišanje prič, potem pa je svojo odločitev iz neznanega razloga spremenilo in vse priče zaslišalo pred obdolžencem, čeprav bi bilo nujno neposredno soočenje prič z obdolžencem. S tem, ko sodišče ni dovolilo oziroma omogočilo neposrednega zaslišanja in soočenja z obremenilnimi pričami, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1, saj je opustilo izvedbo tega dokaza, zaradi česar je posledično tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

5Pritožba ima prav, da je tudi v postopku o prekršku (prekrški so del kaznovalnega prava), potrebno zagotoviti obdolžencem temeljna jamstva poštenega postopka (člen 6 EKČP), o čemer se je doslej že večkrat izrekla sodna praksa (primerjaj sodbo VS RS IV Ips 26/2015 z dne 19. 5. 2015), ki poudarja, da je pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da mu je treba v takem postopku zagotoviti pravico, da se brani sam ali pa z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Pri tem pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno pa je, da so storilcu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Iz tega razloga morajo torej biti vsakemu storilcu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva iz člena 6 EKČP, ki mu jamčijo pravico do poštenega postopka. Del teh jamstev je zagotovo tudi pravica do ustne obravnave, ko je lahko stranka v postopku o prekršku osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, z možnostjo, da predlaga dokaze v svojo korist in da se seznani z obremenilnimi dokazi. To je še posebej pomembno v primeru, ko gre za hitri postopek (v konkretnem primeru se je postopek o prekršku zoper obdolženca odvijal po določbah rednega postopka o prekršku). V takih primerih se obdolžencu mora omogočiti osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist ter neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (ko so le-te edina podlaga za kaznovanje obdolženca). Nosilna trditev pritožbe je, da s tem, ko sodišče ni izvedlo soočenja z obremenilnimi pričami in le-te ni zaslišalo v obdolženčevi prisotnosti, je kršilo obdolženčevo pravico do obrambe (določba prvega odstavka člena 90 ZP-1) in kavtele poštenega postopka, v posledici česar tudi dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno. Takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

6Pregled spisovnega gradiva v smeri opustitve neposrednega zaslišanja obremenilnih prič v obdolženčevi navzočnosti in opustitvi soočenja obdolženca z navedenimi pričami spisovno gradivo izkazuje naslednje procesno dejansko stanje:

- prvo zaslišanje obdolženca je sodišče razpisalo že za dne 23. 12. 2014 (obdolžilni predlog je bil vložen 28. 11. 2014 in predlagan tudi začasni odvzem vozniškega dovoljenja - člen 113 ZP-1), vendar je obramba s svojo vlogo z dne 18. 12. 2014 (listna št. 24) predlagala preložitev tega naroka zaradi obdolženčevih zdravstvenih težav (priloženo je bilo dokazilo - odločba o začasni nezmožnosti za delo listna št. 48,49)

- nato je razpisalo narok za zaslišanje obdolženca za 3. 2. 2015, nanj je vabilo tudi obdolženčevega zagovornika, istočasno pa je razpisalo tudi zaslišanje priče P. K., U. M., M. Š. in N. K., o čemer sta bila obveščena tudi obdolženec in njegov zagovornik, 22. 1. 2015 pa je obdolženčev zagovornik sodišču sporočil, da se zaslišanja tega dne ne bo mogel udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov (bolniški stalež od 1. 12. 2014, v bolniškem staležu naj bi bil vsaj do 16. 2. 2015), zato je predlagal preložitev razpisanega naroka na kasnejši termin

- glede na predlog obrambe za preložitev naroka za zaslišanje 3. 2. 2015 je sodišče prve stopnje obdolžencu (osebno) in obdolženčevemu zagovorniku 26. 1. 2015 poslalo dopis (listna št. 73), v katerem je povzelo predloge obrambe za preložitev zaslišanja za 3. 2. 2015 (zaradi obdolženčevih zdravstvenih razlogov in odsotnosti zagovornika iz države med 28. 1. 2015 do 12. 2. 2015), obdolženca je pozvalo, da predloži zdravstveno spričevalo, da ni zmožen udeležbe na naroku in sodelovanja pri procesnih dejanjih, kajti v nasprotnem primeru sodišče obdolženčevega opravičila ne bo upoštevalo, pri čemer je še izrecno zapisalo, da prisotnost zagovornika ni obvezna in zadržanost zagovornika ni razlog za preložitev, izrecno pa je v tem dopisu obdolženca in njegovega zagovornika seznanilo, da je za 3. 2. 2015 poleg obdolženčevega zaslišanja razpisano tudi zaslišanje prič

- obdolženec je sodišču pravočasno (2. 2. 2015) dostavil zdravstveno dokumentacijo, iz uradnega zaznamka z dne 3. 2. 2015 pa izhaja, da se obdolženec zaslišanja (tudi zaslišanja prič) ni udeležil (prav tako njegov zagovornik), sodišče pa je tega dne zaslišalo priče P. K. (listna št. 78-79), U. M. (listna št. 80-81), M. Š. (listna št. 82) in N. K. (listna št. 83)

- nato je razpisalo narok za obdolženčevo zaslišanje v terminih 9. 3. 2015, 16. 3. 2015 in 23. 3. 2015 in obdolženca izrecno poučilo (ponovno), da mora do konca postopka pred prvostopnim sodiščem navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, sicer jih pozneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati, obdolženec pa se je zaslišanja udeležil 9. 3. 2015 (listna št. 87-89).

7Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 9. 3. 2015 izhaja, da so bile obdolžencu (v prisotnosti njegovega zagovornika) predočene izpovedbe prič U. M., P. K. in M. Š., obdolženčev zagovornik pa je še predlagal, da se mu vročijo kopije zapisnikov o zaslišanju teh prič, obdolženec pa je istega dne vložil v spisovno gradivo tudi svojo izjavo o dejstvih glede očitanih prekrškov (listna št. 93-96).

8Po povedanem ni dvoma o tem, da je sodišče prve stopnje obvestilo obdolženca in njegovega zagovornika o tem, da se bodo v tem postopku izvajali dokazi posamično (ne pa ustna obravnava) z zaslišanjem prič, obrambi pa so bile kopije zapisnikov zaslišanih prič izročene ob zaslišanju obdolženca dne 9. 3. 2015. Gornje ugotovitve pa ne izkazujejo, da je obramba kadarkoli tekom postopka pred nižjim sodiščem oporekala zaslišanju prič v obdolženčevi odsotnosti in da je v zvezi s tem predlagala njihovo ponovno zaslišanje, torej zaslišanje v obdolženčevi prisotnosti oziroma soočenje obeh policistov z obdolžencem. Takšen predlog obrambe bi bil ob takih pritožbenih navedbah, ko se problematizira predvsem pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja po prvostopnem sodišču, ki naj bi temeljilo pretežno na izpovedih obremenilnih prič K. in M., ki naj bi bili kontradiktorni in neskladni, sicer pričakovan. Obdolženec pa je ob predočitvi izpovedi obeh zaslišanih policistov, s katerima je bil na naroku 9. 3. 2015 seznanjen, izjavil le, da se z njima ne strinja in nanju podal pripombe, ter obe izpovedbi ocenil kot neresnični, ni pa predlagal njuno ponovno zaslišanje v svoji prisotnosti ali pa celo soočenje z njima. Zato ne drži, da je prvostopno sodišče opustilo izvedbo dokaza - soočenje prič z obdolžencem. S takim poslovanjem prvostopnega sodišča, ko sta bila obdolženec in zagovornik ves čas obveščena o izvedbi vseh dokazov, ko jima je sodišče na njuno zahtevo izročilo kopije zapisnikov o zaslišanih pričah in ko tudi po prejetju le-teh obramba ni predlagala izvedbo drugih dokazov, razen da je oporekala resničnosti izpovedb obeh zaslišanih policistov in predstavila svoj vidik dogajanja v kritičnem času, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati soočenje prič z obdolžencem, zato po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe iz prvega odstavka člena 90 ZP-1, posledično pa tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1. Ob povzetem poteku postopka pa tudi niso korektne navedbe v pritožbi o tem, da je prvostopno sodišče svojo odločitev sprejelo ob poudarjenem načelu pospešitve postopka, pri čemer pritožba pozablja, da je v tem primeru, ko je obdolžencu bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje (obdolžencu je bilo vrnjeno 25. 5. 2015), zadeva bila označena nujna (člen 209 ZP-1), zato se je morala obravnavati absolutno prednostno, nekorektne pa so tudi navedbe v smislu zlorabe, posledično pa je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku (drugi odstavek člena 155 ZP-1), neutemeljen.

9V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožba najprej problematizira ugotovitev dejanskega stanja glede prekrška pod točko I/2), in trdi, da ugotovljeno dejansko stanje v tem delu bazira samo na izjavah obeh policistov, ki sta si celo nasprotujoči. Policist je po oceni pritožbe trdil, “da, ko se je obdolženec bližal križišču, je na semaforju gorela rdeča luč, policist pa, “da, ko so se približali križišču, se je na semaforju prižgala rdeča luč.” To dejstvo, kdaj se je prižgala rdeča luč (ali pri vožnji obdolženca skozi križišče ali, ko sta oba policista to opazila), je po oceni pritožbe pomembno, sodišče pa tega ni ugotavljalo, kot tudi ne, ali je z razdalje 100 metrov mogoče zanesljivo ugotoviti, kjer v križišču se je obdolženčevo vozilo nahajalo, ko naj bi se prižgala rdeča luč. Neobičajno je, da sta oba policista na tolikšni razdalji (100 metrov) tako podrobno zaznala storitev tega prekrška. Zato bi moralo sodišče to temeljito raziskati tudi s soočenjem obdolženca s policistoma.

