VSRS sklep III Ips 99/2014

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavilo učinek dogovora o verižnih kompenzacijah z dne 8. 4. 2011 in 10. 6. 2011, s čimer je tožena stranka prejela izpolnitev svojih terjatev iz naslova opravljenih del in prodanega blaga oziroma storitev po izstavljenih računih v skupni višini 670.285,21 EUR. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za plačilo 670.285,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno, da obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o izvedbi gradbenih del z dne 4. 3. 2010 in aneks k pogodbi z dne 9. 3. 2010, prodajno pogodbo z dne 3. 5. 2010 ter podizvajalsko pogodbo z dne 29. 4. 2010.

- Pravdni stranki sta skupaj z družbama P. d. o. o. in K. d. o. o. sklenili dve verižni kompenzaciji, in sicer 8. 4. 2011 za 612.042,59 EUR in 10. 6. 2011 za 58.242,62 EUR.

- Ob sklenitvi obeh verižnih kompenzacij je imela tožeča stranka do družbe K. I., d. o. o. terjatev v višini 670.285,21 EUR, ki je zaradi sklenjenih verižnih kompenzacij prenehala.

- Nad tožečo stranko se je 1. 7. 2011 začel postopek prisilne poravnave. Stečajni postopek pa se je začel 7. 11. 2011.

- Polletna zamuda s plačilom obveznosti ni predstavljala običajne prakse, vzpostavljene med pravdnima strankama, izpolnitev z verižno kompenzacijo pa ne običajnega načina poravnave obveznosti.

- Tožeča stranka je imela od aprila 2011 dalje blokirane transakcijske račune, tožena stranka pa je tudi vedela za „slabo finančno stanje“ tožnice.

7Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev učinkov obeh verižnih kompenzacij med tožečo in toženo stranko. Med strankama je bilo sporno, ali sta podana objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti.

8Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da sta oba pogoja podana. Pojasnili sta, da se je z izpodbijanima dejanjema zmanjšala čista vrednost premoženja tožeče stranke, saj so z verižnima kompenzacijama prenehale terjatve tožeče stranke do družbe K. d. o. o. v višini 670.285,21 EUR. Izpodbijani ravnanji sta bili opravljeni v 3 mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, ki se je nadaljeval z začetkom stečajnega postopka, tožena stranka pa ni uspela dokazati, da ni vedela, da je bila tožeča stranka insolventna. Zavzeli sta stališče, da bi se glede na blokado transakcijskih računov tožeče stranke, zamujanje s plačili in neobičajen način izpolnitve obveznosti (verižni kompenzaciji) tožena stranka morala prepričati, da tožeča stranka ni insolventna.

9Z revizijskimi trditvami, da se je med pravdnima strankama razvila poslovna praksa plačevanja obveznosti tožeče stranke z zamudo ter da je plačilo z verižno kompenzacijo predstavljalo običajen način poravnave obveznosti med pravdnima strankama, tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče se do navedenih trditev zato ni opredeljevalo.

10Iz 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izhaja, da morata biti za uspeh z zahtevkom za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika podana tako objektivni pogoj (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, ali pridobitev ugodnejših pogojev za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika) kot tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti (če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen). ZFPPIPP v 272. členu nadalje določa, kdaj so podane domneve, da sta izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti. Obe domnevi sta izpodbojni.

11Tožena stranka trdi, da ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti, ker naj čisto premoženje tožeče stranke ne bi bilo zmanjšano. V reviziji ponavlja svoje trditve, da je zaradi verižnih kompenzacij tožeča stranka glede poplačila v ugodnejšem položaju kot v primeru, da verižni kompenzaciji ne bi bili sklenjeni. Dolžnica tožeče stranke, družba K. d. o. o. je prav tako v stečajnem postopku. Tožeča stranka naj bi zaradi stečaja nad svojo dolžnico dobila terjatev poplačano v nižjem deležu, če bi jo morala priglasiti v stečajnem postopku, kot jo je dobila poplačano na podlagi obeh verižnih kompenzacij. Sodišče prve stopnje je na navedene trditve odgovorilo (sodišče druge stopnje pa mu je pritrdilo), da samo dejstvo začetka stečajnega postopka nad dolžnico tožeče stranke, družbo K. d. o. o. ne pomeni avtomatično, da tožeča stranka v stečajnem postopku svoje terjatev ne bi dobila poplačane, saj je poplačilo odvisno od vrednosti stečajne mase družbe K. d. o. o. Navedeno drži. Ni pa pravilen nadaljnji zaključek sodišč prve in druge stopnje, da se zato, ker ni znano, ali bi tožeča stranka dobila svojo terjatev v stečajnem postopku poplačano oziroma v kolikšnem deležu bi jo dobila poplačano, s tem vprašanjem v obravnavani zadevi ni potrebno ukvarjati. Zmanjšanje čiste vrednosti premoženja tožeče stranke je pri spornih verižnih kompenzacijah odvisno ravno od vprašanja, ali bi tožeča stranka v primeru, da verižni kompenzaciji ne bi bili sklenjeni, dobila svojo terjatev izpolnjeno in v kolikšnem deležu. Zato so trditve tožene stranke, da bi tožeča stranka v stečajnem postopku nad svojo dolžnico dobila svojo terjatev poplačano v minimalnem znesku, bistvene za presojo, ali je bila zmanjšana vrednost njenega čistega premoženja. Navedeno pa neposredno vpliva na presojo o objektivnem pogoju izpodbojnosti.

