VSL sodba in sklep I Cpg 1054/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka po temelju odgovorna za škodo, nastalo tožeči stranki, v preostalem delu pa se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva (glede višine odškodnine in stroškov) vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 38.013,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2013 ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 366,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je stališče prvega sodišča glede opozorilnih tabel v nasprotju z izvedenimi dokazi in z izvedeniškim mnenjem sodnega izvedenca dr. A. A., iz katerega jasno in nedvoumno izhaja, da bi morala biti sporna cesta označena z ustrezno prometno signalizacijo, ki bi opozarjala na neutrjene bankine oziroma brežine, oziroma bi morale veljati omejitve glede nosilnosti tovornih vozil. Vsaka predpisana omejitev ima svoj smisel, zato je navajanje prvega sodišča, da dvomi, da bi opozorilna tabla za neutrjeno bankino pripomogla k večji pozornosti ter da je razpravljanje o morebitni opozorilni tabli za prepoved vožnje s težjimi vozili brezpredmetno, povsem zgrešeno in v nasprotju s samim namenom ter smislom opozorilnih tabel v prometu. Prvo sodišče se sprašuje, kako bi lahko v primeru prepovedi vožnje s tovornimi vozili vzdrževali cesto, pri tem pa spregleda, da se cesta na kraju, kjer je prišlo do zdrsa vozila, kritičnega dne ni vzdrževala, pa tudi sicer bi se vzdrževalci po cesti vozili z manjšimi tovornimi vozili, tovornimi vozili manjših nosilnosti, oziroma bi na tovorna vozila naložili manj materiala, tako da bi bila teža ustrezna omejitvi. Po prepričanju tožeče stranke je vzrok nesreče ravno v tem, ker vozniki tovornih vozil niso bili seznanjeni, kakšno težo tovornih vozil cesta še prenese, zato so material vozili s takšnimi vozili, ki so bila glede na cestišče pretežka. Prvo sodišče spregleda oziroma negira mnenje izvedenca dr. A., ki je ugotovil, da na predmetni lokaciji kritična bankina oziroma brežina ni edina na tej cesti, saj cesta poteka v hrib, pri čemer bi po mnenju izvedenca morala biti vsaka prometna makadamska cesta, ki poteka v klancu ali useku, označena z ustrezno prometno signalizacijo, če bankine oziroma brežine niso utrjene, oziroma bi morale na takšni cesti veljati omejitve glede nosilnosti tovornih vozil. Sodišče ne more odgovornosti upravljalca oz. vzdrževalca ceste prevaliti na uporabnike ceste. Slednji namreč tudi na gozdnih in makadamskih cestah niso dolžni pričakovati, da so bankine neutrjene, še manj pa presojati, kakšne naj bi bile omejitve glede nosilnosti na takšnih cestah. To je vsekakor dolžnost upravljalca, ki mora zaradi zagotavljanja varnosti ter prevoznosti ceste poskrbeti za ustrezna opozorila glede nevarnosti na cesti, prav tako pa ima na voljo strokovnjake, ki lahko presodijo in strokovno ocenijo, kakšne obremenitve lahko prenese konkretno cestišče. Po logiki prvega sodišča bi torej predmetno cesto smeli uporabljati le domačini ter obiskovalci, ki naj bi cesto poznali in tam „marsikaj pričakovali“, takšno stališče pa je povsem neživljenjsko, nelogično in nesmiselno. Prvo sodišče v zvezi z odgovornostjo tožene stranke nadalje zaključuje, da morajo makadamske ceste imeti utrjen le rob cestišča, kar je povsem v nasprotju z ugotovitvami izvedenca A., ki je glede stanja spornega cestišča podal jasno mnenje, da je bilo vozišče ceste urejeno, bankina oziroma brežina pa ne. Neposredni (čeprav po mnenju izvedenca ne edini) vzrok nesreče pa je ravno v neutrjeni bankini oziroma brežini. Izvedenec ugotavlja, da morajo imeti vse ceste utrjene bankine oziroma brežine in da na spornem cestnem odseku le-te niso bile vzdrževane in urejene. Ker pa se je udrl tudi del cestišča, ni nobenega dvoma, da cesta ni bila ustrezno grajena oziroma vzdrževana, sicer do vdora ne bi prišlo. Zavarovanec tožene stranke bi torej moral kot lastnik in upravljalec ceste poskrbeti, da bi bila sporna cesta vzdrževana tako, da bi omogočala varen promet, pri čemer je izvedenec A. jasno zapisal, da je do vdora prišlo ravno zato, ker bankina oziroma brežina ni bila utrjena. Tožena stranka bi morala dokazati ravno nasprotno, da sta bili sporna cesta ter bankina na njej ustrezno grajeni in utrjeni ter da sta omogočali varno prevoznost vsem vozilom. V tej zvezi pa tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, pa tudi sicer ni zatrjevala, da je naredila vse, kar je v njeni moči, da bi bila bankina ustrezno grajena in utrjena. Tožeča stranka je s pomočjo izvedenca A. v postopku zadostila dokaznemu standardu, saj je z veliko gotovostjo