10S takimi navedbami pritožba graja predvsem dokazno oceno izpovedi obeh policistov in nepravilno, ob podaji lastne dokazne ocene obdolženčevega zagovora navaja, da je nižje sodišče svojo odločitev gradilo samo na izpovedih obeh policistov, ki sta za obdolženca obremenilni. Obdolženčevo zanikanje storitve tega prekrška (v obdolženčevem zagovoru pred sodiščem in v vseh njegovih vlogah), je povzeto v točki 4) obrazložitve. Ni sporno, da očitek predlagatelja v tem delu temelji na osebni zaznavi obeh policistov, kateri je obdolženec oporekal že na kraju samem (o tem tudi CD posnetek, predložen s strani obdolženca), ko mu je policist razložil, kako sta s kolegom vozila za njegovim vozilom na razdalji 100 metrov, pri čemer pa niso, kot to trdi pritožba, ostale neugotovljene pomembne okoliščine (gostota prometa, pozna ustavitev obdolženčevega vozila, zaznava obdolženčevega vozila). Nižje sodišče je natančno ugotavljalo ključne okoliščine, v katerih naj bi ta prekršek bil storjen in ki je bil povod za nadaljnjo ustavitev in kontrolo obdolženca zlasti o tem, kdaj se je prižgala rdeča luč na semaforju, zato je po obdolženčevem predlogu zaslišalo tudi pričo Š., ki ji sicer ni sledilo, kar je prepričljivo tudi obrazložilo in zaključilo, da v času zaznave tega prekrška s strani obeh policistov, na cesti na tej relaciji ni bilo drugih vozil, razen obdolženčevega in policijskega (bila je pozna večerna ura), razdalja med obema voziloma pa je znašala približno 100 metrov. Ker je bila cesta prazna in noč, sta oba policista bila skladna in prepričljiva v ključni okoliščini in sicer, da obdolženec pri vožnji proti križišču ni zmanjšal hitrosti, čeprav je takrat že gorela rdeča luč in je ob rdeči luči križišče prevozil. Obdolženec pa v svojem zagovoru in vseh nadaljnjih vlogah pred nižjim sodiščem tudi ni navajal, da se je prižgala rdeča luč takrat, ko je že bil v križišču, zato tako navajanje in izpostavljen dvom pritožbe predstavlja širjenje zagovornih navedb. Tudi povzemanje izpovedi obeh policistov je selektivno, kajti primerjava teh navedb s povzetki v obrazložitvi sodbe in zapisniki o zaslišanju obeh policistov (listna št. 78-81) pokaže, da je policist pojasnil, da je “na semaforju že gorela rdeča luč, ko se je obdolženec približeval križišču, pa hitrosti ni zmanjšal”, policist pa, “da se je voznik, ki je vozil pred njima (na razdalji manj kot 100 metrov), bližal križišču, pa ni zmanjšal hitrosti (zavornih luči ni bilo zaznati) in je nato proti križišču in v križišče vozil z nezmanjšano hitrostjo kljub temu, da je gorela rdeča luč”. Take izpovedi, ki so pravilno dokazno ocenjene (drugi odstavek člena 133 ZP-1) tudi v odnosu do obdolženčevega zagovora in izpovedi policista, so sodišču prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostovale za pravilen sklep o tem, da je bil obdolženec zaznan v kritičnem času kot edini voznik na navedeni relaciji in je vozil proti križišču, brez, da bi zmanjšal hitrost, čeprav je na semaforju takrat že gorela rdeča luč. Ravno očitna vožnja obdolženca proti križišču s prižgano rdečo lučjo z nezmanjšano hitrostjo in vožnja naprej v križišče je po ugotovitvah nižjega sodišča bila glavni razlog za obdolženčevo nadaljnjo ustavitev in procesuiranje. Očitek torej o zmotno ugotovitvi dejanskega stanja glede prekrška pod točko I/2), se izkaže kot neutemeljen.