12V stečajnem postopku sicer ni mogoče izpodbiti celotne verižne kompenzacije, temveč je njene učinke mogoče razveljaviti le v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno sporno dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Korist od verižnih kompenzacij je v razmerju do tožeče stranke imela le tožena stranka, zato je lahko razveljavljen le učinek, ki sta ga imeli verižni kompenzaciji na njuno razmerje. Kljub temu pa je za presojo objektivnega pogoja izpodbojnosti potrebno presoditi tudi razmerje med tožečo stranko in njeno dolžnico (ne pa tudi razveljaviti učinka verižne kompenzacije v tem delu) zato, ker je bil tudi nad njo začet stečajni postopek, kar lahko vpliva na delež poplačila terjatve tožeče stranke kot njene upnice, če bi morala terjatev, ki je prenehala z verižno kompenzacijo, prijaviti v stečajnem postopku.

13V tretjem odstavku 272. člena ZFPPIPP je vzpostavljena domneva, da je subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP podan, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali jo prejel v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika, ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Tožena stranka v reviziji izpodbija domnevo iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP (presojo o običajnosti načina izpolnitve). Glede na to, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta bili izpodbijani dejanji opravljeni v treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave (ki se je nadaljeval v stečajni postopek), je domneva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti podana tudi, če bi bile trditve revidentke o običajnosti izpolnitve obveznosti z verižnima kompenzacijama utemeljene (drugi odstavek 287. člena ZFPPIPP). Vrhovno sodišče se zato do teh revizijskih trditev ni opredeljevalo, saj na odločitev v tem delu ne bi mogle vplivati.

14Poleg izpodbijanja domneve tožena stranka v reviziji izpodbija tudi obstoj samega subjektivnega pogoja. Trdi, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da je bila tožeča stranka insolventna v času sklenitve verižnih kompenzacij. Ker je tožeča stranka dokazala domnevno bazo iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, je bilo na toženi stranki dokazno breme, da dokaže, da ni vedela oziroma da ni mogla vedeti za insolventnost tožnice. Drži, da za obstoj subjektivnega pogoja insolventnosti ne zadošča zgolj vedenje o slabem finančnem položaju, saj tega ni mogoče avtomatično enačiti z insolventnostjo. To, da je tožena stranka vedela za slab finančni položaj tožnice, pa je lahko eden izmed indicev, ki kaže na vedenje tožene stranke o tožničini insolventnosti. Držijo tudi revizijske trditve, da tožena stranka ob sklenitvi obeh verižnih kompenzacij ni bila dolžna preverjati finančnega stanja tožeče stranke (kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sklepu III Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2015). Sodišči prve in druge pa sta pri presoji vedenja tožene stranke o insolventnosti tožeče stranke upoštevali tudi druge dejanske okoliščine. Ob upoštevanju, da je imela tožeča stranka blokirane transakcijske račune, da je zamujala s plačili ter da je tožena stranka vedela, da ima tožeča stranka finančne težave, sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da tožena stranka ni uspela dokazati, da ni vedela oziroma da ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Subjektivni pogoj izpodbojnosti je tako izpolnjen.

15Glede na obrazloženo se pokaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pri presoji o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti zmotno uporabili materialno pravo (271. člen ZFPPIPP), zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

16V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali držijo trditve tožene stranke, da bi tožeča stranka v primeru, da sporni verižni kompenzaciji ne bi bili sklenjeni, dobila svojo terjatev do družbe K. d. o. o. poplačano v nižjem znesku, kot jo je dobila zaradi sklenitve verižnih kompenzacij. Morebitno siceršnje delno poplačilo terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku njene dolžnice lahko vpliva na presojo o višini zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke.

17Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.