dokazala, da na sporni cesti ni bilo signalizacije, ki bi opozarjala na neutrjeno bankino oziroma opozorila glede omejitve nosilnosti, pa bi tam glede na stanje in konfiguracijo ceste morala biti, prav tako pa je dokazala, da je vzrok nezgode v neutrjeni bankini oziroma brežini. Tudi odločitev sodišča glede pravdnih stroškov je pravno zmotna. Sodišče je toženi stranki namreč priznalo znesek 168,00 EUR za postopek z rednimi pravnimi sredstvi glede na vrednost izpodbijanega dela odločbe po tar. št. 3210, pri čemer je sodišče očitno uporabilo tarifni del Zakona o odvetniški tarifi. Tožene stranke v pritožbenem postopku ni zastopal odvetnik, zato tožena stranka do teh stroškov ni upravičena. Tožena stranka tudi ni priglasila nobenih pritožbenih stroškov, v skladu s 163. členom ZPP pa mora povrnitev stroškov zahtevati v predlogu, o katerem naj odloči sodišče.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ne drži trditev, da je z izvedeniškim mnenjem izvedenca A. dokazano, da bankina ni bila ustrezno zgrajena in utrjena, zaradi česar bi moral zavarovanec tožene stranke postaviti ustrezno prometno signalizacijo, s čimer naj bi bil po mnenju tožeče stranke dokazan vzrok za nastanek prometne nezgode in tudi ne drži, da tožena stranka glede tega ni podala potrebnih navedb. Tožena stranka je večkrat obrazloženo navedla in tudi dokazala, da je bila obravnavana cesta pred škodnim dogodkom varna in je ustrezala namenu njene izgradnje, saj do tega trenutka ni bilo nobenih indicev, ki bi kazali na kakršnokoli nevarnost udora bankine, kar je potrdil voznik delovnega vozila ob zaslišanju, ko je izpovedal, da na tej cesti nikoli ni bilo nič posebnega in tudi na dan nesreče ne. Cesto je poznal, saj je po njej že večkrat peljal. Zavarovanka tožene stranke Občina X je skladno s predpisi sklenila pogodbo z vzdrževalcem ceste JP Komunala X, ki je bil dolžan vzdrževati in zavarovati stanje konkretnega cestišča. Njegova naloga je bila, da pregleduje in vzdržuje cesto in če pri tem ugotovi, da stanje cestišča ne ustreza več standardu varnega prometa, na to opozori upravljalca ceste. Če v konkretnem primeru pomanjkljivosti cestišča JP Komunala X ni mogla opaziti, potem posledično s potencialno nevarnostjo ni mogla seznaniti niti upravljalca. S tem, ko je Občina X z JP Komunala X sklenila pogodbo o vzdrževanju ceste, je v danih razmerah storila vse, kar ji nalagajo predpisi. Če torej vzdrževalcu ni mogoče očitati opustitve skrbnosti, potem tudi upravljalec ceste ni imel kaj ukrepati. Zavarovanec tožeče stranke ni želel policijske preiskave okoliščin škodnega dogodka, na podlagi katere bi policisti zbrali potrebne podatke za določitev vzroka nezgode, pač pa je policistom izrecno naročil, da prometno nezgodo evidentirajo zgolj v obliki uradnega zaznamka zaradi uveljavljanja kasko zavarovanja pri tožeči stranki. Pri tem je potrebno upoštevati, da tudi izvedenec zaradi pomanjkanja podatkov iz policijske obravnave dogodka glede vzroka nezgode ni mogel podati zanesljivega odgovora, zato je svojo oceno podal zgolj na osnovi ugibanja glede na posledice, kar pa ne zadostuje za zadostno mero gotovosti. Tožeča stranka navaja, da je bila vzrok nezgode neutrjena bankina, vendar tega dejstva ni izkazala. Izvedenec prometne stroke ni strokovnjak s področja projektiranja in izgradnje ceste, zato ne more podati strokovnega mnenja, ali je bila cesta projektirana in zgrajena skladno s predpisi, na kar je tožena stranka opozorila že v pripombah na mnenje.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je uveljavljala regresni zahtevek zoper zavarovanca tožene stranke Občina X, kot upravljalca ceste in zoper JP Komunala X, kot vzdrževalca ceste zaradi škode, ki je nastala na tovornem vozilu zavarovanca tožeče stranke zaradi vdora desnega roba cestišča ter posledično zdrsa in prevrnitve vozila. Tožeča stranka je iz naslova kasko zavarovanja za predmetno tovorno vozilo oškodovancu izplačala odškodnino v višini 35.432,18 EUR, razliko do vtoževanega zneska pa predstavljajo obračunane zamudne obresti v višini 2.581,81 EUR. Tožeča stranka je tožencema očitala, da nista poskrbela za ustrezno vzdrževanje ceste ter za postavitev ustrezne prometne signalizacije. Zoper JP Komunala X je bil tožbeni zahtevek zavrnjen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1818/2013 z dne 20. 6. 2014, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1717/2014 z dne 17. 12. 2014. Odločitev prvega sodišča glede zavarovanke tožene stranke Občina X je bila s citirano odločbo višjega sodišča razveljavljena in zadeva vrnjena prvemu sodišču v novo sojenje.