11Glede prekrška pod točko I/1) pritožba oporeka zaključkom v izpodbijani sodbi o tem, da obdolženec ob odrejenem preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki ga je sicer res odklonil, ni navajal zdravstvenih razlogov, saj o nasprotnem po oceni pritožbe prepričata obdolženčev zagovor in obsežna zdravstvena dokumentacija, ki jo je obdolženec predložil. Policist je namreč postopek preizkusa z elektronskim alkotestom vodil sam, takrat pa ga je obdolženec seznanil s svojim zdravstvenim stanjem, policist pa tega ni upošteval, policist pa ob tem dogodku ni bil navzoč. Sodišče pa je kljub temu sledilo K. izpovedbi in ni ugotavljalo, kje se je ta policist nahajal ob razgovoru obdolženca s K. in ali je lahko njun razgovor slišal (ob tem pa pritožba izpostavlja še nekaj hipotetičnih vprašanj in dvomov v zvezi z izpovedjo imenovane priče). Policist je bil po oceni pritožbe brez dvoma seznanjen z obdolženčevimi zdravstvenimi težavami in bi moral odrediti preizkus z alkotestom (pravilno: merilnikom!) ali pa strokovni pregled. Zgolj, če bi obdolženec odklonil oboje (alkotest in strokovni pregled), kar pa v tem primeru ni, bi bilo jasno, da gre za odklonitev, kot jo določa zakon, obdolžencu pa niti ni bilo potrebno posebej navajati, da želi strokovni pregled, saj mora to storiti policist sam. Zaključki o odklonitvi obdolženčevega preizkusa alkoholiziranosti s strani nižjega sodišča so po povedanem po oceni pritožbe zmotni.

12Ugotavljanje morebitne alkoholiziranosti voznika v cestnem prometu je vedno dejansko stanje (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. IV Ips 72/2008 z dne 18. 9. 2008), medtem ko je preverjanje psihofizičnega stanja udeležencev v cestnem prometu postopek, ki je izrecno predpisan v določbah člena 107 ZPrCP. Policist namreč sme zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je to dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami, med katerimi je za hitro ugotavljanje (morebitne) alkoholiziranosti tudi indikator. Udeleženec prometa, ki mu policist odredi tak preizkus, mora ravnati po odredbi policista (določba tretjega odstavka člena 107 ZPrCP). Če preizkus odkloni, policist vozniku prepoved nadaljnjo vožnjo, takemu vozniku pa tudi začasno odvzame njegovo vozniško dovoljenje. Če pa zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega razloga, udeleženec cestnega prometa ne more opraviti preizkusa, mu policist odredi strokovni pregled. Policist pa odredi strokovni pregled tudi takrat, če udeleženec cestnega prometa odrejenega preizkusa ne opravi po navodilih proizvajalca (primerjaj sodbo VS RS, IV Ips 88/2012 z dne 16. 10. 2012). Povedano pomeni, da v primeru, ko obdolženec odkloni preizkus alkoholiziranosti z alkotestom (in pri tem ne navaja zdravstvenega oziroma drugega s tem povezanega objektivnega vzroka za neopravo takega preizkusa), je postopek preizkusa alkoholiziranosti že zaključen in ni več nobene zakonite podlage za nadaljnje odrejanje preizkusa z etilometrom ali pa strokovni pregled, kot to napak razloguje pritožba. V takem primeru je odklonitev podana že zgolj z odklonom oprave preizkusa z indikatorjem, ne pa tudi s sočasno zavrnitvijo strokovnega pregleda. Obveznost nadaljnje odreditve preizkusa strokovnega pregleda obstaja torej le v primeru nestrinjanja s stopnjo alkoholiziranosti, ki jo pokaže indikator, v primeru zatrjevanja zdravstvenih razlogov in v primeru, če preizkušanec preizkusa z alkotestom ne opravi po navodilih proizvajalca.

