VSRS Sodba IV Ips 78/2015

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca P. K. spoznal za odgovornega za storitev prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je izrekel globo 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Kamniku je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo izpodbijani plačilni nalog in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave in temeljnih jamstev poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4Po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca je argumentacija okrajnega sodišča, da je storilčevo službeno potrdilo mogoče šteti le kot trditveno podlago, ne pa kot storilčevo pobudo, da bi sodišče presojalo njeno resničnost s kakšnim dokaznim sredstvom, v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem pravilno razumevanje prvega odstavka 8. člena ZPrCP ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča vrhovni državni tožilec zatrjuje, da je po načelu materialne resnice sodišče v dopolnjenem dokaznem postopku v primeru dvoma v storilčeve navedbe o alibiju dolžno raziskati to odločilno dejstvo. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je okrajno sodišče na storilca tudi prevalilo nesorazmerno breme dokazovanja pravno relevantnega dejstva, ki bi ga sicer moralo samo raziskati. S kršitvijo storilčeve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave je sodišče postavilo storilca v občutno težji položaj. Iz službenega potrdila, ki ga je storilec predložil sodišču, izhaja, da se je kritičnega dne nahajal na službenem mestu, kjer je v različnih časovnih terminih delal kot voznik tovornega vozila na določenih relacijah, s čimer je storilec posredno predlagal, da sodišče izvede razbremenilni dokaz za dokazovanje materialnopravno pomembnega dejstva, pri čemer je tudi predlog za predložitev kopije potnega naloga oziroma izpisa tovornega vozila treba šteti kot materialnopravno relevanten, določen in zadosti konkretiziran dokazni predlog za dokazovanje alibija. Če obramba v dokaznem predlogu izkaže, da je obstoj alibija vsaj verjeten, ga je sodišče dolžno do konca preveriti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena Ustave pa vrhovni državni tožilec navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni napravilo ocene, ali predloženi dokaz skladno z načelom proste presoje dokazov izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. S tem je sodišče po stališču vrhovnega državnega tožilca prikrajšalo storilca za ustavna procesna jamstva, ki mu jih zagotavlja 22. člen Ustave.

5V primeru, kot je obravnavani, je Vrhovno sodišče v več sodbah že obrazložilo, da se po prvem odstavku 8. člena ZPrCP v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče po načelu proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Vsekakor je očitno, da je dokazni predlog glede alibija že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-34/93 z dne 8. 6. 1995). Poudariti je še treba, da po stališču Vrhovnega sodišča pravilno razumevanje prvega odstavka 8. člena ZPrCP ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov (tako Vrhovno sodišče RS v sodbah IV Ips 13/2012 in IV Ips 19/2012, obe z dne 20. 3. 2012, IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013, IV Ips 1/2014 in IV Ips 11/2014, obe z dne 18. 2. 2014).

6V obravnavanem primeru je prekrškovni organ ob odsotnosti patrulje, ki bi opravila postopek, dne 28. 5. 2015 ob 10.08 uri na Krtini, kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 40 km/h, z merilnikom hitrosti vozilu z registrsko oznako LJ ... izmeril hitrost vožnje 59 km/h. Ob upoštevanju varnostne razlike merilnika hitrosti je omenjeno vozilo hitrost vožnje prekoračilo za 14 km/h. Prekrškovni organ je ugotovil, da je P. K. lastnik vozila z omenjeno registrsko oznako, zato ga je z obvestilom z dne 22. 6. 2015 seznanil s kršitvijo in dokazi ter mu poslal plačilni nalog (- ki je bil sicer izdan 19. 6. 2015). Zoper slednjega je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je zanikal, da bi 28. 5. 2015 dne ob 10.08 uri na območju Krtine vozil svoje vozilo, ter navedel, da bi z vozilom lahko upravljal kateri od njegovih družinskih članov, ki imajo rezervni ključ. Ob sklicevanju na službeno potrdilo je zatrdil, da je bil v času, ko je bil ugotovljen prekršek, na službeni poti s službenim vozilom. Navedel je še, da lahko po potrebi pošlje tudi kopijo potnega naloga oziroma „izpis tovornega vozila“. Iz zahtevi za sodno varstvo priloženega potrdila družbe K. d.o.o., ki ga je podpisal A. Š. kot vodja predelave, izhaja, da je storilec 28. 5. 2015 med 6.30 in 10.00 uro delal kot voznik tovornega vozila z registrsko oznako LJ ... na relaciji Sinja Gorica-Ljubljana-Količevo-Sinja Gorica, med 10.00 in 20.00 uro pa kot voznik tovornega vozila z registrsko oznako LJ ... na relaciji Sinja Gorica-Dunaj. Okrajno sodišče je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka in jo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi sodbe je sodišče ob sklicevanju na več sodb Vrhovnega sodišča med drugim navedlo, da storilčeve predložitve potrdila družbe K. d.o.o., ni mogoče šteti kot dokazni predlog za zaslišanje „kogarkoli“, temveč gre le za trditev brez izražene pobude storilca, da bi sodišče presojalo njeno resničnost s kakšnim dokaznim sredstvom. Storilčeve trditve, da naj bi njegovo vozilo vozil eden od družinskih članov, sam pa naj bi bil na delovnem mestu, kar je potrdil A. Š., po presoji okrajnega sodišča ni mogoče šteti za jasen in nedvoumen dokazni predlog, temveč le kot obliko storilčeve izpovedbe. Gre za golo trditev, ne da bi storilec priložil kakršnokoli potrdilo. Storilec bi po presoji sodišča moral pokazati več aktivnosti pri predložitvi razbremenilnih dokazov in vse razpoložljive dokaze predložiti prekrškovnemu organu.

7Po presoji Vrhovnega sodišča storilec ni zgolj zatrjeval razbremenilnih dejstev, temveč je svoje trditve podkrepil z dokazom, prav tako je podal dokazni predlog za izvedbo še drugih dokazov, s katerimi bi lahko izpodbil obstoj v prvem odstavku 8. člena ZPrCP domnevanega dejstva. Storilčevo navedbo, da lahko pošlje tudi kopijo potnega naloga, je ob navedbah v zahtevi in priloženem službenem potrdilu mogoče šteti za dokazni predlog. S tem je zadostil aktivnemu ravnanju, ki se po tej določbi in zgoraj predstavljeni sodni praksi od njega pričakuje. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo dokazoval svoj alibi s tem, da je navedel podatke o času in kraju, kjer se je v času ugotovitve kršitve nahajal, za kar je predložil tudi potrdilo družbe K., d. o. o., podal je podatke o osebi, ki bi lahko potrdila, da se v času storitve prekrška ni nahajal na kraju prekrška, in predlagal, da sodišče pridobi tudi kopijo potnega naloga oziroma „izpis tovornega vozila“. S tem je storilec sodišču podal predlog, da se zadeva v nakazani smeri razišče in da sodišče, če ne verjame njegovim navedbam, s tem v zvezi zasliši A. Š. Sodišče, ki je očitno podvomilo v verodostojnost storilčevih navedb o alibiju, bi moralo v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo raziskati. Če je podvomilo v verodostojnost potrdila družbe K. d.o.o., bi moralo, da bi ta dvom razčistilo, zaslišati predstavnika te pravne osebe in pridobiti kopijo potnega naloga za tovorni vozili z zgoraj omenjenima registrskima oznakama.

8Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave. Zato je na podlagi 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju bo moralo sodišče po odpravi ugotovljene kršitve in izvedbi morebitnih drugih dokazov v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP (identitete storilca) ter o zadevi ponovno odločiti.