6Tožeča stranka je zatrjevala, da je voznik tovornega vozila vozil iz smeri X proti S. in približno 3 km iz naselja X z vozilom zapeljal proti desnemu robu vozišča, pri čemer se je udrlo in odtrgalo cestišče, zaradi česar je vozilo pri desnem prednjem kolesu potegnilo pod desni rob ceste, nakar je vozilo prevrnilo na desni bok, kjer je obstalo.

7Tožena stranka je zahtevku nasprotovala po temelju in višini. Menila je, da vzroka za nezgodo ni mogoče iskati v neutrjeni bankini, temveč v vožnji preblizu roba cestišča oz. izven vozišča čez bankino, kar je imelo za posledico udor oziroma odtrganje vozišča. Opozarja, da bankina ni namenjena vožnji.

8Sodišče prve stopnje je v postopku na predlog obeh pravdnih strank postavilo izvedenca za raziskavo prometnih nezgod A. A., dipl. ing., iz katerega mnenja izhaja, da bi morala biti v konkretnem primeru bankina utrjena oziroma bi morale biti nameščene opozorilne table za neutrjeno bankino, ustrezno bi moralo biti urejeno odvodnjavanje meteornih voda ter da tovrstna cesta ni primerna za tako težka vozila, kot je bilo predmetno vozilo. Nadalje iz mnenja izhaja, da vozniku ni bilo potrebno za izpeljavo ovinka zapeljati na skrajni rob ceste, ker tudi v tem primeru srečanje z nasproti vozečim vozilom ne bi bilo mogoče. Tožena stranka postavitve izvedenca s področja projektiranja in izgradnje ceste, za kar se zavzema v odgovoru na pritožbo, ni predlagala.

9Kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča je šlo v konkretnem primeru za makadamsko cesto, ki je potekala po gozdu. Makadamske ceste morajo po mnenju prvega sodišča imeti utrjen le rob cestišča, v konkretnem primeru pa je prišlo do delno razrahljanega roba cestišča, kar pa je težko ali skorajda nemogoče prepoznati. Prvo sodišče dvomi, da bi opozorilna tabla za neutrjeno bankino pripomogla k večji pozornosti voznikov, prav tako pa tudi ne bi bila smiselna opozorilna tabla za prepoved vožnje s težjimi vozili, saj v tem primeru ne bi bilo mogoče vzdrževati ceste. Kako daleč od roba cestišče je vozil voznik, prvo sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti. Če je voznik vozil po skrajnem desnem robu, po mnenju prvega sodišča ni odgovoren, saj vsak voznik avtomatično vozi po svojem, torej desnem pasu, čeprav srečanje z nasproti vozečim vozilom ni mogoče.

10Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da ne more zanesljivo ugotoviti vzroka in odgovornosti za nastalo nesrečo, na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

11V našem pravnem redu je uveljavljeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, zato se obstoj oškodovalčeve krivde domneva. Oškodovalec se lahko ekskulpira le, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le v primeru, če bi dokazala, da je storila vse, kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo, oz. da škode tudi ob najbolj skrbnem ravnanju ne bi bilo mogoče preprečiti.(1) Javne ceste morajo biti zgrajene in vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa npr. slabih vremenskih razmer, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene (prvi odstavek 5. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o javnih cestah, v nadaljevanju: ZJC). Po 23. točki 14. člena ZJC je cestišče del javne ceste, ki ga sestavljajo vozišče, odstavni, ločilni in robni pasovi, kolesarske steze in pločniki ter bankine in naprave za odvodnjavanje tik ob vozišču ali robnem pasu (segmentni jarki ali mulde, koritnice), medtem ko je vozišče del cestišča, ki ima eno ali dve smerni vozišči. Na podlagi Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest morajo biti ceste vzdrževane tako, da je omogočen varen promet na njih, da se ohranijo ali izboljšajo njihove prometne, tehnične in varnostne lastnosti, da so ceste in okolje zaščiteni pred škodljivimi vplivi cestnega prometa ter ohranjajo urejen videz ceste. Vidne in dostopne morajo biti prometna signalizacija in oprema, cestne naprave in ureditve na bankinah.

12Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil v konkretnem primeru rob cestišča delno razrahljan. Tožena stranka bi zato morala, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, ukrepati tako, da bi bodisi zgradila utrjeno bankino ali rob cestišča oziroma bi morala cesto označiti z ustrezno prometno signalizacijo, ki bi opozarjala na nevarnost udora cestišča zaradi njegove razrahljanosti ali zaradi neutrjenosti bankine ali brežine, oziroma bi morale na takšni cesti veljati omejitve glede nosilnosti tovornih vozil.

13Na neobstoj toženkine odgovornosti kot upravljalca ceste ne vpliva okoliščina, da je bil tožbeni zahtevek zoper vzdrževalca ceste pravnomočno zavrnjen. Tožeča stranka namreč v postopku zoper vzdrževalca ceste ni zatrjevala, da bi bila pomanjkljivost cestišča opazna pri izvajanju pregleda, pa tudi sicer je vzdrževalec ceste zadolžen le za vzdrževanje ceste, ne pa tudi za samo izgradnjo bankine oziroma za postavitev prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na neutrjeno bankino oziroma na ustrezno težo vozil.

14Ker toženi stranki skladno s pravili obrnjenega dokaznega bremena ni uspelo dokazati, da je storila vse, kar ji nalaga zakonska dolžnost, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, je podana njena odškodninska odgovornost na podlagi določbe prvega odstavka 131. člena OZ.

15Po mnenju pritožbenega sodišča udor cestišča tudi ne more biti nepričakovan, nepredvidljiv in neprepričljiv dogodek, da bi ga bilo mogoče pripisati višji sili.

16Ker je bilo s strani tožene stranke ugovarjano, da naj bi bil za nesrečo odgovoren izključno voznik sam, v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo še, ali je podana deljena odgovornost voznika v smislu 171. člena OZ. V primeru ugovora deljene odgovornosti je dokazno breme na toženi stranki.

17Tožena stranka zatrjuje, da je voznik vozil preblizu roba vozišča oziroma da je zapeljal izven vozišča na bankino, kar naj bi imelo za posledico udor oziroma odtrganje vozišča.

18Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za škodni dogodek zavarovanec tožeče stranke ni odgovoren. Očitek, da zavarovancu tožeče stranke za izpeljavo ovinka ni bilo potrebno zapeljati na skrajni desni rob ceste, saj v tem primeru srečanje z nasproti vozečim vozilom ni bilo mogoče (morda pa bi se lahko na ta način izognil nasproti vozečemu kolesarju) ne zadošča za razmejitev soodgovornosti za nastalo škodo, saj v tej smeri vozniku ni mogoče očitati kršitev cestno-prometnih predpisov. Voznik mora na podlagi tretjega odstavka 25. člena v času nezgode veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP-1) na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov voziti po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano. S stopnjo prepričanja pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi voznik vozil preko desnega roba oz. izven cestišča.

19Da je tožeči stranki zaradi opustitve ravnanja tožene stranke nastala škoda, ni dvoma. Prav tako pa tudi ni dvoma, da je škoda v vzročni zvezi z opustitvami tožene stranke.

20Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izdalo vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka, tako da je tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo (5. točka 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v zvezi z višino odškodnine ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče v preostalem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v odločanje glede višine vtoževane odškodnine in stroškov postopka (355. člen ZPP).

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

--------------------

Op. št. (1): Čeprav gre v konkretnem primeru za makadamsko gozdno cesto, pa ni sporno dejstvo, da se je uporabljala za javni promet, zaradi česar se morajo tudi takšne ceste graditi in vzdrževati v skladu s predpisi, ki urejajo graditev in vzdrževanje javnih cest.