13V konkretnem primeru je torej že pred prvostopnim sodiščem bilo sporno ključno dejstvo, ali je obdolženec ob odreditvi preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem zatrjeval zdravstvene razloge. Nižje sodišče je ob natančni analizi obdolženčevega zagovora, izpovedih obeh policistov in ob oceni ključnega listinskega dokaza - zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1) ugotovilo, da se je postopek preizkusa obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti v kritičnem času začel kot običajno z odredbo o preizkusu z indikatorjem, ki ga je sprva obdolženec celo nameraval opraviti, ob tem pa je prejel s strani policistov tudi vsa potrebna navodila za opravo. Postopek z obdolžencem je sprva, še v fazi zahteve po izročitvi dokumentov res vodil policist sam, v nadaljevanju pa, kot je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, je v postopku preizkusa obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti, sodeloval tudi policist, saj je celo obdolženec v zagovoru navajal, da je policist policistu dal navodila za pripravo alkotesta (ustnika), ko je še sedel v službenem vozilu, zato ne drži, da policist, kot je pravilno sklepalo že prvostopno sodišče in kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, v konkretnem primeru v ključnem delu, to je v času preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem, postopka ni spremljal. Sam postopek preizkusa je, kot je ugotovilo sodišče, potekal sicer neobičajno dolgo, ni pa pri tem zaznalo okoliščin, ki bi nakazovale na kakršnokoli prisilo v preizkus z indikatorjem s strani poslujočih policistov, zato je utemeljeno presodilo, da obdolženec preizkusa ni bil pripravljen opraviti, pri tem pa zanesljivo svojih zdravstvenih težav tudi ni navajal. Zato so povsem odveč hipotetična podvprašanja pritožbe v zvezi z izpovedjo priče M., kajti obramba je ves čas postopka pred nižjim sodiščem imela možnost predlagati soočenje z navedeno pričo (kar je bilo že predhodno obrazloženo), pa tega ni storila. Zaključki prvostopnega sodišča glede obdolženčevega odklona preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom so prepričljivi, kljub pritožbeno izpostavljeni zdravstveni dokumentaciji o obdolženčevem zdravstvenem stanju, do katere se je nižje sodišče tudi ustrezno opredelilo. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni skladen z zahtevami določb člena 107 ZPrCP, ker je izostal vzrok odklonitve obdolženčevega podpisa, kajti nepodpisan zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, kot je v obravnavanem primeru, je javna listina, tam zapisana dejstva pa sodišče presoja (določba drugega odstavka člena 133 ZP-1) tudi v odnosu do ostalih izvedenih dokazov, zato je sodišče smelo tak zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti upoštevati kot relevantnem dokaz, saj nedvomno potrjuje potek uradnega dejanja poslujočega policista z obdolžencem - preizkušancem, sam zapis na tem zapisniku, da pa obdolženec ne želi podpisati zapisnika, pa tudi ne nasprotuje ostalim dokazom, ki jih je sodišče v tem postopku dokazno pravilno ocenilo. Po povedanem torej očitek pritožbe glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede prekrška pod točko I/1) ni utemeljen.

K obdolženčevi pritožbi:

14Obdolženec v svoji pritožbi prav tako oporeka dokazni oceni in zaključkom sodišča prve stopnje glede prekrška pod točko I/2), izhajajoč pri tem tudi iz svojih dolgoletnih izkušenj prometnega policista in opozarja, da v nočnem času na razdalji 100 metrov ni mogoče zaznati ali vozilo spredaj prevozi križišče pri rdeči luči. Izpovedbi obeh policistov v tem delu sta po oceni pritožnika nasprotujoči, sodišče pa tudi ni ugotavljalo, ali je prihajalo do ciklusa menjave luči, prav tako pa neutemeljeno ni sledilo izpovedi kolega Š. Naknadno pa je pritožnik izvedel za sistem delovanja tega semaforja, ki ima na tleh (smer R. in smer M.) vgrajen sistem zaznavanja vozil, kar pomeni, da so v kritičnem času, ko se je prižgala rdeča luč, morala biti v križišču še druga vozila. Sodišče ni ugotavljalo, kako sta po zaznavi ravnala oba policista (ali sta prižgala modre luči) in ali sta zapeljala v križišče pri rdeči luči, ugotovljena pa ni bila niti hitrost vožnje njunega vozila, čeprav sta bila napotena na kraj prometne nesreče, pa o tem nista obvestila OKC. Ne drži tudi, da je bil pritožnik ustavljen pri trgovini Tuš, ampak na avtobusni postaji v Vojniku. Na kraju dogodka obdolženec tudi ni prejel PN, čeprav bi bilo to običajno. Take pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog kršitev določb postopka o prekršku in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, so neutemeljene.

15V zvezi s poslovanjem prekrškovnega organa, ko obdolžencu zaradi prekrška po določbi desetega odstavka člena 99 ZPrCP ni bil izdan PN, je povedati, da prekrškovni organ ni posloval nepravilno. Po določbi drugega odstavka člena 55a ZP-1 lahko prekrškovni organ, ki zoper istega kršitelja hkrati obravnava prekrške, storjene v medsebojni zvezi, o katerih se odloča v hitrem postopku in prekrške, o katerih se odloča v rednem sodnem postopku, pri pristojnem sodišču za posamezna ali za vse prekrške vloži enotni obdolžilni predlog. Podlaga za enotni obdolžilni predlog pa izhaja tudi iz navedb v obdolžilnem predlogu, ko predlagatelj navaja medsebojno povezavo med prekrški (čas storitve), kar je upoštevalo tudi sodišče, ko je obdolžencu z dopisom (listna št. 117) posebej poslalo še opozorilo o možnosti plačila polovičnega zneska globe za prekrške pod točko I/2, 3 in 4) sodbenega izreka.

16Pritožbene navedbe o zmotno ugotovitvi dejanskega stanja glede tega očitanega prekrška (I/2) so po vsebini identične navedbam v pritožbi obdolženčevega zagovornika, zato pritožbeno sodišče v tem delu napotuje na predhodni odgovor v tej smeri (točka 10 te sodbe). Pritožnik doslej kot odločilno ni izpostavljal ciklusa menjave luči na semaforju v navedenem križišču, kar je novota (določba tretjega odstavka člena 157 ZP-1) in zato neupoštevna. Pa tudi sicer ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne more vplivati na zanesljivo ugotovitev v izpodbijani sodbi o tem, da je obdolženec v kritičnem času vozil proti križišču, ko je tam že gorela rdeča luč in v nadaljevanju križišče ob rdeči luči tudi prevozil. Takih pravilnih zaključkov ne more omajati niti (le) dvom pritožnika glede hitrosti, s katero naj bi se gibalo policijsko vozilo, ki je vozilo za obdolžencem, saj je ta okoliščina za odločitev v predmetni prekrškovni zadevi nepomembna. Kar pa zadeva navedbo, da ni bilo ugotovljeno ravnanje obeh policistov po zaznavi tega prekrška, pa je povedati, da je le-ta celo protispisna. Prvostopno sodišče je zanesljivo, tudi na podlagi obdolženčevega zagovora (zapisnik listna. št. 99) ugotovilo, da je bil obdolženec ustavljan z modrimi lučmi, kar doslej pred nižjim sodiščem nikoli ni bilo sporno, pri čemer pa polemiziranje pritožnika o točnem kraju zaustavitve po zaznanem prekršku in do tam prevoženi razdalji po oceni pritožbenega sodišča prav tako za odločitev v obravnavanem primeru ni relevantno. Prav tako tudi nova okoliščina - ugotovitev o vgrajenem sistemu zanke za zaznavanje vozil v omenjenem križišču ne more vplivati na zanesljive zaključke v izpodbijani sodbi o tem, da v času zaznave tega prekrška v križišču ni bilo drugih vozil. Pritožbeno sodišče je v tem delu že odgovorilo na identične pomisleke v pritožbi obdolženčevega zagovornika, ko je pritrdilo dokazni oceni vseh v tem postopku izvedenih dokazov in zaključkom o tem, da sta se takrat v tem križišču nahajali samo obdolženčevo in policijsko vozilo, ne pa katerokoli drugo vozilo in tudi ne vozilo obdolženčevega prijatelja Š. Sicer pa je povedati, da je pritožnik z izpostavljanjem te nove okoliščine (ugotovitev o vgrajenem sistemu zaznavanja vozil v križišču) prekludiran, saj teh okoliščin pred prvostopnim sodiščem ni navajal, prav tako pa tudi ni izkazal, da tega dejstva ni mogel izpostaviti do konca postopka pred prvostopnim sodiščem brez svoje krivde (določba tretjega odstavka člena 157 ZP-1).

17Do pravilnosti in ustreznosti poslovanja obeh policistov, ki sta bila primarno napotena na obravnavo prometne nesreče, pa tja zaradi obravnave obdolženca nista odšla, pa se je ustrezno opredelilo že nižje sodišče (točka 15 obrazložitve), zato v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v tem delu napotuje na odgovor nižjega sodišča, s katerim se v celoti strinja tudi v tem, da ta okoliščina za ugotavljanje ključnih dejstev v obravnavani prekrškovni zadevi prav tako ni relevantna.

18Pritožnik problematizira ugotovljeno dejansko stanje glede prekrška pod točko I/1) in vztraja pri tem, da je policista seznanil s svojimi zdravstvenimi težavami (bronhitis). Pretežni del postopka, predvsem na začetku je z njim vodil prav policist, policist pa je sedel v vozilu in pogovora med njim in K. ni mogel slišati. Tega sodišče po oceni pritožnika ni ugotavljalo. V tem primeru bi mu moral iz tega razloga, ker je zdravstveni razlog zatrjeval, biti odrejen strokovni pregled, čeprav sta (na koncu tudi policist) vztrajala, da opravi preizkus. Zato je že na kraju samem zahteval prisotnost odvetnika, kar je policist prav tako zavrnil (ta del njunega razgovora je obdolženec snemal !). Prav tako ni sodeloval pri sestavi zapisnika, ki ga je policist spisal v vozilu in ga seznanil z njegovo vsebino, s katero pa se ni strinjal in je zato odklonil podpis zapisnika, ker ni bilo pod opombami zabeleženo, da ni preizkusa mogel opraviti iz zdravstvenih razlogov. Zapisnik je javna listina, zato bi taki razlogi morali biti zavedeni. Ker pa tega zapisnik ne vsebuje, kar je sodišče spregledalo, je dejansko stanje v tem delu ostalo ugotovljeno zmotno, sodišče pa se ni opredelilo niti do obsežne zdravstvene dokumentacije, ki jo je pritožnik predložil. Tudi take pritožbene navedbe so neutemeljene.

19V odgovoru na pritožbo obdolženčevega zagovornika je bilo pojasnjeno, da je nižje sodišče natančno ugotavljalo, kako je potekal postopek preizkusa obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti in da je zanesljivo ugotovilo, da obdolženec zdravstvenih zadržkov za (ne)opravo preizkusa z indikatorjem policistu ni navajal. Ugotovilo je, da je postopek trajal dlje kot običajno, obdolženec je postopek celo zavlačeval, ustnik pa mu je izročil sam policist, ki je bil takrat, kot pritožnik sam potrjuje v pritožbi, v tem delu že prisoten in bi, kot je ugotovilo že prvostopno sodišče, če bi obdolženec dejansko zatrjeval zdravstvene razloge, to gotovo zaznal, v tem primeru pa bi bil postopek celo hitreje zaključen (z odredbo o opravi strokovnega pregleda). Zatrjevanje zdravstvenih razlogov s strani obdolženca pa ni zaznano niti na posnetku, ki ga je predložil sam obdolženec in do katerega se je nižje sodišče ustrezno opredelilo.

20Pritožba v nadaljevanju sicer pravilno povzema posamezne določbe člena 107 ZPrCP o sestavi zapisnika ter zaključuje, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti javna listina in je veljaven tudi v primeru, če ga preizkušanec ne podpiše (o tem doslej tudi sodna praksa). Nima pa prav, da v konkretnem primeru sestava zapisnika ni zadostila standardom veljavnosti iz razloga, ker policist ni vpisal v zapisnik obdolženčevih pripomb, o čemer se je ustrezno prav tako opredelilo že nižje sodišče. Nenazadnje obdolženec v pritožbi sam priznava, da ga je policist z vsebino zapisnika, ki ga je sicer sestavil v vozilu, seznanil, in s tem obdolžencu omogočil podajo pripomb na v zapisniku zapisana dejstva, kar je v obravnavanem primeru bistveno in odločujoče za presojo o tem, ali je takšen zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti zakonit dokaz o poteku uradnega postopka, ugotovitev v izpodbijani sodbi o tem, da je postopek z obdolžencem potekal skladno z določbami člena 107 ZPrCP, trajal pa je dlje kot običajno, saj je bil obdolženec (rubrika opombe), večkrat s strani policistov seznanjen s samim postopkom preizkusa alkoholiziranosti in tudi z navodili za opravo takega preizkusa, pa je prepričljiva. Zato ni dvoma, kot je pravilno ugotovilo že nižje sodišče, da zapisnik izkazuje relevantno dejansko stanje v zvezi z opravljanjem postopka preizkusa obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti. Pritožnik v tem delu na nekaj mestih izpostavlja lastni posnetek CD, ki ga je tudi pritožbeno sodišče poslušalo, zato povsem soglaša z dokazno oceno tega posnetka v izpodbijani sodbi, kjer je zanesljivo ugotovljeno, da posnetek ne potrjuje obdolženčevega zagovora glede zatrjevanja zdravstvenih razlogov za (ne)opravo preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem, slednje pa ne izhaja niti iz zapisnika, kot tudi ne, da je obdolženec vztrajal o zabeležki njegovih opomb v zapisnik, kot je pravilno ugotovilo nižje sodišče, zato je tudi ta navedba pritožnika neutemeljena. Ta posnetek, kot izhaja iz prepričljivih zaključkov v napadeni sodbi, potrjuje zgolj komunikacijo med obdolžencem in policistom o zaznavi prekrška pod točko I/1) in o obdolženčevem vztrajanju po prisotnosti zagovornika, o čemer se je ustrezno opredelilo že nižje sodišče (obramba v postopku o prekršku ni obvezna!).

21Ne drži, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do zdravstvene dokumentacije pritožnika. Nasprotno, skrbno je preverilo vso priloženo dokumentacijo (napotnice, odločbe, izvide …), pri čemer je kot ključno ugotovilo, da so pri obdolžencu bile sicer prisotne zdravstvene težave dva meseca pred obravnavanim dogodkom, spisovna dokumentacija pa ne izkazuje, da je obdolženec imel resne zdravstvene težave tudi v času storitve prekrška (so pa te težave zaznane v času po storitvi prekrškov). Zato tudi slednje ne more vplivati na zanesljivo ugotovitev v izpodbijani sodbi o tem, da obdolženec zdravstvenih razlogov za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom policistu ni navajal, zato je tudi v tem delu pritožba o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljena.

22Pritožba problematizira (ne)korektnost postopka policistov, kot tudi vzvišenost policista, kar pritožnik obrazlaga kot povod za kletev v času, ko je policist komuniciral z njegovo hčerko N. K., ki je prišla na kraj dogodka, kar pa po navedbah pritožbe sploh ni bilo namenjeno policistu. Besede “pizdun” pa tudi ni v njegovem besednjaku, saj je rekel le “naj gre vse u pizdo materno”, kar pa prav tako ni bilo namenjeno policistu, česar sodišče tudi ni upoštevalo. Glede prekrška pod točko I/4) so zaključki v izpodbijani sodbi (točka 12) prepričljivi. Pritožnik celo pritrjuje ugotovitvam v izpodbijani sodbi o tem, da je v času dogodka bil razburjen zaradi komunikacije policista z njegovo hčerko, v nasprotju s pritožnikom pa so pravilni zaključki v sodbi o tem, da so bile izrečene besede, četudi v razburjenju, zagotovo namenjene policistu zaradi predhodnega postopka, s katerim se očitno obdolženec ni strinjal. Tako ravnanje obdolženca v konkretnem primeru pa je zagotovo (kljub obdolženčevi razburjenosti) mogoče označiti kot nedostojno vedenje do uradne osebe, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

23Pritožba še izpostavlja, da je policist na zaslišanju izjavil, da je postopek z njim snemal in si ga po koncu postopka predvajal in točno ve, da je to izjavil, s čemer je najverjetneje zavedel sodnico, da je njegovi izpovedbi sledila (uporaba nedovoljenega dokaza). Policist ne bi smel snemati postopka z njim, na ta način je zlorabil svoj uradni položaj in prekoračil policijska pooblastila, kar je storil z GSM aparatom, ko je neupravičeno zvočno snemal postopek s pritožnikom in pridobil ta zvočni posnetek, ki ga je potem uporabil pri sestavi in utemeljitvi obdolžilnega predloga.

24Drži, kar pritožnik izpostavlja, da je policist na zaslišanju 3. 2. 2015 (listna št. 79) povedal, da si je na svoj telefon posnel del postopka z obdolžencem tako, da si ga je predvajal in točno ve, da so bile besede tako izrečene. To je pritožnik izpostavil že v svoji vlogi z dne 23. 3. 2015 (listna št. 96a-96d). Do tega dejstva se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi res ni posebej opredeljevalo, očitno iz razloga, ker je obdolženec že tekom postopka (o tem je obvestil sodišče) o takem domnevno nezakonitem ravnanju policista obvestil Specializirano državno tožilstvo RS (obvestilo o sumu storitve kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po členu 148/I in III KZ-1 (priloga B24)). S tem posnetkom, ki ga pritožba šteje za nedovoljen dokaz, se sodišče prve stopnje v tem postopku o prekršku sploh ni ukvarjalo, saj tega posnetka s strani policista tudi ni terjalo. Zakonitost takratnega ravnanja policista v konkretnem primeru, ko naj bi del postopka z obdolžencem snemal, je bil presojan v zato predpisanih postopkih o ravnanju policistov (pred MNZ - priloge C1-C2) in pri SDT (izid tega predkazenskega postopka se v spisovnem gradivu ne nahaja). Zagotovo pa policist s takšno izjavo, da si je del postopka z obdolžencem snemal, ni zavedel prvostopnega sodišča, da je iz tega razloga njegovi izpovedbi sledilo, kajti tega nižje sodišče pri dokazni oceni njegove izpovedi tega posnetka niti ni navajalo, njegova izpovedba pa je bila v skladu z določbo drugega odstavka člena 133 ZP-1 ocenjevana izključno le v odnosu do ostalih izvedenih dokazov (izpoved policista, zagovor obdolženca, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti). Kot pa je bilo že predhodno pojasnjeno, pa je takšna dokazna ocena njegove izpovedi, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče logična in pravilna in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki zato pritožbene navedbe pritožnika o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju tudi iz tega razloga šteje za neutemeljene.

25Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh štirih obdolžencu očitanih prekrškov, pravilno je uporabilo materialnopravne določbe člena 107, 99 in 16 ZPrCP in določbe ZJRM-1 ter ZP-1. Za vsak prekršek posebej je v izpodbijani sodbi s prepričljivimi razlogi obrazložilo tudi obdolženčev subjektivni odnos do storjenih prekrškov, nato pa je obdolžencu za vsak prekršek določilo sankcijo, mu nato izreklo enotno sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo ob upoštevanju določb členov 159 in 165 ZP-1 in ugotovilo, da poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben. Sicer pa po sami višini določenih in izrečene enotne sankcije pritožbi posebej nista problematizirali. Glede na navedeno je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je prestala tudi uradni preizkus (člen 159 ZP-1).

26Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati pritožbene stroške - sodno takso v višini 379,00 EUR. Le-ta je odmerjena v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej s količnikom 1,5 v povezavi s tar. št. 8111 in 8114. Odmerjena sodna taksa skupaj znese 379,00 EUR, k plačilu le-te pa bo pozvan obdolženec v 15-ih dneh po prejemu te sodbe po prvostopnem sodišču.